Jedro

Glede na izrecno besedilo tretjega odstavka 24. člena ZBPP je doseg navedene zakonske določbe brez dvoma večji in organu za BPP nalaga, da vsaj v omejenem obsegu opravi tudi vsebinski preizkus zadeve. Obseg oziroma meje tega preizkusa je zakonodajalec opredelil s pravnim standardom očitne nerazumnosti (prva alineja prvega odstavka 24. člena ZBPP), ki se po nadaljnjem zakonskem besedilu nanaša na verjetnost prosilčevega uspeha v postopku. Ta pravni standard mora pristojni organ v vsaki zadevi posebej napolniti (obrazložiti razloge za njegovo uporabo) na podlagi kriterijev, določenih v tretjem odstavku 24. člena ZBPP, ki pa so brez izjeme ponovno vezani na pojem "očitnosti". S tem je po presoji sodišča zakonodajalec jasno določil meje oziroma obseg preizkusa zadeve, ki ga mora opraviti organ za BPP: razlogi za morebitno zavrnitev dodelitve BPP na tej podlagi morajo biti očitni, torej spoznavni na prvi pogled, brez poglobljene analize zadeve.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Upravnega sodišča RS, Službe za brezplačno pravno pomoč, št. Bpp 170/2021-4 z dne 15. 12. 2021, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 347,70 EUR, v roku 15 dni od vročitve te sodbe toženi stranki, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka**

1. Upravno sodišče RS, Služba za brezplačno pravno pomoč (organ za BPP) je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za dodelitev izredne brezplačne pravne pomoči (BPP) v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja za sestavo in vložitev tožbe zoper odločbo Finančne uprave RS, št. DT 4934-190197/2019-12 z dne 23. 2. 2021, v zvezi z odločbo Ministrstva za finance, št. DT-499-29-134/2021-2 z dne 2. 8. 2021, za zastopanje pred sodiščem prve stopnje ter za oprostitev plačila stroškov postopka.

2. V obrazložitvi je organ za BPP uvodoma navedel, da je prejel prošnjo tožnika za dodelitev BPP. Sklicujoč se na 97., 166., 167. in 170. člen Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2) in 188. člen Zakona o plačilnih storitvah, storitvah izdajanja elektronskega denarja in plačilnih sistemih (ZPlaSSIED), je organ ugotovil, da ni sporno, da je tožnik davčni dolžnik in mu je bil zarubljen znesek v višini 499,50 EUR. Ugotovil je tudi, da ne gre za preplačilo davka, zato ni mogoče vračilo zarubljenih denarnih sredstev po ZDavP-2. Tožniku je denarna sredstva zarubila banka na podlagi sklepa o izvršbi, morebitne nepravilnosti oziroma neupoštevanje zakonskih pogojev in omejitev pri rubežu pa mora po četrtem odstavku 188. člena ZPlaSSIED odpraviti banka in ne davčni organ. Že na prvi pogled je tako jasno, da tožnik s tožbo nima verjetnega izgleda za uspeh, saj mora odpravo kršitev pri rubežu urejati neposredno z banko. Tožnik tako objektivnega pogoja za vložitev tožbe zoper citirano odločbo z dne 23. 2. 2021 ne izpolnjuje. Iz tožnikove prošnje, kot tudi iz U vpisnika ne izhaja, da bi bil tožnik na primer pozvan k dopolnitvi tožbe ali podaji kakšne druge vloge, sploh pa ne, da bi bil v zadevi razpisan narok za glavno obravnavo in bi tako tožnik potreboval pravno zastopanje na naroku za glavno obravnavo pred Upravnim sodiščem RS. Ocenil je, da dodeljevanje BPP ''na zalogo'' ni smiselno. V tem delu tožnik torej ni izkazal razlogov, zaradi katerih bi zaradi uresničevanja pravice do sodnega varstva potreboval BPP. Kar se tiče prošnje za oprostitev plačila stroškov postopka, se je organ navezal na razloge v zvezi z zastopanjem pred sodiščem prve stopnje, kot dodatno pa še navedel, da tožnik ni stroškov postopka niti konkretiziral, niti izkazal. Organ je zato njegovo prošnjo, upoštevajoč 24. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP) zavrnil. **Bistvene navedbe strank v upravnem sporu**

3. Tožnik je v tožbi navedel, da je organ za BPP pri odločanju o izpolnjevanju objektivnega pogoja po 24. členu ZBPP prekoračil svoje meje pristojnosti, saj se je postavil že v vlogo odločevalca o utemeljenosti vložene tožbe, s katero se izpodbija pravilnost odločitve FURS. To je v izključni pristojnosti senata oziroma sodnika, ki bo o tem odločal v okviru upravnega spora. Organ je namreč, po tem, ko se je skliceval na ZDavP-2 in ZPlaSSIED, ugotovil enako, kot izhaja iz odločb FURS oziroma MF in zaključil, da zato tožnik s tožbo nima verjetnih izgledov za uspeh. Takšno ravnanje je še posebej problematično, ker je tožnik v upravnem sporu uveljavljal, da so bila MF prenakazana sredstva, ki so tožniku predstavljala gola sredstva za preživetje - pokojnino in varstveni dodatek. Zato je prenašanje odgovornosti na banko in formalno sklicevanje na predpise še toliko manj sprejemljivo. Tudi odločanje o ''treh'' prošnjah je neustrezno, saj pomeni kopičenje potrebe po uveljavljanju in vlaganju vedno novih vlog za BPP, posledično pa tudi večanje stroškov, tako pri samih postopkih odločanja o BPP, kot kasnejši dodelitvi BPP. Niso razumljive navedbe organa za BPP pod točko 15 odločbe v zvezi z dodeljevanjem BPP ''na zalogo''. Ko se tožba vloži, je podaja odgovora na tožbo običajna, nakar sledi pisanje vloge in zastopanje na naroku. Nesmiselno je zahtevati od finančno šibkih strank, da v istem postopku vlagajo nove in nove prošnje za BPP. Ni pa dvoma, da je tožnik upravni spor sprožil (I U 1385/2021). Takšno stališče predstavlja tudi odstopanje od siceršnje prakse. Enako velja glede tožnikove prošnje v delu oprostitve plačila stroškov postopka. Tožnik je predlagal, da sodišče po izvedbi ponujenih dokazov (vpogledu v izpodbijano odločbo, zaslišanju strank) izpodbijano odločbo odpravi in tožniku prizna ter odmeri vse nastale stroške.

4. Toženka je poslala upravne spise, odgovora na tožbo ni podala.

5. Sodišče uvodoma navaja, da je senat sodišča s sklepom, I U 80/2022 z dne 9. 2. 2022, odločil, da v zadevi sodi sodnik posameznik (tretja alineja drugega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1). Gre za spor v zvezi z dodelitvijo brezplačne pravne pomoči zaradi neizpolnjevanja pogoja po 24. členu ZBPP. Ker gre za vprašanja, o katerih se je izrekla že sodna praksa, je senat sklenil, da so v zadevi pogoji za odločanje po sodniku posamezniku podani.

**Razlogi in odločitev sodišča**

6. Tožba je utemeljena.

7. Tožnik v tem primeru izpodbija odločitev organa za BPP o zavrnitvi njegove prošnje za dodelitev izjemne BPP v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja za vložitev tožbe zoper odločbo Finančne uprave RS, št. DT 4934-190197/2019-12 z dne 23. 2. 2021, v zvezi z odločbo Ministrstva za finance, št. DT-499-29-134/2021-2 z dne 2. 8. 2021, za zastopanje pred sodiščem prve stopnje ter za oprostitev plačila stroškov postopka. Organ je svojo odločitev utemeljil na podlagi 24. člena ZBPP.

8. Po prvem odstavku 24. člena ZBPP se pri presoji dodelitve BPP kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva v zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev BPP, predvsem, da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh (…). Po tretjem odstavku istega člena se šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari (…) in če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago (…).

9. Navedena zakonska ureditev torej organu za BPP nalaga, da v primerih, kjer je očitno, da prosilec glede na stanje stvari nima možnosti za uspeh, prošnjo za odobritev BPP zavrne. V obširni in ustaljeni upravnosodni praksi gre pri tem predvsem za zadeve, v katerih obstaja formalna ovira za začetek ali nadaljevanje postopka, npr. zamuda roka ali nedovoljenost pravnega sredstva. Vendar pa je glede na izrecno besedilo tretjega odstavka 24. člena ZBPP doseg navedene zakonske določbe brez dvoma večji in organu za BPP nalaga, da vsaj v omejenem obsegu opravi tudi vsebinski preizkus zadeve.

10. Obseg oziroma meje tega preizkusa je zakonodajalec opredelil s pravnim standardom očitne nerazumnosti (prva alineja prvega odstavka 24. člena ZBPP), ki se po nadaljnjem zakonskem besedilu nanaša na verjetnost prosilčevega uspeha v postopku. Ta pravni standard mora pristojni organ v vsaki zadevi posebej napolniti (obrazložiti razloge za njegovo uporabo) na podlagi kriterijev, določenih v tretjem odstavku 24. člena ZBPP, ki pa so brez izjeme ponovno vezani na pojem "očitnosti". S tem je po presoji sodišča zakonodajalec jasno določil meje oziroma obseg preizkusa zadeve, ki ga mora opraviti organ za BPP: razlogi za morebitno zavrnitev dodelitve BPP na tej podlagi morajo biti očitni, torej spoznavni na prvi pogled, brez poglobljene analize zadeve.

11. Po presoji sodišča organ za BPP v predmetni zadevi „očitne nerazumnosti“ tožnikove prošnje za dodelitev izjemne BPP (vezano na sestavo in vložitev tožbe) ni uspel ustrezno utemeljiti.

12. Sodišče uvodoma ugotavlja, da je organ za BPP v obrazložitvi odločbe (tč. 5) pravilno najprej opredelil, da je treba pri odločanju o upravičenosti do vseh oblik BPP treba najprej na podlagi razpoložljivih podatkov oceniti, ali so izpolnjeni procesni pogoji iz 24. člena ZBPP in upoštevati kriterij razumnosti zadeve.

13. Po 28. členu ZUS-1 je tožbo treba vložiti v 30 dneh od vročitve upravnega akta, s katerim je bil končan postopek. Kot izhaja iz izpodbijane odločbe, je organ po vpogledu v U vpisnik Upravnega sodišča RS ugotovil, da je tožnik tožbo zoper odločbo FURS, št. DT 4934-190197/2019-12 z dne 23. 2. 2021, vložil in se vodi pod opr. št. I U 1385/2021. Iz izpodbijane odločbe ne izhaja, da je organ ugotovil, da je tožba vložena prepozno, da je nepopolna ali nerazumljiva (30. oziroma 31. člen ZUS-1) ali da ne bi/bo prestala predhodnega preizkusa (36. člen ZUS-1), kar bi terjalo njeno zavrženje že iz teh razlogov, zato s formalnega vidika (tj. z vidika morebitnih formalnih ovir za vložitev tožbe, v zvezi s katero je tožnik zaprosil za BPP) tožnikove prošnje ni mogoče označiti za očitno nerazumno.

14. Napačen je tudi pristop organa za BPP k vsebinski oceni očitne neutemeljenosti tožnikove prošnje v tem delu. Iz izpodbijane odločbe namreč izhaja, da je organ za BPP - in kar po oceni sodišča pravilno ugovarja tožnik - v okviru odločanja o prošnji dejansko izvedel presojo pravilnosti in zakonitosti odločbe, št. DT 4934-190197/2019-12 z dne 23. 2. 2021, 2021, saj je v 10., 11. in 12. točki povzel materialne predpise, ki so bili podlaga za izdajo odločbe z dne 23. 2. 2021, nato pa v 13. točki ''na podlagi navedb v zadevnih odločbah tudi sam ugotovil enako kot izhaja že iz odločbe MF'', ter še navedel, da ''tudi ugotavlja, da ne gre za preplačilo davka (...), zato niti ni mogoče vračilo zarubljenih sredstev po določbah ZDavP-2, mora pa morebitne nepravilnosti oziroma neupoštevanje zakonskih pogojev in omejitev pri rubežu v skladu s četrtim odstavkom 188. člena ZPlaSSIED odpraviti banka in ne davčni organ (…)''. Na tej presoji, tj. da je odločba z dne 23. 2. 2021 pravilna, pa je nato oprl tudi svojo odločitev o očitni neutemeljenosti tožnikove prošnje. Organ za BPP je v postopku odločanja o BPP tako prevzel vlogo, ki jo ima v upravnem sporu Upravno sodišče RS, s tem pa je po presoji sodišča presegel okvire ocene „očitne nerazumnosti“, ki jo je upravičen izvesti na podlagi prve alineje prvega odstavka v zvezi s tretjim odstavkom 24. člena ZBPP.

15. Nadalje sodišče kot uvodno ugotavlja, da se BPP v isti zadevi lahko dodeli (med drugim) za pravno svetovanje in _zastopanje v postopku pred sodišči na prvi_ in drugi _stopnji_ (26. člen ZBPP). Tako je že glede na citirano zakonsko določbo treba tudi pritrditi tožniku, da razlogi, ki so organa za BPP vodili k neutemeljenosti prošnje za BPP v delu zastopanja pred sodiščem na I. stopnji (ker je organ glede na vsebino prošnje in stanje U vpisnika ocenil, da ni izkazano, da bi tožnik zaradi uresničevanja pravice do sodnega varstva potreboval zastopanje pred sodiščem na I. stopnji), ne vzdržijo sodne presoje. Obseg pravne pomoči je treba obravnavati v obsegu, kot je bilo zanjo zaprošeno, torej kot enovito obliko pravne pomoči. To je v tem primeru za zastopanje v postopku pred sodiščem na I. stopnji, kar lahko vključuje ali/in podajo dodatnih vlog na poziv sodišča ali/in v odgovor nasprotni stranki ali/in opravo naroka/ov za glavno obravnavo, itd. Že zato ni mogoče slediti organu za BPP, ki je zavrnitev v tem delu oprl na (dosedaj) neizkazana ravnanja sodišča, ki tožbo v upravnem sporu obravnava, saj postopek na I. stopnji (kot ugotavlja tudi sam organ za BPP) še ni končan, je pa nedvomno začet. Zaključku, da bi v tem primeru šlo za dodeljevanje BPP ''na zalogo'', tako tudi ni mogoče pritrditi in je vsaj preuranjen, če ne napačen.

16. V zvezi z odločitvijo organa v delu, ki se nanaša na zavrnitev prošnje za oprostitev plačila stroškov sodnega postopka, pa sodišče še navaja:

17. Po 26. členu ZBPP je med oblikami dodeljene BPP določena tudi oprostitev plačila sodnih stroškov, predvsem stroškov za izvedence, priče, tolmače, vročevalce in prevode, stroškov zunanjega poslovanja sodišča ali drugega organa Republike Slovenije in drugih opravičenih stroškov, pologov varščine za stroške oziroma stroškov izvedbe postopka (predujmi), stroškov za javne listine in potrdila, ki so potrebna v postopku pred sodiščem in drugih stroškov postopka. Sodišče se strinja z ugotovitvijo organa za BPP, da tožnik ni niti konkretiziral, niti izkazal, kateri izmed zgoraj povzetih stroškov, ki jih zajema ta oblika BPP, naj bi oziroma bodo nastali med trajanjem sodnega postopka, ob tem pa še dodaja, da tudi ni jasno v tej fazi postopka, katera stranka jih bo dolžna kriti. Glede na drugi odstavek 11. člena ZBPP pa dodeljena brezplačna pravna pomoč (le - op. sod.) zajema tiste stroške sodnega postopka, ki so nastali po dnevu vložitve prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči ter plačilo za dejanja pravne pomoči, do dneva vložitve prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči, če niso bila opravljena. Sodišče tako v tem delu pritrjuje organu za BPP, da je bila prošnja za BPP v obliki oprostitve plačila stroškov postopka glede na trenutno stanje zadeve (med drugim) preuranjena, bo pa lahko tožnik - kot mu je pravilno pojasnil organ za BPP - vložil novo prošnjo za BPP, če in ko bodo nastali stroški sodnega postopka.

18. Tožnik še ugovarja načinu odločanja organa kot o odločanju o ''treh prošnjah (za BPP - za sestavo in vložitev tožbe, za zastopanje pred sodiščem na prvi stopnji in kot oprostitev plačila stroškov postopka - op. sod.)''. Sodišče tožniku pojasnjuje, da je odločitev organa razumeti kot celoto, saj je prošnjo tožnika obravnaval in o njej odločil z eno (izpodbijano) odločbo, le razloge je navedel po posameznih sklopih tožnikove prošnje. In kot tako je sodišče izpodbijano odločbo tudi obravnavalo, kar pa glede na zgoraj podano presojo sodišča o nezakoniti odločitvi organa za BPP v delu, ki se nanaša na prošnjo za BPP za sestavo in vložitev tožbe v upravnem sporu in za zastopanje pred sodiščem na prvi stopnji, terja odpravo celotne odločbe.

19. Glede na povedano je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo. V skladu s tretjim odstavkom istega člena sodišče v takem primeru vrne zadevo organu, ki je upravni akt izdal, v ponoven postopek. V ponovnem postopku bo moral organ za BPP upoštevati mnenje sodišča, ki se tiče uporabe materialnega prava, ter o zadevi ponovno odločiti.

20. Sodišče v zadevi ni odločilo na podlagi glavne obravnave, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1, pa v upravnem sporu ni sodeloval tudi stranski udeleženec z nasprotnim interesom (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

21. Odločitev o ugoditvi stroškovnega zahtevka tožnika temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 in na njegovi podlagi izdanega Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (drugi odstavek 3. člena).