Jedro

Določbo drugega odstavka 12. člena ZBPP je treba uporabljati tako, da prosilec za BPP, ki je na podlagi pravnomočne odločbe pristojnega organa prejemnik denarne socialne pomoči, avtomatično izpolnjuje finančni pogoj za dodelitev BPP.

Izrek

I. Tožbi se ugodi. Sklep in odločba Predsednika Okrožnega sodišča v Ljubljani št. Bpp 1915/2014 z dne 28. 10. 2014 se odpravita ter zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti stroške postopka v višini 15 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

Pristojni organ za brezplačno pravno pomoč je z izpodbijanim sklepom in odločbo združil tožnikove prošnje za dodelitev brezplačne pomoči (v nadaljevanju BPP), ki se vodijo pod opr. št. Bpp 2897/2009, Bpp 2637/2011, Bpp 113/2013, Bpp 1417/2013, Bpp 1749/2013, Bpp 2947/2013, Bpp 3654/2013, Bpp 193/2014, Bpp 1283/2014, Bpp 1877/2014 in Bpp 1915/2014, s tem da se po novem vodijo kot enoten postopek pod opr. št. Bpp 1915/2014 (I. točka izreka), ter v II. točki odločil, da se vse navedene prošnje za BPP, vložene za pravno svetovanje in zastopanje v kazenskih in pravdnih postopkih ter kot oprostitev plačila stroškov postopka, zavrnejo.

Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa sledi, da se zadeve združijo zaradi smotrnosti in ekonomičnosti postopka, saj gre v vseh primerih za ugotavljanje izpolnjevanja pogojev za dodelitev BPP.

V zvezi z izdano odločbo pa pristojni organ, ob sklicevanju na določbe Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) ter na podlagi podatkov, ki jih vsebujejo prošnje tožnika, in podatkov, zbranih uradoma, ugotavlja, da je tožnik v skladu z drugim odstavkom 23. člena ZBPP samska oseba. Nadalje se ugotavlja, da je prejemnik denarne socialne pomoči pri CSD A., da pa to še ne pomeni, da je izpolnjen pogoj za dodelitev BPP, kajti pristojni organ za BPP sme upoštevati tudi njegovo premoženjsko stanje. Pri tem se sklicuje na ustaljeno sodno prakso naslovnega in Vrhovnega sodišča, ki je s sklepom X Ips 315/2011 z dne 28. 3. 2012 zavrglo revizijo, ker je pred tem v sodbah (I Up 435/2006 z dne 4. 4. 2006, I Up 465/2006 z dne 4. 4. 2006 in I Up 607/2006 z dne 11. 5. 2006) že večkrat pojasnilo, da drugi odstavek 12. člena ZBPP, ki določa, da se finančni položaj prosilca v postopku dodelitve BPP ne ugotavlja, če prosilec na podlagi odločbe pristojnega organa prejema denarno socialno pomoč po določbah Zakona o socialnem varstvu (sedaj po določbah Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev, ZUPJS), ne more imeti absolutnega učinka, da bi se v primerih, ko že iz same vloge prosilca izhaja, da ima določeno premoženje, ne bi preverjalo njegovega premoženjskega stanja. Pri prosilcu, ki prejema denarno socialno pomoč, torej po navedenem stališču ugotavljanje premoženjskega stanja kot pogoja za odobritev BPP ni izključeno, zato je pristojni organ za BPP ugotavljal tudi vrednost premoženja tožnika.

Pri tem je na podlagi listinskih dokazil, ki so priložena prošnjam, ter dokumentov, pridobljenih uradoma, ugotovil, da je tožnik solastnik oziroma lastnik nepremičnin, kot to podrobno navede v nadaljevanju obrazložitve, ter da tožnik že z ugotovljeno vrednostjo nepremičnega premoženja 221 453,34 EUR presega višino mejnega zneska 13 780,00 EUR, kar v skladu s prvim odstavkom 27. člena Zakona o socialnovarstvenih prejemkih (v nadaljevanju ZSVarPre) v povezavi s šestim odstavkom 36. člena ZSVarPre-C izključuje pravico prosilca do BPP. Glede na navedeno in v skladu z zakonskimi določbami pristojni organ ugotavlja, da ni izpolnjen pogoj premoženjskega stanja tožnika in da je bilo zato odločeno tako, kot sledi iz izreka odločbe.

Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja. V tožbi navaja, da navedbe pristojnega organa za BPP glede premoženja ne držijo. Nepremičnina, ki se upošteva kot premoženje, je prodana, njena vrednost pa tudi ni takšna, kot se navaja v izpodbijani odločbi. Poleg tega je na njej ustanovljena služnost in že zabeležene določene plombe. Sicer pa lastnik nepremičnine ni tožnik, temveč družba B. k.d. Tožnik z nepremičnino ne razpolaga, ker je protipravno zasedena. Pri čemer se po določbah ZBPP za osebe, ki so prejemniki socialne pomoči, premoženjsko stanje ne ugotavlja in gre za to v konkretnem primeru za kršitev določb navedenega zakona. Sodna praksa, ki jo navaja pristojni organ, v konkretnem primeru ne učinkuje, saj gre za drugačno dejansko in pravno situacijo od tiste, ki se obravnava v citiranih sodnih odločbah. Tožnikovo premoženjsko stanje temelji samo na prejeti socialni pomoči. Dolgovi namreč presegajo vrednost nepremičnine, ki je razen tega protipravno zasedena, kar je Center za socialno delo, ki je seznanjen s tožnikovimi težavami, tudi upošteval. Z izpodbijano odločbo se tožniku jemlje pravna varnost, saj brez pravne pomoči odvetnika ne more vlagati revizij ali izrednih pravnih sredstev, s tem pa mu je onemogočen dostop na Ustavno sodišče oziroma do ESČP, saj lahko sam vlaga pravna sredstva le do Višjega sodišča. Enako velja za postopke pred Upravnim sodiščem. Takšna zakonska ureditev (v ZBPP) je zato protipravna in povzroča škodo tožniku, zato naj sodišče zahteva oceno ustavnosti ZBPP pred Ustavnim sodiščem. Izpodbijani akt pa je iz navedenih razlogov nezakonit, zato tožnik sodišču predlaga, da ga odpravi in postopek ustavi oziroma zadevo vrne pristojnemu organu v ponovni postopek ter mu naloži, da tožnikovim vlogam ugodi, tožniku povrne stroške postopka ter mu izplača zahtevano odškodnino. Poleg tega tožnik predlaga, da se izvedejo vsi predlagani dokazi ter da se ga oprosti plačila sodne takse.

Tožena stranka je na poziv sodišče posredovala upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila.

Tožba je utemeljena.

V obravnavanem primeru ni spora o tem, da je tožnik prejemnik denarne socialne pomoči pri CSD A. Spor je (med drugim) o tem, ali se z ozirom na drugi odstavek 12. člena ZBPP, ki določa, da se finančni položaj prosilca ne ugotavlja, če prosilec na podlagi odločbe pristojnega organa prejema denarno socialno pomoč po določbah zakona, ki ureja socialno varstvene dajatve, lahko ugotavlja premoženjsko stanje tožnika in s tem izpolnjevanje pogojev za BPP, ki jo tožnik uveljavlja v svojih prošnjah.

Po ustaljeni sodni praksi, na katero se sklicuje pristojni organ za BPP v izpodbijani odločbi, pri prosilcu, ki prejema denarno socialno pomoč, ugotavljanje premoženjskega stanja kot pogoja za odobritev BPP ni izključeno. Iz razlogov izpodbijane določbe izhaja, da je pristojni organ tej praksi sledil in ugotavljal tudi vrednost tožnikovega premoženja ter tožnikove prošnje iz tega razloga - ker ni izpolnjen pogoj premoženjskega stanja prosilca, zavrnil. Glede na razloge sodb Vrhovnega sodišča, ki jih je zavzelo v zadevah X Ips 324/2013 z dne 29. 1. 2015 in X Ips 280/2013 z dne 29. 1. 2015, pa je zgoraj navedeno stališče, ki ga je zavzel pristojni organ za BPP v konkretnem primeru, materialnopravno zmotno. Praksa Vrhovnega sodišča, na katero se sklicuje pristojni organ za BPP v izpodbijani odločbi, se je namreč, kot izhaja iz obrazložitve omenjenih sodb, oblikovala v času, ko je ZBPP še sam vseboval določbe, ki so urejale vprašanje, katero premoženje in dohodki se štejejo v premoženje prosilca, oziroma je sam določal način in kriterije, po katerih se je presojalo izpolnjevanje finančnega pogoja za BPP. Z novelo ZBPP, ki je začela veljati v letu 2008, pa so se iz ZBPP črtale vse določbe o finančnih kriterijih za dodelitev BPP, spremenil pa se je tudi 14. člen ZBPP, ki sedaj določa, da se za ugotavljanje lastnega dohodka in premoženja prosilca smiselno uporabljajo določbe Zakona o socialnem varstvu, kar pomeni, da se po noveli ZBPP-B pri presoji finančnega pogoja za upravičenost do BPP upoštevajo bistveno isti način in kriteriji za ugotavljanje dohodka in premoženja kot za ugotavljanje materialnega pogoja za upravičenost do denarne socialne pomoči. Zato Vrhovno sodišče meni, in temu stališču sledi tudi naslovno sodišče, da je treba določbo drugega odstavka 12. člena ZBPP uporabljati tako, da prosilec za BPP, ki je na podlagi pravnomočne odločbe pristojnega organa prejemnik denarne socialne pomoči, avtomatično izpolnjuje tudi finančni (subjektivni) pogoj za dodelitev BPP.

Na ta način je v zvezi s finančni pogojem za BPP vzpostavljena pravna vezanost organa za BPP na odločbo pristojnega organa za odločanje o denarni socialni pomoči, kar z drugo besedo pomeni, da prosilec, dokler prejema denarno socialno pomoč, izpolnjuje finančni pogoj za (izredno) BPP. Za odločitev o tožnikovih prošnjah je torej relevantno le, ali je v času izdaje izpodbijane odločbe na podlagi veljavne pravnomočne odločbe pristojnega organa prejemal denarno socialno pomoč. Čim pa je tako, se pokaže, da je bilo materialno pravo (ZBPP) v konkretnem primeru, ko je pristojni organ kljub izdani odločbi CSD ugotavljal tožnikovo premoženjsko stanje (in na tej podlagi tožnikove prošnje zavrnil), zmotno uporabljeno, nepravilna oziroma zmotna uporaba materialnega prava pa predstavlja razlog za odpravo odločbe.

Sodišče je zato tožbi ugodilo in izpodbijani akt na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo ter zadevo vrnilo pristojnemu organu za BPP v ponovni postopek. V ponovnem postopku bo moral pristojni organ za BPP ob upoštevanju stališča te sodbe ugotoviti, ali so izpolnjeni pogoji za ugoditev tožnikovim prošnjam oziroma za izdajo odločb o dodelitvi BPP tožniku.

Glede na to, da je bilo tožbi ugodeno, se sodišče ni opredeljevalo do ostalih očitkov v tožbi, vključno s tistimi, ki se nanašajo na zatrjevano neustavnost zakonske ureditve.

O stroških postopka je sodišče odločilo na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 ter tožniku, skladno s prvim odstavkom 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/2007, 107/2013), prisodilo ustrezen pavšalni znesek povračila.

Ker sodišče ni odločilo o tožnikovi pravici v sporu polne jurisdikcije iz 65. člena ZUS-1, ni podlage za odločanje o tožnikovem odškodninskem zahtevku.

V zvezi s predlogom tožnika za oprostitev plačila sodnih taks pa sodišče pojasnjuje, da se v postopkih odločanja o dodelitvi BPP taksa ne plača (četrti odstavek 10. člena ZST-1).

Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe in upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi (1. alinea drugega odstavka 59. člena ZUS-1).