Jedro

Sodišče prve stopnje, ki je obdolženca oprostilo storitve kaznivega dejanja ponarejanja listin po čl. 256/III KZ, ni bilo dolžno po uradni dolžnosti ugotavljati motiva za storitev kaznivega dejanja, tedaj s poizvedbami pri obmejnih organih evropskih držav ugotoviti, ali je bila obdolžencu v potno listino odtisnjena štampiljka z označbo "nezaželjena oseba". Ker je bilo med postopkom dokazano, da je obdolženec takšno potno listino dalj časa nemoteno uporabljal, čeprav bi lahko uporabil za prehod meje tudi osebno izkaznico ter ves čas zatrjeval, da mu vzrok, zakaj sta bila lista iztrgana ni poznan ter je policist, ki je to dejstvo opazil potrdil, da je bil obdolženec ob tem presenečen, je sodišče druge stopnje pritožbo tožilca zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Izrek

Pritožba pomočnika državnega tožilca se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obd. A.K. oprostilo obtožbe kaznivo dejanje ponarejanja listin po čl. 256/III KZ in v skladu s takšno odločitvijo s stroški kazenskega postopka obremenilo proračun.

Zoper sodbo se je pritožil pomočnik državnega tožilca zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in predlagal, naj sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca spozna za krivega ter mu izreče primerno kazensko sankcijo in varnostni ukrep odvzema predmeta - potnega lista, podrejeno pa naj izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Zagovornica obdolženca je v odgovoru na pritožbo predlagala njeno zavrnitev.

Višji državni tožilec iz ... je v pismenem mnenju predlagal zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi sodišča prve stopnje, s katerimi je utemeljilo svojo ugotovitev, da zbrani dokazi ne nudijo dovolj trdne osnove za zaključek, da je obdolženi A.K.ob predložitvi svojega potnega lista na Mednarodnem mejnem prehodu ... vedel, da je potni list predrugačen. Ob nedvomno pravilni ugotovitvi, da iztrgana sredinska lista pomenita ponareditev listine, se glede na opis dejanja v obtožnem aktu sodišču prve stopnje sploh ni bilo potrebno ukvarjati s vprašanjem, kdo je oba sredinska lista odstranil, pač pa je moralo zgolj ugotoviti, ali s strani državnega tožilca predloženi dokazi nudijo dovolj osnove za trden zaključek, da je bilo to dejstvo obdolžencu poznano, ko je svoj potni list uporabil. Ob prav tako pravilni ugotovitvi, da je bil potni list z manjkajočimi stranmi očitno uporabljen že pred 10.8.1998, kar je potrdil tudi izvedenec D.F. na podlagi odtisov žigov, ter ob dejstvu, da je imel obdolženec možnost mejo prestopati tudi z osebno izkaznico, zaslišani policist pa je pojasnil, da je bil obdolženec presenečen ob predočitvi ponaredka, sodišče prve stopnje ni moglo izreči obsodilne sodbe, za kar se zavzema državni tožilec tudi v svoji pritožbi. Zmotno je zato stališče pritožnika, da bi moralo sodišče samo preverjati pri hrvaških mejnih organih, ali je morda obdolženec nezaželjena oseba v tej republiki in ali je kaj takšnega označeval odtis na manjkajočih straneh v obdolženčevem potnem listu. Res bi prav ta okoliščina lahko predstavljala motiv za storitev temeljne oblike tega kaznivega dejanja (napravo krive listine), česar pa sodišče ni dolžno ugotavljati po uradni dolžnosti, saj motiv ni obvezna sestavina kaznivega dejanja, pač pa zgolj koristen pripomoček pri ugotavljanju obdolženčeve krivde ter ga še zdaleč ni mogoče ugotavljati v vsaki kazenski zadevi. Zato bi moral državni tožilec izvedbo takšnega dokaza predlagati že med tekom kazenskega postopka, oziroma že ob vložitvi obtožnega akta sam predložiti ustrezne dokaze o tem, da je bila obdolžencu v potni list odtisnjena s strani obmejnih organov katerekoli države označba, ki naj bi jo obdolženec z odstranitvijo listov želel prikriti. Zato je potrebno pritrditi tudi izvajanjem obdolženčeve zagovornice v odgovoru na pritožbo, da državni tožilec v bistvu sodišču očita, da ni opravilo poizvedb, ki jih sam sploh ni predlagal in da njegova pritožba po vsebini predstavlja nesprejemljivo zatrjevanje, da bi moral obdolženec dokazati, da kaznivega dejanja ni storil. Zato tudi po oceni pritožbenega sodišča ni mogoče sprejeti pritožbenih razlogov pomočnika državnega tožilca ter je zato izpodbijana sodba pravilna in zakonita. V zvezi s pritožbenim predlogom za izrek varnostnega ukrepa odvzema predmetov - potne listine št. ..., pa je potrebno pojasniti, da je glede na izrek oprostilne sodbe o izdaji posebnega sklepa o tem odvzemu pristojno odločiti sodišče prve stopnje (čl. 498/II in I ZKP).

Sodišče druge stopnje je zato pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo potrdilo.