Jedro

Sodišče prve stopnje je implicitno kot neutemeljene zavrnilo navedbe tožene stranke o vplivu tožničinega predobstoječega zdravstvenega stanja na obseg poškodb ter trajanje in intenzivnost upoštevanih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem.

Glavoboli in vrtoglavica kot simptomi postkomocijskega sindroma v času približno šestih mesecev po nesreči so izključna posledica prometne nesreče.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da primerna odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem glede na ugotovljene poškodbe, trajanje in stopnjo bolečin in nevšečnosti ter potek in trajanje zdravljenja znaša približno 5 povprečnih mesečnih neto plač oziroma 7.500 EUR.

Izrek

I.Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. in II. točki izreka spremeni tako, da se ti točki izreka glasita:

"I. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni tožnici plačati 7.821,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 7. 2020 do plačila.

II. Tožbeni zahtevek za plačilo dodatne odškodnine v višini 12.500 EUR in dodatnih zamudnih obresti se zavrne."

II.V ostalem se pritožba zavrne in se sodba v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

III.Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati 11.321,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 1. 2017 dalje do plačila (I. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek za plačilo dodatne odškodnine v višini 9.000 EUR in dodatnih zamudnih obresti je zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje pravdne stroške (III. točka izreka).

2.Zoper sodbo se pravočasno pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP1. Kot bistveno navaja, da odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ni odmerjena skladno s 179. členom OZ2. Sodišče ni ustrezno upoštevalo oziroma se ni opredelilo do mnenja izvedenca glede obsega ugotovljenih poškodb in trajanja zdravljenja, prav tako ne do dejstva, da so se simptomi poškodb prekrivali s tožničinimi že obstoječimi zdravstvenimi stanji. Sodna praksa v primerljivih primerih priznava bistveno nižje odškodnine. Sodbi Vrhovnega sodišča II Ips 366/2006 in II Ips 361/2010, na kateri se sklicuje sodba, nista uporabljivi, saj je sodišče tam odmerilo odškodnino tudi za strah in zmanjšanje življenjske aktivnosti, v obravnavanem primeru pa je tožnica upravičena le do odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem. Tožnica je utrpela blažji pretres možganov, udarnine in poko kosti leve ključnice, bolečine, nevšečnosti in spremljajoče težave pa so v celoti izzvenele v pol leta. Ob upoštevanju vpliva predhodnega zdravstvenega stanja na trajanje zdravljenja primerna odškodnina znaša 4.000 EUR, kot je bila v primerljivi zadevi odmerjena v odločbi VS002349. Sodišče je prekoračilo tožbeni zahtevek, ko je tožnici zamudne obresti priznalo že od 16. 1. 2017 dalje. Petnajstdnevni paricijski rok ni mogel začeti teči pred 11. 9. 2020, ko je tožnica dostavila popolno dokumentacijo, na podlagi katere je tožena stranka lahko presodila temelj in višino odškodnine.

3.Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4.Pritožba je delno utemeljena.

5.Sodišče prve stopnje je tožnici zaradi posledic prometne nesreče z dne 29. 5. 2017 priznalo odškodnino v znesku 11.321,34 EUR, in sicer 11.000 EUR za nepremoženjsko škodo iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem (7,4 povprečne neto mesečne plače3) in 321,34 EUR za premoženjsko škodo iz naslova izgubljenega dohodka. Od celotne odmerjene odškodnine je tožnici prisodilo zakonske zamudne obresti od 16. 1. 2017 do plačila. Zahtevek za plačilo odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v višini 9.000 EUR je zavrnilo.

6.Pritožnica v pritožbi navaja, da izpodbija le odmero odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem in začetek teka zakonskih zamudnih obresti, vendar v resnici nasprotuje tudi obsegu škode oziroma vzročni zvezi med prometno nesrečo in zdravstvenimi težavami, ki jih je sodišče prve stopnje upoštevalo pri odmeri odškodnine.

7.Sodišče prve stopnje se je pri ugotavljanju poškodb, poteka zdravljenja ter trajanja in intenzivnosti telesnih bolečih oprlo na izvedensko mnenje A. Po zaslišanju prof. dr. B. B., ki je za komisijo izdelal izvedensko mnenje, je izvedensko mnenje ocenilo za popolno, jasno, logično obrazloženo in strokovno utemeljeno. Na tej podlagi je štelo za dokazano: 1) da je tožnica v posledici prometne nesreče utrpela pretres možganov, udarnino levih reber, rame in levega zapestja, poko v levi ključnici, kolaps in izgubo zavesti, zaradi pretresa možganov pa se je razvil tudi postkomocijski sindrom in 2) da je zaradi navedenih poškodb tožnica trpela telesne bolečine in nevšečnosti, ki jih je v izvedenskem mnenju opredelil izvedenec. Na ta način je sodišče prve stopnje implicitno kot neutemeljene zavrnilo navedbe tožene stranke o vplivu tožničinega predobstoječega zdravstvenega stanja na obseg poškodb ter trajanje in intenzivnost upoštevanih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, zato je neutemeljena pritožbena graja, da je odgovor na ta ugovor izostal.

8.Zavrnitev ugovora o neobstoju vzročne zveze med škodnim dogodkom in ugotovljenimi telesnimi bolečinami in nevšečnostmi je tudi materialnopravno pravilna. Izvedenec je v mnenju res navedel, da se je postkomocijski sindrom nacepil na prej prisotne migrenske glavobole in se prekrival tudi z visokim krvnim tlakom ter da je razmejitev med obema enako verjetnima vzrokoma mogoča le arbitrarno, vendar te izvedenčeve navedbe ni mogoče obravnavati ločeno od njegovih ostalih izjav in ugotovitev. Izvedenec je tako med zaslišanjem potrdil, da je tožnica utrpela pretres možganov, ki mu je sledil postkomocijski sindrom (ki med drugim zajema glavobol, preobčutljivost, fotofobijo, manjšo toleranco do svetlobe in hrupa, nezbranost), kar so tožnici med zdravljenjem diagnosticirali že travmatologi. Zaradi vztrajanja glavobolov in vrtoglavice je bila tožnica napotena tudi na nevrološki pregled, ki je bil opravljen znotraj šestmesečnega obdobja od nesreče. Nevrologinja je po pregledu tožnice sicer zapisala diagnozo posttravmatski glavobol in vrtoglavica, vendar je izvedenec tudi v nevrološkem izvidu prepoznal znake postkomocijskega sindroma. Hkrati je izvedenec prepričljivo argumentiral, da je pojav takih simptomov neposredno po nesči oziroma v kratkem, običajnem obdobju po nesreči pričakovan in se obravnava kot posledica prometne nesreče, tožnica pa v tem času tudi ni bila napotena na druge preiskave z namenom iskanja kakšnega drugega vzroka težav. Pritožbeno sodišče ob tem dodaja, da iz izvedenskega mnenja, ki povzema podatke iz zdravstvenega kartona tožnice, izhaja, da je bila pri osebnem zdravniku zaradi migrene obravnavana v letih 2013 in 2014, torej precej pred prometno nesrečo, in da v krajšem obdobju pred nesrečo iz dokumentacije niso razvidne kakršnekoli težave iz tega naslova. Prav tako iz nje niso razvidne težave zaradi povišanega krvnega tlaka.4

9.Glavoboli in vrtoglavica kot simptomi postkomocijskega sindroma v času približno šestih mesecev po nesreči so tako izključna posledica prometne nesreče, druga zdravstvena stanja niso vplivala na njihovo intenzivnost in trajanje.

10.Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica v posledici prometne nesreče in nastalih poškodb za kratek čas začutila hude bolečine, nato pa je dva dni (med hospitalizacijo) trpela srednje hude bolečine, ki so zahtevale redno jemanje analgetikov, in še šest mesecev lahke do srednje bolečine, ki jih ni zdravila z analgetiki. Tožnica je bila dva dni hospitalizirana, opravljena je bila rentgenska diagnostika, nameščeno je imela mitelo. Osemkrat je obiskala osebnega zdravnika, opravila je kontrolni pregled v travmatološki ambulanti, pregled pri nevrologu in osem fizioterapij. V bolniškem staležu je bila do 21. 7. 2017.

11.Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem odmerilo v znesku 11.000 EUR. Pritožnica utemeljeno opozarja, da je taka odškodnina pretirana in odstopa od odškodnin, ki se za primerljive primere priznavajo v sodni praksi.

12.V zadevah Vrhovnega sodišča II Ips 361/2010 (VS002522) in II Ips 366/2006 (VS001670), na kateri se je sklicevalo sodišče prve stopnje, je oškodovanec sicer utrpel primerljive poškodbe ter telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, vendar je priznana odškodnina v višini 10,5 oziroma 9 povprečnih mesečnih plač poleg odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem zajemala tudi odškodnini za strah in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Samo za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem je bila v prvem primeru ob nekoliko lažjih poškodbah, primerljivih bolečinah, večjem obsegu preiskav, večjem številu zdravniških pregledov in daljši fizioterapiji odmerjena odškodnina v višini 3,2 povprečne mesečne plače. V drugem primeru pa je odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ob lažjih poškodbah, manjši intenziteti in trajanju bolečin, večjem obsegu preiskav in daljši hospitalizaciji znašala 4,5 povprečne mesečne plače. V sodbi II Ips 562/2008 (VS002349), na katero opozarja pritožba, je bila odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ob nekoliko hujših poškodbah ter primerljivem trajanju in intenzivnosti bolečin odmerjena v višini 4,8 povprečne mesečne plače.

13.Ob pritožbeni presoji je pritožbeno sodišče priznano odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem primerjalo še z odškodninami v več drugih primerih, v katerih so oškodovanci utrpeli primerljive poškodbe in škodo. V zadevi II Ips 295/2000 (VS000844) je bila za nekoliko hujše poškodbe, daljše obdobje bolečin, malo daljšo hospitalizacijo in ob daljši fizioterapiji priznana odškodnina v višini 9 povprečnih mesečnih plač. Toliko je odškodnina znašala tudi v zadevi II Ips 331/2002 (VS001196) ob precej hujših poškodbah, hujših bolečinah in daljši hospitalizaciji. Ob lažjih poškodbah ter krajših in milejših bolečinah je bila v zadevi II Ips 316/2009 (VS002073) prisojena odškodnina v višini 3 povprečnih mesečnih plač, ob prav tako nekoliko lažjih poškodbah, primerljivih bolečinah in večjem številu pregledov v zadevi II Ips 808/2008 (VS001921) pa odškodnina v višini 3,7 povprečne mesečne plače.

14.Ob upoštevanju meril iz 179. člena OZ, še posebej načela objektivne pogojenosti odškodnine, pritožbeno sodišče ugotavlja, da primerna odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem glede na ugotovljene poškodbe, trajanje in stopnjo bolečin in nevšečnosti ter potek in trajanje zdravljenja znaša približno 5 povprečnih mesečnih neto plač oziroma 7.500 EUR. Skupna odškodnina, ki jo mora tožena stranka plačati tožnici, tako s pritožbeno neizpodbijano odškodnino za materialno škodo iz naslova izgubljenega dohodka v višini 321,34 EUR znaša 7.821,34 EUR (in ne 11.321,34 EUR, kot jo je priznalo sodišče prve stopnje).

15.Pritožba utemeljeno graja tudi odločitev o obrestnem delu zahtevka. Sodišče prve stopnje je zakonske zamudne obresti od prisojene odškodnine priznalo že od 16. 1. 2017 in s tem prekoračilo tožbeni zahtevek, v katerem je tožnica obresti zahtevala od 29. 7. 2020 za odškodnino za nepremoženjsko škodo in od 1. 7. 2017 za odškodnino za premoženjsko škodo (prvi odstavek 2. člena v zvezi s tretjim odstavkom 350. člena ZPP). Ker se je škodni dogodek zgodil šele 29. 5. 2017, tožena stranka 16. 1. 2017 tudi sicer ni mogla biti v zamudi s plačilom odškodnine.

16.Tožnica je odškodninski zahtevek na toženo stranko nesporno naslovila 14. 7. 2020. Tožena stranka je sicer navajala, da je bil zahtevek nepopoln in da je rok za izpolnitev obveznosti lahko pričel teči šele z njegovo dopolnitvijo 11. 9. 2020, vendar je v dokaz svojih trditev priložila le dopis, s katerim ji je tožnica predložila dodatno dokumentacijo, ni pa podala nobenega pojasnila, zakaj naj bi bil prvotni zahtevek nepopoln in kdaj je tožnico pozvala k njegovi dopolnitvi. Čim je tako, ni dokazala okoliščin, ki bi utemeljevale odlog začetka teka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti po drugem odstavku 943. člena OZ. Skladno s prvim odstavkom 943. člena OZ se je ta rok zato iztekel 28. 7. 2020 in je tožena stranka 29. 7. 2020 prišla v zamudo s plačilom odškodnine tako za nepremoženjsko kot premoženjsko škodo.5

17.Znižanje prisojene odškodnine in sprememba sodbe sodišča prve stopnje bi načeloma utemeljevala spremembo stroškovne odločitve. Vendar je imela tožena stranka v postopku bistveno nižje stroške od tožnice, zato bi odločitev o stroških glede na uspeh v pravdi toženo stranko stroškovno obremenila bolj, kot jo obremenjuje odločitev sodišča prve stopnje. Sprememba stroškovne odločitve bi zato pomenila spremembo sodbe v škodo edine pritožnice in je zato nedopustna (359. člen ZPP).

18.Na podlagi vsega navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo v I. in II. točki izreka spremenilo tako, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati 7.821,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 7. 2020 do plačila, v preostalem delu pa se tožbeni zahtevek zavrne (peta alineja 358. člena ZPP). V ostalem je pritožbo zavrnilo in sodbo v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

19.Uspeh tožene stranke je glede na predlagano višino odškodnine približno polovičen, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (drugi odstavek 154. člena ZPP).

-------------------------------

1Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99, s spremembami in dopolnitvami.

2Obligacijski zakonik, Ur. l. RS, št. 83/01, s spremembami in dopolnitvami.

3Ta je avgusta 2024 znašala 1.495,23 EUR.

4Zaradi visokega krvnega pritiska je tožnica osebnega zdravnika obiskala 22. 11. 2017 - torej le enkrat in to šele pet mesecev po nesreči.

5Tožnica je zakonske zamudne obresti od premoženjske škode uveljavljala že od 1. 7. 2017, vendar svojega zahtevka ni z ničemer obrazložila in utemeljila.

Zveza:

Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 131, 131/1, 179, 943 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.