Jedro

Kriminalne količine kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja uradni osebi, ko ta opravlja naloge policije po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 299. člena KZ-1 ni vsebovana v kriminalni količini kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po prvem odstavku 123. člena KZ-1 in obratno.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v znesku 400,00 EUR.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče na Ptuju je T. K. spoznalo za krivega kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja ali maščevanja uradni osebi, ko je ta opravljala naloge policije po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 299. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po prvem odstavku 123. člena KZ-1, mu izreklo pogojno obsodbo in za prvo dejanje v njej določilo kazen eno leto, za drugo pa šest mesecev zapora ter mu nato določilo enotno kazen eno leto in štiri mesece zapora s preizkusno dobo treh let. Sodišče je oškodovanca s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo, obsojencu pa v plačilo naložilo stroške kazenskega postopka. Višje sodišče v Mariboru je pritožbi okrožne državne tožilke in obsojenčevega zagovornika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zagovornik obsojenca je zoper pravnomočno sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navaja, iz vseh razlogov po prvem odstavku 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ker je sodišče po mnenju obrambe zagrešilo kršitev iz 1., 2., 3. in 4. točke prvega odstavka 370. člena ZKP, iz 8. in 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, po drugem odstavku 371. člena ZKP ter kršilo 299. in 123. člen KZ-1. V obrazložitvi vložnik zatrjuje, da je bilo materialno pravo napačno uporabljeno, ker dejanje, ki je opisano v izreku izpodbijane prvostopne sodbe, ni in ne more biti kaznivo dejanje; izvedeni dokazi so zmotno uporabljeni, saj iz zaslišanja priče J. Z. kakor tudi iz zaslišanja ostalih prič izhaja, da obsojenec dejanja ni storil. Nadalje vložnik trdi, da je bilo materialno pravo zmotno uporabljeno, ker naj bi obsojenec z enim dejanjem storil hkrati dve kaznivi dejanji. Gre za zmotno presojo pravil o idealnem steku in zmotno uporabo materialnega prava ter kršitev načela konsumpcije. Kršitev postopka je podana, ker se sodbi ne opirata na dokaze, predpisane in določene z zakonom, vsa pričanja so praktično razvrednotesna in neupoštevana, čeprav so bistvenega pomena za razliko od tega, kje naj bi se pred in po dogodku nahajala SIM kartica. Nadaljnja bistvena kršitev določb kazenskega postopka je podana, ker je izrek obsodilne sodbe nerazumljiv, saj ni navedeno, katera izmed poškodb je huda telesna poškodba oziroma, kako je prišlo do zvina desnega skočnega sklepa pri policistu, če je ta, kot navaja sam, odskočil in se izognil trčenju. Zmotna uporaba materialnega prava je podana tudi, ker se obsojencu ne očita povzročitev prometne nesreče iz malomarnosti pač pa naklepna huda telesna poškodba. Vrsta okoliščin glede samega poteka inkriminiranega dogodka ni raziskana, nerazumljivosti iz obtožnice niso razčiščene, v tem pogledu sodba sodišča prve stopnje nima razlogov, kar je bistvena kršitev določb kazenskega postopka. Izpodbijana sodba ne omenja bistvenega dokaza, to je izpovedbe priče J. Z., ki je za obsojenca razbremenilna. Sodba sodišča prve stopnje ne omenja izpoved vseh prič, ki so izpovedovale v korist obsojenca. Nadaljnja bistvena kršitev določb postopka je podana, ker sodišče ni ugodilo dokaznemu predlogu obsojenca za zaslišanje priče I. J., ki je v kritičnem času upravljal z vozilom znamke golf. Sodba Višjega sodišča v Mariboru ne odgovarja na pritožbene navedbe in v njih ne podaja razlogov, prav tako nima zadostne argumentacije o tem, kako je mogoče obsojencu očitati krivdo za storitev očitanega kaznivega dejanja. Vložnik predlaga naj Vrhovno sodišče izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa, da se obtožba zavrne oziroma zavrže in se kazenski postopek ustavi.

3. Vrhovna državna tožilka je v odgovoru na zahtevo ocenila, da ta ni utemeljena. Vrhovna državna tožilka navaja, da zagovornik v uvodu citira zakonske določbe, ki naj bi bile kršene, v utemeljitvi pa so navedbe o kršitvah zakona posplošene, utemeljena tudi ni vzročna zveza med kršitvijo procesnega zakona in zakonitostjo pravnomočne sodbe. Zatrjevana kršitev materialnega prava, ki jo obramba vidi v tem, da sta obsojenemu, ki je storil le eno dejanje, očitani dve kaznivi dejanji, ni podana. Zakonska opisa obeh kaznivih dejanj, ki sta očitani obsojenemu, nimata skupnih znakov in se ne prekrivata na način, da bi zaradi abstraktnega prekrivanja (odnosa konsumpcije) bil možen njun navidezni idealni stek. Zagovorniku tudi ni mogoče pritrditi, da obsojenemu očitano dejanje nima znakov kaznivega dejanja hude telesne poškodbe, temveč gre za kaznivo dejanje povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti. Iz opisa dejanja izhajajo vsi zakonski znaki obsojencu očitanega kaznivega dejanja, to je očitek, da je bil on tisti, ki je naklepno zapeljal v oškodovanca in mu povzročil hudo telesno poškodbo. Zagovornikovo zatrjevanje materialne kršitve v tem delu pomeni le nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem, kar pa ne more biti razlog za vložitev izrednega pravnega sredstva. Bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ki naj bi bila podana v posledici nerazumljivosti izreka obsodilne sodbe, zahteva utemeljuje z odpiranjem dejanskih vprašanj v zvezi z zakonitimi znaki kaznivega dejanja, s tem pa uveljavlja nedovoljen razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Preveritev, ali izrek sodbe vsebuje vse elemente obsojenemu očitanega kaznivega dejanja pokaže, da ima opis kaznivega dejanja vse zakonite znake, podana pa tudi ni bistvena kršitev določb kazenskega postopka, kot to pravilno v točki 5 svoje sodbe utemeljuje višje sodišče. V delu, ko se sodišču očita, da ni izvedlo vseh dokazov, zaslišalo predlaganih prič in da je v zvezi z izvedenimi dokazi sprejelo zmotne zaključke, je obsežno izvajanje namenjeno izključno polemiki z dokazno oceno in splošnimi trditvami, da naj odločilna dejstva ne bi bila ustrezno obrazložena in da se pojavlja dvom v verodostojnost posameznih dokazov. Vrhovna državna tožilka zaključuje, da je iz sodbe sodišča druge stopnje razbrati, da se je z vsemi pritožbenimi navedbami seznanilo, vendar je sprejelo in v celoti soglašalo z razlogi sodišča prve stopnje, kar je tudi v svoji sodbi v zvezi s pritožbenimi navedbami zagovornika jasno obrazložilo.

B.

4. Opis ravnanja obsojenca v izreku sodbe sodišča prve stopnje predstavlja uresničitev zakonskih znakov kaznivih dejanj po tretjem in prvem odstavku 299. člena in prvem odstavku 123. člena KZ-1. Obsojenec je s tem, ko je namenoma trčil v policista G. K., ki je obsojenca zaradi kršitve v cestnem prometu ustavljal in tako opravljal naloge policije, uradni osebi preprečil uradno dejanje. Ob trčenju je policist utrpel udarnino desnega zapestnega sklepa, udarnino desnega kolenskega sklepa s kostno razpoko v mečnici desno in zvin desnega skočnega sklepa, zaradi česar je bilo začasno hudo in za vselej v manjši meri okvarjeno njegovo zdravje, s tem je obsojenec storil kaznivo dejanje hude telesne poškodbe po prvem odstavku 123. člena KZ-1. Zatrjevanje vložnika, da opisano ravnanje obsojencu ni bilo dokazano oziroma, da je dejanje storil I. J., predstavlja nedovoljeno uveljavljanje zmotno ugotovljenega dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

5. Vložnik trdi, da se izpodbijani sodbi ne opirata na zakonite dokaze, da so izpovedbe posameznih prič razvrednotesne in neupoštevane, da sodbi temeljita samo na okoliščini, ki izvira iz podatkov, kje se je pred in po dogodku nahajala SIM kartica. Sodišče prve stopnje je v točki 3 sodbe obširno analiziralo obsojenčev zagovor v povezavi z drugimi dokazi. Sodišče natančno obrazloži, zakaj šteje, da je avtomobil vozil obsojenec in ga ni posodil Z. in J., podaja dokazno oceno, kaj pomenijo ugotovitve v zvezi z njegovim telefonom, nadalje sodišče podaja oceno, zakaj ne verjame izpovedbi priče K. L. V nadaljnji analizi obsojenčevega zagovora v točkah 4 do 11 je sodišče sprejelo dokazno oceno, da obsojenec, ki je spreminjal zagovor, ni govoril resnice, da dogodek ni mogel potekati tako, kot ga prikazuje in da so mu pri izmišljenem zagovoru skušali pomagati oba P., G., Z. in K. L. Vrhovno sodišče zato zavrača očitke zahteve, da je podana kršitev postopka, ker se sodbi ne opirata dokaze „ki so zakonsko predpisani in določeni in da sodbi temeljita samo na okoliščini, ki izvira iz podatkov, kje se je pred in po dogodku nahajala SIM kartica.

6. Prav tako ni podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka, da je izrek obsodilne sodbe nerazumljiv, ker vse opisane poškodbe niso huda telesna poškodba. Posameznih poškodb, ki so opisane v izreku, ni mogoče ocenjevati ločeno temveč v njihovem skupnem učinku, ta pa je bil, kot izhaja iz mnenja izvedenca medicinske stroke L. T., začasno hudo in za vselej v manjši meri okvarjeno zdravje oškodovanca, kar je huda telesna poškodba.

7. Po mnenju vložnika je podana kršitev materialnega prava, ker gre v tem primeru za navidezen in ne pravi idealni stek. Takega stališča vložnik ne obrazloži, temveč le zatrjuje, da je podana kršitev načela konsumpcije. Vrhovno sodišče ugotavlja, da odnos konsumpcije med dejanjima, za katera je bil T. K. obsojen, ni podan, saj kriminalna količina kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja uradni osebi, ko ta opravlja naloge policije po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 299. člena KZ-1, ni vsebovana v kriminalni količini kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po prvem odstavku 123. člena KZ-1 in obratno. Huda telesna poškodba oziroma sploh kakršnakoli telesna poškodba, ni znak kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja uradni osebi po tretjem odstavku 299. člena KZ-1. Prizadejana telesna poškodba je zato samostojna kriminalna količina oziroma uresničena prepovedana posledica kaznivega dejanja zoper življenje in telo, medtem ko je obsojenec s preprečitvijo uradnega dejanja policistu storil kaznivo dejanje zoper javni red in mir.

8. Vložnik z zatrjevanjem, da ob poteku dogodka, kot je opisan v sodbi sodišča prve stopnje, ne bi moglo priti do zvina njegovega desnega skočnega sklepa, že zopet nedovoljeno uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, na ta očitek zato Vrhovno sodišče ne odgovarja.

9. Pričo I. J. je sodišče prve stopnje želelo zaslišati, čeprav tega stranki nista predlagali, vendar je bila priča za sodišče nedostopna. Zagovornik predloga za izvedbo tega dokaza ni podal, zato Vrhovno sodišče ugotavlja, da v zvezi s tem vložnik neutemeljeno uveljavlja kršitev pravic obrambe zaradi neizvedbe dokaza v korist obsojenca.

10. Razloge o krivdi je sodišče prve stopnje navedlo v točki 14 svoje sodbe, z zatrjevanjem, da pri tem ni upoštevalo številnih dokazov v korist obsojenca, vložnik nedovoljeno uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Vrhovno sodišče pri tem tudi ugotavlja, da ni mogoče pritrditi vložniku, da se sodba višjega sodišča ne opredeljuje do pritožbenih navedb tako glede obstoja objektivnih kot subjektivnih znakov kaznivih dejanj (točka 8 sodbe sodišča druge stopnje).

11. Na podlagi navedenih razlogov Vrhovno sodišče ugotavlja, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, saj niso podane kršitve zakona, na katere se zahteva sklicuje, v precejšnjem delu pa je zahteva vložena zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je Vrhovno sodišče v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo. Izrek o dolžnosti plačila sodne takse temelji na prvem odstavku 95. in 98a. člena ZKP. Višina sodne takse je bila določena na podlagi tarifnih številk 7113, v zvezi s 71113 in 7152, ob upoštevanju obsojenčevih premoženjskih razmer ter trajanja in zapletenosti postopka.