Jedro

Tožeča stranka ni izkazala, da zatrjevane škode sama, drugače kot z zadržanjem izvršitve izpodbijane odločbe tožene stranke, ne more preprečiti, saj je v predlogu za izdajo začasne odredbe le pavšalno navajala, da v času, ko bodo posamezna vračila po zatrjevanih posojilnih pogodbah (v katerih naj bi sama nastopala kot posojilojemalka in ki jih glede na izpodbijano odločbo tožene stranke ne sme več podaljševati) zapadla, s tolikšnimi sredstvi ne bo razpolagala. Zgolj posplošena trditev, da dinamika vračil po posojilnih pogodbah (v katerih sama nastopa kot posojilodajalka) ne bo dovolj za poplačilo obveznosti, ki bodo nastale po odredbi tožene stranke, pa za utemeljitev razlogov za izdajo začasne odredbe ne zadošča.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo zahtevo tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, s katero naj bi do izdaje pravnomočne odločbe v tem upravnem sporu zadržalo izvršitev odredbe Banke Slovenije o odpravi kršitev št. PDO-24.60-006/17-IB-001 z dne 10. 5. 2017, s katero je bilo tožeči stranki naloženo, da mora z dnem vročitve odredbe prenehati sprejemati depozite in/ali druga vračljiva sredstva od javnosti (2. točka izreka odredbe). O zavrnitvi ugovora zoper odredbo je Banka Slovenija izdala odločbo št. PDO-24.60-006/17-ŽG-002 z dne 13. 6. 2017. 2. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo, ker tožeča stranka za njeno izdajo ni izkazala pogojev. Zatrjevana (neposredna) posledica izpodbijanega akta - pomanjkanje likvidnostnih sredstev za tekoče poplačevanje zapadlih obveznosti po sklenjenih pogodbah - po presoji sodišča ni posledica izvršitve izpodbijane odločbe, ampak posledica neupoštevanja pravil o upravljanju likvidnostnega tveganja in kapitalske ustreznosti po določbah Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju: ZFPPIPP), tožeča stranka pa tudi ni izkazala, da škode ne more preprečiti sama.

3. Tožeča stranka (v nadaljevanju pritožnica) sklep izpodbija s pritožbo. Ne da bi pojasnila, katero kršitev po prvem odstavku 75. člena ZUS-1 uveljavlja, obširno navaja, zakaj zatrjevana težko popravljiva materialna škoda ni posledica neupoštevanja pravil o upravljanju likvidnostnega tveganja in kapitalske ustreznosti po določbah ZFPPIPP, ampak verjetna posledica takojšnje izvršitve izpodbijane odločbe tožene stranke. Trdi, da ob normalnem, zanjo pričakovanem obnašanju trga, ni mogla računati s tem, da bodo nenadoma, v roku enega leta, prekinjena vsa poslovna razmerja z njenimi posojilodajalci, saj ji v njeni dolgoletni poslovni praksi sredstev za tekoče poslovanje in poplačevanje obveznosti iz naslova zapadlih zneskov po posojilnih pogodbah še nikoli ni zmanjkalo. Splošno znano je, da v praksi finančnih institucij dejansko nikoli ne pride do tega, da bi vse stranke naenkrat dvignile svoja sredstva, tudi njeni posojilodajalci se večinoma odločajo za avtomatsko podaljševanje pogodb. Ravno zaradi takojšnje izvršitve odločbe tožene stranke pa ji bo teh sredstev nepričakovano zmanjkalo, kar bo vodilo v postopek prisilne likvidacije. Kar pa je tudi v nasprotju z javno koristjo. Splošno znano je, da družba, ki razpolaga z opredmetenim premoženjem v minimalni vrednosti (približno 13.000,00 EUR) v tako kratkem času od kreditnih institucij ne more pridobiti potrebnih sredstev (več milijonov evrov). Kot dokaz prilaga bilanco stanja na dan 31. 12. 2016 in Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da ugodi zahtevi za izdajo začasne odredbe, podrejeno pa, naj izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

4. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo obrazloženo navaja, da so navedbe pritožnika neutemeljene in da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in utemeljena.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Sodišče lahko na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče, skladno z načelom sorazmernosti, upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

7. Temeljni vsebinski pogoj, ki mora biti izpolnjen za izdajo vsake začasne odredbe, je verjetnost nastanka težko popravljive škode, ki bi stranki nastala z izvršitvijo v upravnem sporu izpodbijanega akta. V skladu z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča odločanje o začasni odredbi, zaradi narave postopka in vezanosti sodišča na kratek rok, določen v petem in šestem odstavku 32. člena ZUS-1, zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe zato nosi v celoti trditveno in dokazno breme, da tako s svojimi navedbami kot s predloženimi dokazi v primeru t. i. odložitvene začasne odredbe prepriča sodišče o nujnosti zadržanja sicer izvršljive odločbe državnega organa oziroma druge institucije. Pri tem mora že v samem predlogu konkretno navesti vse okoliščine in dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in obliko ter obseg škode, pojasniti, zakaj je ta škoda zanjo težko popravljiva, za vse navedeno pa predložiti tudi dokaze. Na stranki je torej trditveno in dokazno breme. Šele ko sta ta dva pogoja izpolnjena, pa je dolžnost sodišča, da mora pri odločanju upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.1

8. Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje predlog za začasno odložitev začetka izvrševanja izpodbijane odločbe tožene stranke v obravnavanem primeru utemeljeno zavrnilo že zato, ker tožeča stranka ni izkazala, da zatrjevane škode sama, drugače kot z zadržanjem izvršitve izpodbijane odločbe tožene stranke, ne more preprečiti (8. točka obrazložitve). Tudi po presoji Vrhovnega sodišča je pritožnica v predlogu za izdajo začasne odredbe le pavšalno navajala, da v času, ko bodo posamezna vračila po zatrjevanih posojilnih pogodbah (v katerih naj bi sama nastopala kot posojilojemalka in ki jih glede na izpodbijano odločbo tožene stranke ne sme več podaljševati) zapadla, s tolikšnimi sredstvi ne bo razpolagala. Iz tožbenih trditev sicer izhaja, da naj bi bila zavezana vrniti 5.094.240,74 EUR, vendar pa pritožnica v predlogu za izdajo začasne odredbe ni navedla, zakaj teh sredstev ne bi mogla pridobiti sama iz lastnih oziroma zunanjih virov. Zgolj posplošena trditev, da dinamika vračil po posojilnih pogodbah (v katerih sama nastopa kot posojilodajalka) ne bo dovolj za poplačilo obveznosti, ki bodo nastale po odredbi tožene stranke, pa za utemeljitev razlogov za izdajo začasne odredbe ne zadošča. Pritožničine navedbe, da je splošno znano, da družba, kot je ona, takšne škode ne more preprečiti s pridobitvijo dodatnih virov ter priložen dokaz (bilanca stanja na dan 31. 12. 2016) so nedovoljene pritožbene novote, ki jih Vrhovno sodišče ne more upoštevati, ker pritožnica ni pojasnila, zakaj tega brez svoje krivde ni mogla navesti oziroma predložiti do konca postopka na prvi stopnji (prvi odstavek 74. člena ZUS-1).2

9. Pretežni del pritožbenih navedb je sicer namenjen izpodbijanju stališča sodišča prve stopnje v zvezi z vprašanjem, ali je pritožnica izkazala (tudi), da je škoda neposredna posledica takojšne izvršitve izpodbijanega akta. Sodišče je namreč v tem delu povzelo stališče tožene stranke v odgovoru na predlog, da to ni posledica izvrševanja izpodbijane odločbe, ampak neupoštevanja pravil o upravljanju likvidnostnega tveganja in zagotavljanju kapitalske ustreznosti v skladu z določbami ZFPPIPP. Glede na to, da je po presoji Vrhovnega sodišča zavrnitev predloga utemeljena že iz razloga, pojasnjenega v 8. točki obrazložitve te odločbe, se Vrhovno sodišče do teh navedb, ki za odločitev v obravnavani zadevi torej niti niso bistvene, ni dolžno opredeljevati.

10. Neupoštevne pa so pritožbene navedbe, s katerimi pritožnica nasprotuje stališčem tožene stranke v odgovoru na predlog za izdajo začasne odredbe, ne pa razlogom sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu. Neupoštevna so tudi stališča, ki se nanašajo na presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka. Z njimi namreč pritožnica ne izpodbijan pogojev za izdajo začasne odredbe (npr. da je napačno stališče tožene stranke, da ta sredstva predstavljajo depozit, da tega ni mogoče primerjati s piramidnimi sistemi itd.).

11. Ker iz obrazložitve izpodbijanega sklepa jasno izhaja, da je bil predlog zavrnjen, ker ni bil izkazan že temeljni pogoj za izdajo začasne odredbe, to je nastanek težko popravljive škode, je nebistven pritožbeni očitek, ki se nanaša na prizadetost javne koristi.

12. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče pritožbo na podlagi 76. člena v zvezi z 82. členom ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da niso podani razlogi, ki jih uveljavlja tožeča stranka, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.

1 Tako na primer odločbe Vrhovnega sodišča v zadevah I Up 139/2012, I Up 362/2010, I Up 515/2011 in I Up 203/2016. 2 Tako na primer Vrhovno sodišče že v zadevah I Up 333/2013, I Up 253/2015, I Up 221/2014 in I Up 209/2016.