Jedro

Roditelj, ki mu je otrok dodeljen v varstvo in vzgojo, mora poskrbeti za vse redne potrebe otroka (vključno z zagotovitvijo oblačil) ter jih poravnati iz preživnine in iz lastnega prispevka. To je predvsem v interesu otroka, saj ima tisti od staršev, pri katerem otrok stalno živi, nedvomno boljši vpogled v potrebe otroka in boljšo možnost poskrbeti za to, da je iz sredstev staršev pokritih čimveč nujnih in koristnih otrokovih potreb. To pa je najlažje doseči s plačevanjem preživnine v denarju, še posebej, če, tako kot v konkretnem primeru, dogovora med staršema ni.

Izrek

Pritožba tožene stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi. Tožena stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje razvezalo zakonsko zvezo pravdnih strank, skupnega mladoletnega sina D. M. dodelila v varstvO in vzgojo materi - tožnici N. K. M., očeta - toženca pa zavezalo od 1.2.2000 dalje zanj plačevati po 18.000,00 SIT preživnine mesečno. S pravočasno pritožbo toženec izpodbija odločitev o določitvi višine preživnine za znesek, ki presega 10.000,00 SIT mesečno. Uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga spremembo sodbe v tem delu tako, da naj pritožbeno sodišče preživnino zniža na 10.000,00 SIT mesečno, podrejeno pa razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da sodišče prve stopnje ni pravilno ugotovilo, koliko znašajo otrokovi mesečni življenjski stroški. Tako na primer strošek za obleko in obutev znaša polovico tistega zneska, ki ga je ugotovilo sodišče, torej ne več koT 60.000,00 SIT letno. Otroku sta namreč šivali tako njegova matI kot stara mati, zato je bilo potrebno kupiti le stvari, ki jih ni moč napraviti doma, na primre bundo, vetrovko, jopice in čevlje. Toženčeva mati, torej otrokova stara mati, otroku še vedno šiva in bi moralo sodišče ta prispevek upoštevati pri ugotavljanju višine tovrstnih stroškov in v posledici tega tudi pri odmeri preživnine. Ker je iz spisa razvidno, da za otroka skrbita oba starša, vsak po dva dni, je napačen tudi zaključek sodišča prve stopnje, da lahko tožničin prispevek k preživljanju otroka znaša manj od toženčevega, ker da je bolj obremenjena s skrbjo za otroka. Končno toženec dvomi tudi v pravilnost ugotovitve, da tožnica prejema za otroka otroški dodatek le v znesku 5.900,00 SIT mesečno, saj bi bila glede na dohodek na družinskega člana upravičena do višjega zneska. Sodišče prve stopnje bi zato ta prihodek morala preveriti pri centru za socialno delo, namesto tega pa se je zadovoljilo le z izpovedbo tožnice. Ker je po obrazloženem zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, je tudi materialno pravo uporabljeno napačno. Pritožba ni utemeljena. Po mnenju pritožnika je torej dejansko stanje napačno ugotovljeno zaradi tega, ker naj bi stroški za obleko in obutev za mladoletnega D. M. na leto znašali 60.000,00 SIT in ne dvakratnika tega zneska, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi in ker je dvomljivo, ali tožnica za otroka v resnici prejema le 5.900,00 SIT otroškega dodatka mesečno. Kot argument k trditvi, da znašajo mesečni stroški za obutev in oblačila zanj le 5.000,00 SIT mesečno in ne 10.000,00 SIT mesečno, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, toženec navaja, da je tako v času izdaje sodbe, ki je pravno pomemben, kot tudi še sedaj, veliko oblačil otroku sešila njegova mati, torej otrokova babica, kar bi bilo potrebno upoštevati pri višini teh stroškov in posledično pri odmeri preživnine. Vendar pa v dokaz svoje prej navedene trditve pritožnik ni ponudil nobenega dokaza. Ker mora po določbi 212. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS štev. 26/99 v nadaljevanju ZPP) vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika, je pritožba v tem delu neobrazložena in kot taka ne kaže na obstoj pritožbenega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja iz 340. člena prej citiranega zakona. Smiselno enako velja tudi za pritožbeno grajo pravilnosti ugotovitve višine otroškega dodatka. Čeprav gre za spor iz razmerij med starši in otroki (2. odstavek 406. člena ZPP), toženec morebitnih (novih) dejstev in dokazov, s katerimi bi izpodbijal dokaze tožnice, ni predložil (414. člen citiranega zakona). Ko trdi, da bi moralo sodišče upoštevati tudi, da za otroka skrbi tudi pritožnik sam in da mu pri oskrbo z garderobo pomaga njegova mati, tožnik graja odločitev sodišče o porazdelitvi življenjskih stroškov mladoletnega otroka med obe pravdni stranki, kar je materialno pravno vprašanje. Po mnenju pritožbenega sodišča je prvostopno materialno pravo uporabilo pravilno in pritožbeni razlog iz 341. člena ZPP ni podan. Poskrbeti za preživljanje mladoletnega otroka so dolžni njegovi starši. Obveznost vzdrževanja otroka je skupna obveznost obeh staršev, ne glede na to, ali živita skupaj ali ne. V konkretnem primeru sta se starša mladoletnega D. M. sporazumela, da bo imenovani pri vsakem od njiju po dva dni, vendar je bil takšen dogovor sklenjen le za čas do razveze zakonske zveze. Iz spisa je razvidno, da center za socialno delo o stikih otroka z očetom še ni odločil in da tudi o tem ni bil sklenjen dogovor njegovih staršev. Ob takšni situaciji pa sodišče prve stopnje ni imelo podlage za zaključek, da bo očetova skrb za otroka enakovredna materini. Stari starši otroka, čigar starši so ga sposobni preživljati, preživninske obveznosti do njega nimajo. To pomeni, da pritožnikova mati, ki je po ugotovitvah sodišča prve stopnje k preživljanju otroka pomagala na ta način, da je zanj šivala del oblačil, lahko kadarkoli odtegne. Stališče sodišča prve stopnje, da takšna pomoč pri določanju preživnine ne more biti upoštevna, je zato materialnopravno pravilno. Roditelj, ki mu je otrok dodeljen v varstvo in vzgojo, mora poskrbeti za vse redne potrebe otroka (vključno z zagotovitvijo oblačil ter jih poravnati iz preživnine in iz lastnega prispevka. To je predvsem v interesu otroka, saj ima tisti od staršev, pri katerem otrok stalno živi, nedvomno boljši vpogled v potrebe otroka in boljšo možnost poskrbeti za to, da je iz sredstev staršev pokritih čimveč nujnih in koristnih otrokovih potreb. To pa je najlažje doseči s plačevanjem preživnine v denarju, še posebej, če, tako kot v konkretnem primeru, dogovora med staršema ni. Po povedanem torej okoliščina, da bo otrokova babica morebiti še vnaprej zanj šivala oblačila, ne more razbremeniti pritožnika plačevanja preživnine ali njenega dela. Glede na potrebe otroka, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje in ki jim po mnenju pritožbenega sodišča res ni mogoče očitati, da bi bile pretirane, ter glede na premoženjske razmere obeh pravdnih strank pa tudi v pravilnost določitve višine preživnine, ki jo je za sina dolžan plačevati toženec, ni dvoma. Katere bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naj bi sodišče prve stopnje zagrešilo, pritožba ne pove. Zato je sodišče druge stopnje sodbo preizkusilo v mejah razlogov, na katere mora po določbi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku paziti po uradni dolžnosti in ugotovilo, da tam navedenih kršitev ni bilo. Ker torej niso podani razlogi, iz katerih je sodbo izpodbijala pritožba in ne razlogi, na katere je sodišče druge stopnje pazilo po uradni dolžnosti, je sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen Zakona o pravdnem postopku).