Jedro

ZTLR v 1. odstavku 23. člena določa, da če so stvari, ki pripadajo različnim lastnikom, tako spojene ali pomešane, da se ne dajo več ločiti brez znatne škode ali brez nesorazmernih stroškov, nastane na novi stvari solastninska pravica dotedanjih lastnikov in sicer v sorazmerju z vrednostjo, ki so jo imele posamezne stvari ob spojitvi ali pomešanju. Ker pa je prizidek v skupni lastnini pravdnih strank, se lahko njun prispevek iz posebnega premoženja - vsak je prispeval 1/2 gradbene parcele - le vračuna v njun delež na skupnem premoženju. Zato sta sodišči prve in druge stopnje pravilno odločili, da tožnica ne more zahtevati vrnitve darila ne da bi obenem zahtevala tudi ugotovitev deležev na skupnem premoženju in delitev skupnega premoženja po 58. in naslednjih členih ZZZDR.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena. Pravdni stranki trpita vsaka svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Tožeča stranka je od sodišča zahtevala naj odloči, - da se razveljavi darilna pogodba sklenjena med tožnico in tožencem za 1/12 zemljiškoknjižnega telesa I. in II. vl. št...k.o..., katerega telo tvori stanovanjska hiša stoječa na parceli št... stavbišče 80 m2, dvorišče 75 m2, ki je družbena lastnina in skupaj s parc. št... vrt v izmeri 348 m2 predstavlja zemljiškoknjižno telo I, - da ji mora toženec izstaviti listino, na podlagi katere se bo lahko vpisala kot lastnica navedene nepremičnine, - da je tožnica dolžna tožencu plačati 107.286,00 SIT.

Sodišče prve stopnje je zahtevek tožnice v celoti zavrnilo. Proti tej odločitvi se je pritožila tožnica. Sodišče druge stopnje je njeno pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in zmotne uporabe materialnega prava. Tožnica v reviziji navaja, da je sklenila darilno pogodbo iz dveh razlogov: zaradi pričakovane sklenitve zakonske zveze in zato, da bi toženec lahko pridobil kredit. Sodišče je napačno ugotovilo, da motiv tožnice pri sklenitvi darilne pogodbe ni bil sklenitev zakonske zveze. Tožnica v reviziji trdi, da je zmotno mnenje Višjega sodišča, da darila, kot ga je dobil toženec, ni mogoče vrniti. Toženec je dobil solastniški delež na premoženju, ki v naravi še ni razdeljeno in ni ovire, da tega kar je dobil, ne bi mogel vrniti. Z vrnitvijo tega solastniškega deleža ni mogoče mešati vprašanja skupnega, v zakonski zvezi pridobljenega premoženja. Če bi bila tožencu priznana solastniška pravica na delu hiše, bi postal tudi lastnik tistega dela zemlje, v skladu s svojim solastniškim deležem, na katerem stoji stavba. Solastniški delež, ki ga je prejel z darilno pogodbo in ki seveda ni bil rezultat skupnih vlaganj obeh izvenzakonskih partnerjev, pa lahko tožnica seveda utemeljeno zahteva nazaj, saj je šlo za daritev, ki ni sorazmerna njenemu premoženjskemu stanju. Tožnica predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in sodbo višjega sodišča spremeni tako, da ugodi pritožbi tožeče stranke ter sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi.

Tožena stranka je odgovorila na revizijo. V odgovoru na revizijo navaja, da sta sodišči pravilno odločili glede na postavljeni tožbeni zahtevek. Tožnica ob sklenitvi darilne pogodbe ni bila v zmoti, zato pogodba ni izpodbojna v smislu 111. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Za vrnitev darila ali razdružitev skupnega premoženja bi morala tožeča stranka tožbeni zahtevek drugače postaviti. Toženec darila takega, kot ga je prejel ne more vrniti, saj je na zemljišču zgrajena stanovanjska hiša, ki je zaradi skupne gradnje skupna lastnina. Čim je toženec skupni lastnik stanovanjske hiše, mu po načelu superficies solo cedit pripada tudi pravica na zemljišču. V morebitni pravdi o višini deležev na skupnem premoženju bo prejudicialno vprašanje sploh obstoj konkubinatuma, kar je med strankama sporno. Glede na navedeno tožena stranka predlaga, da sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrne. Obe pravdni stranki sta priglasili stroške revizijskega postopka.

Predsednik senata sodišča prve stopnje je revizijo na podlagi 390. člena ZPP poslal tudi Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o reviziji ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Tožnica v reviziji ni natančneje navedla, kako sta sodišči prve in druge stopnje kršili določbe ZPP. Zato je revizijsko sodišče po uradni dolžnosti, na podlagi 386. člena ZPP preverilo, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP in ugotovilo, da kršitve ni bilo.

Tožeča stranka je od sodišča zahtevala, naj ugotovi, da je darilna pogodba neveljavna. S tem zahtevkom tožnica izpodbija veljavnost pogodbe na podlagi 111. člena ZOR. Veljavnost pogodbe izpodbija zaradi napak glede volje pogodbenih strank. Po 62. členu ZOR se pri neodplačni pogodbi šteje za bistveno zmoto tudi zmota v nagibu, ki je bil odločilen za prevzem obveznosti. Zmota v nagibu je zmota o vzroku, o dejstvih, ki so nagnila stranko, da je sklenila posel. Tožnica je zatrjevala, da je pogodbo sklenila zaradi nameravane sklenitve zakonske zveze in računajoč na to, da bo toženec vračal posojilo. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da je bil edini motiv za sklenitev darilne pogodbe možnost toženca, da pridobi stanovanjsko posojilo pri svojem delodajalcu. Sodišči sta tudi ugotovili, da ob sklenitvi pogodbe tožnica ni bila v zmoti v nagibu. Ugotavljanje notranjih vzrokov darovalca pomeni dejansko ugotovitev o človekovem miselnem svetu. Sklepanje o zmoti pomeni torej ugotavljanje dejanskega stanja. Tožnica v reviziji izpodbija te ugotovitve sodišč prve in druge stopnje. Po 3. odstavku 385. člena ZPP pa z revizijo ni mogoče izpodbijati sodbe sodišča druge stopnje zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Ob ugotovitvi, da tožnica ob sklenitvi pogodbe ni bila v zmoti v nagibu, sta sodišči pravilno odločili, da ni razlogov, zaradi katerih bi bila darilna pogodba neveljavna. Zato sta tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala razveljavitev pogodbe, utemeljeno zavrnili.

Sodišči prve in druge stopnje sta drugi del tožbenega zahtevka pravilno šteli za zahtevek na vrnitev darila. Darilna pogodba namreč lahko izjemoma preneha s preklicom darila zaradi nehvaležnosti obdarjenca ali stiske darovalca po pravilih občega državljanskega zakonika, ali pa s preklicom darila na podlagi 84. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur.l. SRS, št.14/89, v nadaljevanju ZZZDR). Tožnica je zahtevala vrnitev darila na podlagi 84. člena ZZZDR v povezavi z 12. členom ZZZDR. Po 84. členu ZZZDR se morajo darila, ki niso sorazmerna premoženjskemu stanju darovalca, vrniti in sicer v tistem stanju, v katerem so bila v trenutku, ko je nastal vzrok za razvezo oziroma razpad zunajzakonske skupnosti.

Tožnica je tožencu podarila 1/12 zemljiškoknjižnega telesa I. in II. vl. št...k.o..., katerega tvori stanovanjska hiša stoječa na parceli št. 838 stavbišče 80 m2, dvorišče 75 m2, ki je družbena lastnina in skupaj s parc. št... vrt. Tožnica v reviziji navaja, da je toženec dobil solastniški delež na premoženju, ki v naravi še ni razdeljeno in ni ovire, da tega kar je dobil, ne bi mogel vrniti. Tožnica meni, da z vrnitvijo tega solastniškega deleža ni mogoče mešati vprašanja skupnega, v zunajzakonski skupnosti pridobljenega premoženja. Sodišči prve in druge stopnje sta šteli, da je tožnica tožencu podarila polovico gradbene parcele, na kateri sta tožnica in toženec sezidala prizidek, ne pa 1/12 zemljiškoknjižnih teles v celoti. Tožnica in toženec sta namreč v darilni pogodbi, pri kateri ostali solastnici nista sodelovali, zapisala, da sta sporazumna, da jima glede na dogovor z ostalima solastnicama, dejansko ne pripada ničesar na že obstoječem objektu, da si glede na svoj solastninski delež pri tej nepremičnini ne bosta lastila kakršnihkoli pravic na že obstoječem objektu, ampak bosta za sebe in za svoje potrebe napravila prizidek in si tu uredila stanovanje, povsem ločeno od že obstoječe stanovanjske hiše. Iz ugotovitev sodišč prve in druge stopnje izhaja, da sta tožnica in toženec na gradbeni parceli izdelala prizidek. Na tem prizidku sta na podlagi 22. člena Zakona o temeljih lastninskopravnih razmerij (Ur.l.SFRJ, št.6/80, v nadaljevanju ZTLR) pridobila lastninsko pravico. Iz ugotovitev sodišč prve in druge stopnje izhaja, da sta to premoženje pridobila z delom v času trajanja zunajzakonske skupnosti, zato na podlagi 51. člena v zvezi z 12. členom ZZZDR prizidek sodi v njuno skupno premoženje. S tem je prišlo do pomešanja dveh stvari, gradbene parcele in prizidka in s tem tudi dveh lastninskih mas, solastninske s skupno lastnino. ZTLR v 1. odstavku 23. člena določa, da če so stvari, ki pripadajo različnim lastnikom, tako spojene ali pomešane, da se ne dajo več ločiti brez znatne škode ali brez nesorazmernih stroškov, nastane na novi stvari solastninska pravica dotedanjih lastnikov in sicer v sorazmerju z vrednostjo, ki so jo imele posamezne stvari ob spojitvi ali pomešanju. Ker pa je prizidek v skupni lastnini pravdnih strank, se lahko njun prispevek iz posebnega premoženja - vsak je prispeval 1/2 gradbene parcele - le vračuna v njun delež na skupnem premoženju. Zato sta sodišči prve in druge stopnje pravilno odločili, da tožnica ne more zahtevati vrnitve darila ne da bi obenem zahtevala tudi ugotovitev deležev na skupnem premoženju in delitev skupnega premoženja po 58. in naslednjih členih ZZZDR. Zakonec oziroma zunajzakonski partner lahko v takem primeru zahteva ob delitvi skupnega premoženja tudi vrnitev darila in nato vračunanje svojega večjega prispevka iz posebnega premoženja (vrednosti vrnjenega darila) k ustvarjenemu skupnemu premoženju. Ker tožnica ni zahtevala ugotovitve deležev na skupnem premoženju in delitve skupnega premoženja, tudi ni pravne podlage za odločitev, da je tožnica dolžna tožencu plačati 107.286,00 SIT. Sodišči prve in druge stopnje sta torej pravilno v celoti zavrnili tožbeni zahtevek.

Tožnica v reviziji navaja, da je tožencu podarila solastniški delež na premoženju, ki v naravi še ni razdeljeno in da zato ni ovire, da tega, kar je dobil, ne bi mogel vrniti. Pravdni stranki sta z izgradnjo prizidka povečali vrednost celotne stvari v solastnini. Del te celotne stvari je v skupni lastnini pravdnih strank in njuna deleža na skupni lastnini še nista določena. Z izgradnjo prizidka se je utegnil spremeniti solastninski delež pravdnih strank in drugih solastnikov. Zato postopka, v katerem bo sodišče ugotavljalo velikost deležev pravdnih strank na skupnem premoženju, najbrž ne bo mogoče opraviti brez sodelovanja drugih solastnikov premoženja.

Revizijsko sodišče je ugotovilo, da razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena in razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti niso podani in je na podlagi 393. člena ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

Revizijsko sodišče je na podlagi 154. in 155. člena ZPP odločilo, da trpi vsaka stranka svoje stroške revizijskega postopka.