Jedro

Navedba v obrazložitvi sodbe, da se obsojencu "ne očita tolikšno število kaznivih dejanj, kot naj bi bilo posameznih izvršitev, temveč le eno oziroma dve kaznivi dejanji", jasno pove, da je obsojenec kaznivi dejanji storil kot nadaljevani kaznivi dejanji, ki ju je sestavljalo veliko število ponavljajočih dejanj v določenem obdobju.

Nekdo je odvisen od drugega, če je nesamostojen, rabi pomoč drugega ali mora upoštevati njegovo voljo in zahteve, podrejen pa, če mora zaradi formalnega položaja ali dejanskega razmerja upoštevati voljo in zahteve nadrejenega in je odvisen od njega. Stališče, da se odnosa podrejenosti in odvisnosti ne izključujeta, je torej pravilno (razlaga 1. odstavka 184. člena KZ).

Izrek

Zahteva zagovornika obs. M.V. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obs. M.V. je dolžan plačati 120.000,00 SIT povprečnine za postopek v zvezi z zahtevo za varstvo zakonitosti.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo Okrožnega sodišča v Kopru je bil obs. M.V. obsojen zaradi kaznivih dejanj spolnega napada na otroka po 1. odstavku 183. člena in kršitve spolne nedotakljivosti z zlorabo položaja po 1. odstavku 184. člena KZ na enotno kazen dveh let zapora in na plačilo stroškov postopka. Višje sodišče v Kopru je delno ugodilo pritožbi zagovornika in zaradi absolutnega zastaranja izpustilo iz opisa kaznivega dejanja spolnega napada na otroka pod točko 1. izreka sodbe dejanja, ki so bila storjena pred 12.12.1992, iz opisa kaznivega dejanja spolne nedotakljivosti z zlorabo položaja pod točko 2. izreka sodbe pa dejanja, storjena pred 12.12.1996, ter znižalo posamični kazni in enotno kazen na eno leto in dva meseca zapora.

Zagovornik obs. M.V. je zoper pravnomočno sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Trdi, da je bil kazenski pregon absolutno zastaran. Če sodba ne ugotovi določno datuma storitve kaznivega dejanja, ampak je čas storitve opredeljen z obdobjem, se šteje, da je bilo dejanje storjeno prvi dan obdobja, ki ga sodba navaja. Zato je zastaranje pregona za kaznivo dejanje po 1. odstavku 183. člena KZ pod točko 1. sodbe začelo teči 1.9.1992, desetletna doba absolutnega zastaranja pregona pa je potekla 31.8.2002, zastaranja pregona za kaznivo dejanje spolne nedotaljivosti z zlorabo položaja po 1. odstavku 184. člena KZ pod točko 2. sodbe je začelo teči 13.2.1993 in šestletna doba absolutnega zastaranja pregona je potekla 12.2.1999. Kazenski postopek je bil pravnomočno končan z izdajo sodbe sodišča druge stopnje dne 12.12.2002 po preteku zastaralne dobe za pregon obeh kaznivih dejanj. Kršene naj bi bile tudi določbe 1. odstavka 184. člena KZ, ker sodba trdi, da je obsojenec zlorabil odnos podrejenosti in odvisnosti oškodovanke, čeprav bi ta bila lahko od njega le odvisna, nikakor pa ne podrejena. V izreku sodbe sodišča prve stopnje se trdi, da je obsojenec večkrat ukazal oškodovanki, da se sleče in jo nato otipaval, obrazložitev sodbe sodišča druge stopnje pa trdi, da je to storil samo dvakrat, zato obstaja nasprotje med izrekom in obrazložitvijo sodb v smislu 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Izrek sodbe naj bi bil tudi nejasen, ker ne pove, ali je obsojenec zlorabil razmerje podrejenosti ali odvisnosti oškodovanke. Sodba sodišča druge stopnje, ki je na stališču, da razlikovanje med tema pojmoma ni nujno, je zmotno.

Kršena naj bi bila pravica obsojenca do obrambe, ker je sodišče zavrnilo predlog, da se priskrbi mnenje izvedenca psihosocialne stroke o značajskih lastnostih in o verodostojnosti oškodovanke.

Dejansko stanje naj bi bilo nepopolno ugotovljeno, ker sodbi nista ugotovili, kolikokrat naj bi obsojenec storil protipravna spolna dejanja proti oškodovanki. Tudi kazen naj bi bila prestroga glede na zgolj dve dejanji, časovno odmaknjenost teh dejanj in starost obsojenca. Predlaga, da se obsojenca oprosti, ali pa obe sodbi razveljavita in se zadeva vrne sodišču druge ali prve stopnje v novo odločanje ali pa se izreče pogojna obsodba.

Vrhovni državni tožilec odgovarja, da je višje sodišče pravilno ugotovilo, da dejanja obsojenca, storjena po 12.12.1992 oziroma po 12.12.1996, niso zastarala, da izrek sodbe ni v nasprotju z razlogi sodbe in zahteva skozi to domnevno nasprotje v resnici poskuša izpodbiti kot zmotne ali nepopolne dejanske ugotovitve sodišča. Tudi ni šlo za kršitve pravice do obrambe, saj je sodišče zavrnitev dokaznih predlogov obrambe ustrezno obrazložilo.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zahteva zmotno trdi, da je višje sodišče ugotovilo, da sta bili kaznivi dejanji storjeni vsako le z enkratnim dejanjem. Izrek sodbe sodišča druge stopnje je posegel v opis dejanj v izreku sodbe sodišča prve stopnje le tako, da je začetek izvrševanja nadaljevanih kaznivih dejanj premaknil od 1.9.1992 na 12.12.1992 in od 13.2.1993 na 12.12.1996. Pritožbeno sodišče ni spremenilo trditve v opisu obeh kaznivih dejanj, da je obsojenec v danem časovnem obdobju oškodovanki "večkrat ukazal, da se sleče, jo nato otipaval po prsih in po spolovilu, potem pa slekel še sebe in se masturbiral do ejakulacija". Pritožbeno sodišče ni spreminjalo oziroma podvomilo v ugotovitev sodbe sodišča prve stopnje, da je obsojenec takšna dejanja ponavljal dva do trikrat tedensko (2. odstavek na 3. strani sodbe sodišča prve stopnje). Pritožbeno sodišče je še pojasnilo, da beseda "večkrat" pomeni najmanj trikrat, števila ponovitev na zgornji meji pa ta izraz ne opredeljuje, zato izrek ni nerazumljiv ne v nasprotju z razlogi. Sodbi ugotavljata, da natančnega števila dejanj obsojenca v njegovem kontinuiranem početju ni bilo mogoče zanesljivo ugotoviti, vendar ta okoliščina ni odločilna, ker se obsojencu "ne očita tolikšno število kaznivih dejanj, kot naj bi bilo posameznih izvršitev, temveč le eno oziroma dve kaznivi dejanji". Ta obrazložitev povsem jasno pove, da je obsojenec obe kaznivi dejanji storil kot nadaljevani kaznivi dejanji, ki ju je sestavljalo veliko število ponavljajočih dejanj, dva do trikrat na teden v določenem obdobju. Zahteva torej nima prav, ko trdi, da je sodišče druge stopnje ugotovilo, da je obsojenec storil vsako od kaznivih dejanj le z enim dejanjem, prvo v obdobju od 12.12.1992 do 12.2.1993 in drugo v obdobju med 12.12.1996 in 13.2.1997. Nasprotno, sodbi sta zajeli vsa dejanja, ki sestavljajo nadaljevani kaznivi dejanji, storjena v navedenem časovnem obdobju in pregon za ta dejanja ni zastaran.

Vrhovno sodišče sicer ni prezrlo, da bi moralo pritožbeno sodišče ugotoviti absolutno zastaranje pregona za dejanja, ki so bila storjena pred 13.12.1992 oziroma 13.12.1996, ne pa en dan prej, kot je izreklo v prvi alinei 1. točke izreka svoje sodbe. Sodbo je namreč izdalo 12.12.2002, zato je tudi pregon za dejanje, ki bi bilo storjeno 12.12.1992 ali 12.12.1996 tudi zastaran, saj zastaranje začne teči tisti dan, ko je bilo kaznivo dejanje storjeno oziroma pri nadaljevanem kaznivem dejanju, pri katerem je del dejanj že zastaral, del pa ne, tisti dan, pri katerem doba absolutnega zastaranja pregona ni daljša od dobe, predpisane v 111. in 112. členu KZ. Datumi, ki jih je določilo pritožbeno sodišče glede na dan izdaje svoje sodbe, pa za en dan presegajo dobi absolutnega zastaranja pregona za obravnavani kaznivi dejanji. Glede na določbo 1. odstavka 424. člena ZKP, da se Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi, pa Vrhovno sodišče te napake sodbe sodišča druge stopnje ni moglo odpraviti, saj je zagovornik uveljavljal kršitev določb kazenskega zakona o zastaranju iz povsem drugih razlogov in v popolnoma drugačnem obsegu.

Zmotno je tudi stališče zahteve, da je sodišče kršilo 1. odstavek 184. člena KZ in da izrek sodbe nasprotuje sam sebi, ker trdi, da je bila oškodovanka podrejena obsojencu in odvisna od njega, češ da otrok staršem ni podrejen. Pritožbeno sodišče je že odgovorilo takšni trditvi in Vrhovno sodišču mu pritrjuje. Nekdo je odvisen od drugega, če je nesamostojen, rabi pomoč drugega ali mora upoštevati njegovo voljo in zahteve, podrejen pa, če mora zaradi formalnega položaja ali dejanskega razmerja upoštevati voljo in zahteve nadrejenega in je odvisen od njega. Stališče pritožbenega sodišča na četrti strani sodbe, da se odnosa podrejenosti in odvisnosti ne izključujeta, temveč pogosto prepletata, je torej pravilno. Dejansko razmerje obsojenca kot moža osebe, ki je bila teta in rejnica oškodovanki, s katerima je živel v skupnem gospodinjstvu in skupaj z ženo skrbel za oškodovanko, je bilo tako, da je bila oškodovanka materialno in psihično odvisna od obsojenca, v dani življenjski skupnosti pa mu je bila tudi podrejena. Sicer pa Vrhovno sodišče ugotavlja, da določbe 184. člena KZ ne bi bile prekršene tudi v primeru, če bi sodišče ugotovilo zlorabo le ene od obeh alternativno predpisanih oblik položaja, ki jih storilec lahko zlorabi.

Zahteva tudi nima prav, da je bila kršena pravica do obrambe, ko je sodišče zavrnilo predlog, da se priskrbi mnenje izvedenca o osebnosti in verodostojnosti oškodovanke. Za takšno kršitev gre, če sodišče arbitrarno, brez potrebne obrazložitve ali s pomanjkljivimi razlogi zavrne dokaz, ki je pomemben za ugotovitev odločilnih ali drugače relevantnih dejstev, med temi tudi za oceno verodostojnosti priče. Toda sodišče je ocenilo izpovedbo oškodovanke kot prepričljivo, verodostojno, trdno in skladno z izpovedbami drugih prič (6. stran sodbe sodišča prve stopnje). Sodišče je na 13. strani sodbe ocenilo, da po tolikšnem poteku časa (v katerem je prišlo do velikih razvojnih sprememb pri oškodovanki) mnenje izvedenca psihosocialne stroke ne bi moglo bistveno prispevati k razčiščevanju značajskih lastnosti oškodovanke. Vrhovno sodišče ocenjuje, da je sodba z ustreznimi razlogi podprla odločitev, da se zavrne predlog obrambe za izvedbo tega dokaza in torej pravica obsojenca do obrambe ni bila prekršena.

Po določbah 1. in 2. odstavka 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali zaradi neprimerne kazni, če z odločbo o kazenski sankciji ni prekršen kazenski zakon, zato Vrhovno sodišče ni presojalo navedb zahteve, ki izpodbijajo sodbi v tej smeri.

Po določbah 98.a člena, 95. člena in 6. alinee 2. odstavka 92. člena ZKP obsojenec plača stroške postopka z zahtevo za varstvo zakonitosti. Pri odmeri višine povprečnine za postopek z zahtevo za varstvo zakonitosti je sodišče v skladu z določbami 3. odstavka 92. člena ZKP upoštevalo premoženjske razmere obsojenca (je solastnik manjše stanovanjske hiše, osebnega avtomobila, ima pokojnino in nima preživninskih obveznosti) ter zamotanost zadeve (zahteva je bila vložena zaradi kršitev kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in odločbe o kazni).