Jedro

Pri odločanju o ničnosti odločbe je relevantno dejansko stanje, ki je bilo ugotovljeno v postopku pred izdajo odločbe, izpodbijane z istim pravnim sredstvom ničnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je upravno sodišče kot sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožbo obeh tožnikov proti odločbi tožene stranke z dne 18.7.2000. Z njo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnikov zoper odločbo Upravne enote Š/J z dne 7.1.2000. Z njo je prvostopni organ zavrnil predlog tožnikov ter I.T. za izrek ničnosti odločbe Okrajne zaplembne komisije Š/J z dne 14.11.1945, s katero je bilo zaplenjeno premoženje K. in P.R. Tožena stranka je zavrnila pritožbi, ker je ugotovila, da je odločitev prvostopnega organa pravilna, saj niso podani pogoji iz 1., 2. in 5. točke 267. člena ZUP/86, za izrek odločbe za nično, ki jih uveljavljajo tožniki. Razlog iz 1. točke 267. člena ZUP/86 ni izkazan, ker je bila odločba Okrajne zaplembne komisije izdana na podlagi 1. in 2. točke Odloka AVNOJ in ker je Okrajna zaplembna komisija po določbi 30. člena Zakona o konfiskaciji imovine in o izvrševanju konfiskacij bila pristojna za konfiskacijo imovine oseb nemške narodnosti iz 1. in 2. točke Odloka AVNOJ. V zadevi je odločal pristojni organ in ni šlo za zadevo iz sodne pristojnosti. Ugovor tožnikov, da ni bil pravilno uporabljen Odlok AVNOJ, saj sta bila zakonca R. po narodnosti Švicarja, je tožena stranka zavrnila z utemeljitvijo, da očitna kršitev materialnega zakona ni razlog za ničnost odločbe. Podan tudi ni razlog za izrek ničnosti odločbe po 2. točki 267. člena ZUP/86. Premoženje zakoncev R. je postala državna imovina z dnem uveljavitve Odloka AVNOJ, ker sta bili osebi nemške narodnosti. Zaplembna odločba je bila zgolj ugotovitvene narave. Ni pomembno, da je K.R. umrl pred izdajo navedene odločbe, bil pa je še živ ob uveljavitvi Odloka AVNOJ.

Odločba je bila izdana na podlagi odloka oziroma zakona, ki je že sam podržavljal premoženje. S svojo izvršitvijo ni mogla povzročiti dejanja, ki je kaznivo po kazenskem zakoniku in ni mogoče trditi, da bi komisija izdala takšno odločbo, da bi sebi ali komu drugemu pridobila premoženjsko korist. Tudi razlog po 5. točki 267. člena ZUP/86 ni podan. Odlok AVNOJ ne določa ničesar v zvezi z morebitnimi nepravilnostmi, ki bi pomenile ničnost zaplembnih odločb. Takšnih določb ne vsebuje tudi noben drug zakon.

V razlogih izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita ter da je za svojo odločitev tožena stranka navedla prave in utemeljene razloge. Na te razloge se sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje v skladu z 2. odstavkom 67. člena ZUS. Tudi po presoji sodišča prve stopnje so bile odločbe o premoženju zgolj ugotovitvene narave. Ugotovitev glede narodnosti je bila sestavni del dejanskega stanja, na katerega je bila vezana posledica, določena z Odlokom AVNOJ. Tudi če je bila narodnost napačno ugotovljena, napačno ugotovljeno dejansko stanje ni razlog za izrek odločbe za nično. Tudi napačna uporaba materialnega prava ni razlog za ničnost po 267. členu ZUP/86. Pravilno je bilo ugotovljeno, da ničnostni razlog iz 1. točke 267. člena ZUP/86 ni podan. Odločal je pristojni organ po predpisanem upravnem postopku (30. člen Zakona o konfiskaciji). Tožnika ta razlog uveljavljata z utemeljitvijo, da je bila nepravilno ugotovljena narodnost zakoncev R. S tem dokazujeta, da je bilo z zaplembo premoženja storjeno kaznivo dejanje zlorabe pooblastil. Ker odločba sama ni bila podlaga za podržavljenje, z njeno izvršitvijo tudi niso mogle nastati posledice v obliki kaznivih dejanj. Ni podan niti uveljavljani ničnostni razlog iz 5. točke 267. člena ZUP/86. Zakon o konfiskaciji ne določa ničnosti. Tožniki ničnosti ne morejo utemeljevati s trditvijo, da je bil Odlok AVNOJ v nasprotju s kasneje sprejetimi Zakoni o Ustavi FLRJ. To ne more biti ničnostni razlog. Tožnikov ugovor glede nerazumnega roka za odločitev v tej zadevi po presoji sodišča ni utemeljen. Sodišče iz upravnih spisov ugotavlja, da postopek za izrek ničnosti odločbe v obravnavanem primeru traja od vložitve zahtevka 2.10.1990 dalje, zahtevek ni bil popoln in ga je bilo treba dopolnjevati, da je o zahtevku prvič prvostopni organ odločil 18.5.1994, da je o pritožbi zoper to odločbo odločilo Ministrstvo za pravosodje s svojo odločbo z dne 17.8.1994, nato pa je ponovno odločil prvostopni organ z odločbo z dne 7.1.2000, tožena stranka pa je o pritožbi zoper to prvostopno odločbo odločala z odločbo z dne 24.7.2000, zoper katero je bila vložena obravnavna tožba. Ker se je o zahtevi odločalo v upravnem postopku, sta imela tožnika možnost za pospešitev tega postopka z uporabo inštituta pritožbe zaradi molka upravnega organa, ki sta se ga po podatkih upravnih spisov, in sicer 4.10.1993, torej pred izdajo prve prvostopne odločbe, poslužila, potem pa nič več. Torej tudi sama nista izkoristila vseh možnosti za pospešitev postopka, ki jima jih ZUP nudi.

Pritožbo je vložil pritožnik K.R. Uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da vztraja pri svojih dosedanjih navedbah. Izpodbijana sodba je nejasna in protislovna. Sodišče ni upoštevalo 50. člena Zakona o upravnem sporu. Zaradi spornih dejstev bi moralo opraviti javno obravnavo. Niso bili ovrženi ugovori, da sta bila zakonca R. švicarske narodnosti. Nesprejemljivo je stališče v izpodbijani sodbi, ko zavrača tožbeni ugovor o predolgem reševanju zadeve v upravnem postopku. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo tako spremeni, da ugotovi ničnost zaplembnih odločb ali pa da sodbo razveljavi.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno in zakonito odločilo, ko je tožbo tožnikov proti odločbi tožene stranke zavrnilo s sklicevanjem na določbo 1. odstavka 59. člena ZUS. Po tej določbi se tožba zavrne, če sodišče ugotovi, da je bil postopek pred izdajo akta pravilen in da je odločitev pravilna in na zakonu utemeljena.

Pritožbeno sodišče se pri pritožbeni presoji strinja z razlogi, navedenimi v izpodbijani sodbi. Tožbeni ugovori so bili obrazloženo in pravilno zavrnjeni. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo, da nobeden izmed treh uveljavljanih ničnostnih razlogov ni podan.

Pritožbeni ugovori na drugačno odločitev ne morejo vplivati. V kolikor tožeča stranka v pritožbi ponavlja ugovore, ki jih je pravilno zavrnilo sodišče prve stopnje, z njimi že zato ne more uspeti. Očitek pritožbe, da je podana bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu, nima podlage. Ne drži ugovor, da je sodba nejasna in protislovna. Sodišče prve stopnje je presojalo odločitev obeh upravnih organov o predlogu za izrek ničnosti odločbe o zaplembi in to v okviru treh zatrjevanih ničnostnih razlogov (odločanje v zadevi iz sodne pristojnosti, odločba bi s svojo izvršitvijo lahko pomenila kaznivo dejanje, izrecna zakonita določba o ničnosti). Že sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi tožbeni ugovor glede dejanskega stanja pravilno zavrnilo z utemeljitvijo, da se ob ugotavljanju izpolnjevanja pogojev za izrek odločbe za nično izhaja iz dejanskega stanja, ugotovljenega v postopku pred izdajo odločbe, ki je napadena z navedenim izrednim pravnim sredstvom. Tožena stranka glavne obravnave ni zahtevala. Vse to pa tudi pomeni, da zatrjevanje nekaterih drugačnih okoliščin relevantnega dejanskega stanja, ob presoji, da je bilo to v upravnem postopku pravilno in popolno ugotovljeno, ne more biti podlaga za presojo, da je podana kršitev iz 4. točke 1. odstavka 72. člena ZUS. Glavna obravnava niti ne bi mogla vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe. Pomeni, da s tem, ko je sodišče prve stopnje odločalo na seji, ni podana bistvena kršitev določb v upravnem sporu.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.