Jedro

V opisu dejanja je navedeno, da je obdolženec registrski tablici pridobil (sprejel v posest) na neugotovljen način, da sta bili tablici predhodno odtujeni z osebnega vozila, ki je označen z navedbo znamke, registrske številke in lastnika, ter da se je obdolženec pri pridobitvi zavedal, da so tablice pridobljene s kaznivim dejanjem, saj ju ni pridobil na predpisan način. Obdolžencu se torej kot izvršitveni način obravnavanega kaznivega dejanja očita splošna (netipska) oblika sprejema protipravno pridobljene stvari v posest, pri čemer se za konkretizacijo tega zakonskega znaka - izvršitvenega načina ne zahteva natančen opis načina pridobitve, kar v opisu pogreša pritožnik. Očitana splošna oblika sprejema protipravno pridobljene stvari v posest je po eni strani po vsebini, smislu, intenzivnosti in pomenu enakovredna tistim oblikam sprejema protipravno pridobljene stvari v posest, ki so v zakonu izrecno našteti - nakup in sprejem v zastavo, po drugi strani pa jo je mogoči razločiti od drugih izvršitvenih načinov, hkrati pa konkretizacija (individualizacija) stvari ter časovnih in krajevnih okoliščin njene predhodne odtujitve povsem zadoščajo za konkretizacijo opisa dejanja, ki obdolžencu omogoča učinkovito obrambo. Posledično je zavrniti pritožbene očitke o kršitvi načela razločnosti (lex distincta), širjenju polja kaznivosti - da je sodišče ustvarilo novo alternativno dispozicijo "pridobiti na neugotovljen način", ki je ni moč izluščiti iz zakonskega besedila in s tem tudi očitek o napačni zapolnitvi analogije intra legem.

Izrek

I.Pritožba zagovornika obdolženega A. A. se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II.Obdolženca se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Okrajno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo obdolženega A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja prikrivanja po prvem odstavku 217. člena KZ-1, za katero mu je določilo kazen tri mesece zapora. Po prvem odstavku 55. člena KZ-1 mu je nato upoštevaje enotno kazen eno leto in pet mesecev zapora, izrečeno s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. III K 44533/2021 z dne 11. 1. 2023, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Kp 44533/2021 z dne 7. 12. 2023, pravnomočno dne 5. 1. 2024, ki se šteje kot določena, ter določeno kazen tri mesece zapora iz te sodbe, na podlagi 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1, izreklo enotno kazen eno leto in sedem mesecev zapora. Po prvem odstavku 55. člena KZ-1 je v izrečeno enotno zaporno kazen vštelo del že prestane kazni po sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. III K 44533/2021 z dne 11. 1. 2023, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Kp 44533/2021 z dne 7. 12. 2023, pravnomočno dne 5. 1. 2024, od 20. 8. 2021 od 17.30 ure do 11. 1. 2023 do 17.30 ure. Pogojno obsodbo, izrečeno obdolžencu s sodbo Okrajnega sodišča v Trbovljah I K 49391/2019 z dne 23. 12. 2021, pravnomočno istega dne, ni preklicalo. Odločilo je še, da se obdolženca na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprosti plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2.Zoper sodbo se je pritožil obdolženčev zagovornik zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in kršitev ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin iz 22., 25., 27., 28. in 29. člena Ustave RS ter 6. in 7. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) s protokoli. Višjemu sodišču je predlagal, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP oprosti obtožbe. Hkrati pa je višjemu sodišču predlagal, da poda pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti prvega odstavka 217. člena KZ-1.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Po presoji razlogov izpodbijane sodbe in pritožbenih navedb obdolženčevega zagovornika ter proučitvi spisovnega gradiva pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče izvedlo vse potrebne dokaze, le te posamično in v povezavi enega z drugim logično in natančno ocenilo ter sprejelo pravilne dejanske in pravne zaključke, na njihovi podlagi pa s stopnjo gotovosti, ki se zahteva za izrek obsodilne sodbe, prepričljivo ugotovilo, da sta obdolžencu storitev in krivda za očitano kaznivo dejanje prikrivanja po prvem odstavku 217. člena KZ-1 dokazani. Pri tem pa ni zagrešilo zatrjevanih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitev kazenskega zakona ter ustavno določenih človekovih pravic in konvencijskih pravic. Obdolžencu je izreklo primerno in pravično kazensko sankcijo.

5.Pritožbeno sodišče uvodoma izpostavlja, da se je že sodišče prve stopnje, sklicujoč se na ustaljeno sodno prakso, pravilno opredelilo do problematike, ki jo obramba tudi v pritožbi odpira v zvezi z zakonskim opisom očitanega kaznivega dejanja prikrivanja po prvem odstavku 217. člena KZ-1 in dejstvenim opisom tega dejanja v izpodbijani sodbi.

6.Zagovornik tudi na pritožbeni ravni obširno in "večplastno" uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP, da dejanje, zaradi katerega se obdolženec preganja, ni kaznivo dejanje. Po njegovi presoji je namreč v opisu dejanja izostala konkretizacija oziroma individualizacija zatrjevane izvršitvene oblike očitanega kaznivega dejanja "si kako drugače pridobi", saj je naveden zgolj glagol "pridobi" brez prislovnega določila načina "si kako drugače", ter tudi konkretizacija voljne - voluntaristične komponente naklepa kot enega od subjektivnih znakov kaznivega dejanja, ki so tako kot objektivni znaki sestavni del biti inkriminacije kaznivega dejanja.

7.Pritožniku ni mogoče oporekati pravilnosti teoretičnih izhodišč, ki se nanašajo na načelo zakonitosti v kazenskem pravu, določeno v 28. členu Ustave Republike Slovenije. Načelo zakonitosti dejansko ne zavezuje le zakonodajalca k oblikovanju vnaprej znanih, jasnih in določnih abstraktnih dejanskih stanov v opisu kaznivih dejanj, pač pa tudi sodišče kot uporabnika zakona v vsakem konkretnem primeru, ko ugotavlja, ali opis v obtožnem aktu v potrebni meri konkretizira vse zakonske znake očitanega kaznivega dejanja. Lex certa (obveznost natančne določenosti - kaznivo dejanje in kazen zanj morata biti v zakonu določeno jasno, nedvoumno in čim natančneje na tak način, da sta bistvo in obseg inkriminacije razumljiva vsakomur), lex scripta (obveznost zapisanosti - kaznivo dejanje mora biti vključno s kaznijo zapisano v zakonu, ki je sprejet in izdan v pisni obliki), lex stricta (obveznost ozkosti - uporaba analogije kot sredstva za zapolnjevanje pravnih praznin je v kazenskem pravu načeloma prepovedana) in lex praevia (obveznost predhodnosti - dejanje mora biti predpisano kot kaznivo, še preden je bilo storjeno, torej retroaktivna veljava kazenskega zakona je prepovedana) so štiri razsežnosti načela zakonitosti (tako dr. Liljana Selinšek, Kazensko pravo - splošni del in osnove posebnega dela, GV Založba, Ljubljana 207, stran 62). Konkretizacija vsakega posameznega znaka kaznivega dejanja na ravni konkretnega dejanskega stanu je podlaga za presojo o njunem ujemanju z zakonskim dejanskim stanom. Zato morajo biti v opisu dejanja navedena konkretna ravnanja storilca, ki jih sodišče subsumira pod posamezne znake očitanega kaznivega dejanja - to je sodniški silogizem kot poglavitni del sodniškega odločanja. Zakonske znake mora sodišče razlagati restriktivno. S svojo razlago ne sme širiti polja kaznivosti, ki ga je določil zakonodajalec s posameznimi znaki kaznivega dejanja. Prav tako konkretizacije enega zakonskega znaka ne sme nadomestiti s konkretizacijo drugih zakonskih znakov, tako da bi prišlo do njihovega zlitja.

8.Drugače kot zagovornik pritožbeno sodišče presoja, da opis dejanja, ki se očita obdolžencu v konkretni zadevi, dosega zahtevani standard konkretizacije vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja prikrivanja po prvem odstavku 217. člena KZ-1, vključno s spornim izvršitvenim načinom "si kako drugače pridobi". Zakonsko besedilo prvega odstavka 217. člena KZ-1 določa več alternativnih izvršitvenih ravnanj: 1. pridobitev, pri čemer primeroma navaja nakup in sprejem v zastavo, 2. prikritje in 3. razpečanje premične ali nepremične stvari, za katero storilec ve, da je bila pridobljena s kaznivim dejanjem. Pridobitev, ki se očita obdolžencu, pomeni sprejem stvari v neposredno ali posredno posest s soglasjem prejšnjega posestnika oziroma imetnika, ki je bodisi storilec izhodiščnega kaznivega dejanja bodisi tisti, ki je stvar pridobil od storilca (tako Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika, Ur. l. RS in Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2023, enako tudi sodba Vrhovnega sodišča RS, I Ips 30336/2019 z dne 22. 4. 2021). Odločilno je, da storilec prejme stvar v posest, da bi z njo razpolagal, pri čemer gre lahko za pridobitev v lastniško posest (cum animo domini) z nakupom ali nelastniško posest s sprejemom stvari v zastavo. Zakon poleg nakupa in sprejema v zastavo inkriminira tudi vsakršno drugo obliko pridobitve oziroma t.i. splošno obliko pridobitve, v katero so zajeta tudi vsa ravnanja, ki sicer ne ustrezajo tipiziranim pravnim poslom in jih torej niti ni mogoče opisati drugače kot s splošnim pojmom pridobitve. Vrhovno sodišče je v podobnih primerih že presodilo, da morata biti v opisu dejanja določno zatrjevana storilčev sprejem stvari v posest in njegovo zavedanje, da je bila stvar pridobljena s kaznivim dejanjem, ni pa potrebno, da bi bil podrobno opisan tudi način pridobitve (nazadnje tako tudi sodba Vrhovnega sodišča I Ips 35049/2021). Analogija intra legem, ki jo v okviru načela zakonitosti omenja tudi zagovornik, pomeni, da je zakonodajalec v opisu kaznivega dejanja izrecno navedel nekaj njegovih znakov, ne pa vseh, ki bi se lahko v resničnosti pojavili. Tako tudi v zvezi z očitanim kaznivim dejanjem prikrivanja v prvem odstavku 217. člena KZ-1, kot že povedano, navaja izrecno več načinov pridobitve premične ali nepremične stvari, za katero storilec ve, da je pridobljena s kaznivim dejanjem - kupi, sprejme v zastavo, nato pa pravi "si kako drugače pridobi". V takem primeru je za praktično uporabo takšne določbe v skladu z načelom zakonitosti pomembna restriktivna razlaga, torej razlaga, ki zajame samo tiste primere, ki so po vsebini, smislu, intenzivnosti in pomenu enakovredni tistim, ki so v zakonu izrecno našteti.

9.Zgoraj povzetim izhodiščem je v obravnavani zadevi zadoščeno, saj je v opisu dejanja navedeno, da je obdolženec registrski tablici pridobil (sprejel v posest) na neugotovljen način, da sta bili tablici predhodno odtujeni z osebnega vozila, ki je označen z navedbo znamke, registrske številke in lastnika, ter da se je obdolženec pri pridobitvi zavedal, da so tablice pridobljene s kaznivim dejanjem, saj ju ni pridobil na predpisan način. Obdolžencu se torej kot izvršitveni način obravnavanega kaznivega dejanja očita splošna (netipska) oblika sprejema protipravno pridobljene stvari v posest, pri čemer se za konkretizacijo tega zakonskega znaka - izvršitvenega načina ne zahteva natančen opis načina pridobitve, kar v opisu pogreša pritožnik. Očitana splošna oblika sprejema protipravno pridobljene stvari v posest je po eni strani po vsebini, smislu, intenzivnosti in pomenu enakovredna tistim oblikam sprejema protipravno pridobljene stvari v posest, ki so v zakonu izrecno našteti - nakup in sprejem v zastavo, po drugi strani pa jo je mogoči razločiti od drugih izvršitvenih načinov, hkrati pa konkretizacija (individualizacija) stvari ter časovnih in krajevnih okoliščinah njene predhodne odtujitve povsem zadoščajo za konkretizacijo opisa dejanja, ki obdolžencu omogoča učinkovito obrambo (tako je bilo pritožniku v povsem primerljivi zadevi pojasnjeno v že omenjeni sodbi Vrhovnega sodišča RS I Ips 35049/2021 z dne 22. 5. 2025). Posledično je zavrniti pritožbene očitke o kršitvi načela razločnosti (lex distincta), širjenju polja kaznivosti - da je sodišče ustvarilo novo alternativno dispozicijo "pridobiti na neugotovljen način", ki je ni moč izluščiti iz zakonskega besedila in s tem tudi očitek o napačni zapolnitve analogije intra legem.

1.Sklicujoč se na omenjeni Veliki znanstveni komentar Kazenskega zakonika je že sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da je varstveni namen inkriminacije predmetnega kaznivega dejanja prikrivanja preprečiti vzdrževanje protipravne oblasti nad stvarjo, ki je bila vzpostavljena s predhodnim izhodiščnim kaznivim dejanjem. Oškodovanec kaznivega dejanja prikrivanja je tako oseba, ki ji je bilo z izhodiščnim kaznivim dejanjem poseženo v oblast nad stvarjo. To pomeni, da je kazenskopravno zavarovana dobrina osebna (v smislu, da je naravno tesno vezana na človeka posameznika in torej ni dobrina skupnosti) in disponibilna. Izhodiščno kaznivo dejanje mora biti pred izvršitvijo kaznivega dejanja prikrivanja dokončano, sicer pa protipravno posestno stanje, ki je bilo vzpostavljeno z izhodiščnim kaznivim dejanjem, mora biti podano vse do trenutka izvršitve zakonskih znakov prikrivanja. Po drugi strani pa iz navedenega komentarja, sodne prakse in nenazadnje tudi zakonskega opisa predmetnega kaznivega dejanja po prvem odstavku 217. člena KZ-1 izhaja, da je kaznivo dejanje dokončano že s samim sprejetjem stvari v posest pri izvršitveni obliki pridobivanja in ni potrebna še nadaljnja njena posest in razpolaganje z njo, kot to smiselno zatrjuje pritožba. Vzdrževanje posestnega stanja oziroma protipravne oblasti nad stvarjo se torej, kot je bilo že navedeno, nanaša le na predhodno izhodiščno kaznivo dejanje, s katerim je bila ta vzpostavljena. Tako sodba Vrhovnega sodišča I Ips 52442/2013 z dne 14. 1. 2016 pojasnjuje, da zakonski opis kaznivega dejanja prikrivanja po prvem odstavku 217. člena KZ-1 obsega dovršne glagole, to je glagole, ki opisujejo trenutno ravnanje (oziroma stanje). Kaznivo dejanje prikrivanja je storjeno z eno od izvršitvenih oblik tega kaznivega dejanja, ne gre pa za kaznivo dejanje trajanja, storjeno v nadaljnjem času, npr. storilec poseduje stvar, ki jo prikriva. Kaznivo dejanje je dokončno z nastankom prepovedanega stanja kot posledice, vzdrževanje protipravnega stanja (posest stvari) pa ni del kaznivega dejanja. Upoštevaje pri tem tudi opis dejanja v obravnavani zadevi (da je obdolženec registrski tablici, za kateri je vedel, da sta bili odtujeni, torej pridobljeni s kaznivim dejanjem, pridobil na neugotovljen način), ni nobenega dvoma, da se obdolžencu očita kaznivo dejanje, ki je dokončano že s samim sprejetjem stvari v posest. Glede na navedeno sodišče druge stopnje ne sprejema obrambne kritike, da sodna praksa pri predmetnem kaznivem dejanju uveljavlja t.i. "golo" posestno kaznivo dejanje brez izvršitvenega ravnanja, ki se navezuje na samo posest (v slogu "ob tem pa ravna v nasprotju s predpisi"), ali vsaj posebnega namena storilca, kar vodi v pretirano širjenje dometa kaznivega dejanja, "ki se obenem nevarno približuje objektivni odgovornosti storilca za nastalo pravno stanje", v izogib navedenemu pa bi bilo potrebno posest nadomestiti s terminom germanske kazenskopravne doktrine "der Gewahrsam" (razpolaga), ki drugače kot posest zahteva vedenje in voljo imeti stvar v oblasti in je podobna lastninski pravici, kar je razvidno iz 37. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ).

2.V zvezi z izpostavljenim pritožbenim zapisom v izpodbijani sodbi, da je obdolženec ob pridobitvi predmetnih registrskih tablic imel namen razpolage, ki ga je izkazal s tem, da je predmetni tablici imel nameščeni na svojem vozilu, in tako nedvomno ni šlo zgolj za prevzem teh tablic zaradi začasne uporabe ali drugih v velikem komentarju naštetih nezadostnih primerov - uničenja, popravila, ogledovanja in podobno, je že sodišče prve stopnje podalo pravilno pojasnilo, kateremu se pritožbeno sodišče v celoti pridružuje. V tem kontekstu je potrebno ponovno poudariti, da je predmetno kaznivo dejanje pri izvršitvenem načinu pridobitve storjeno takoj, ko storilec prejme stvar v posest, da bi z njo razpolagal, vendar ta namen izrecno ni predpisan v zakonu, in ga zato ni treba zatrjevati v opisu kaznivega dejanja. Namen razpolage je pomemben le v toliko, da se loči od pridobitve oziroma sprejema stvari v posest, ki jo zakonodajalec ne inkriminira, kot so že našteti primeri, da storilec torej stvar prevzame zgolj zaradi začasne uporabe, uničenja, popravila, ogledovanja in podobno. Namen razpolaganja v navedenem smislu pa ni mogoče enačiti z razpolagalnim upravičenjem kot enim izmed temeljnih lastninskih upravičenj v smislu 37. člena SPZ, kot to počne obramba, temveč ga je potrebno razumeti skladno z njegovim pomenom po Slovarju slovenskega knjižnega jezika - imeti možnost uporabljati ali izkoriščati kaj. Posledično sodišče zavrača pritožbeno izvajanje, da razpolaganje pomeni prenos lastninske pravice, ne pa namestitev na svoj lastni avtomobil. Tako so tudi irelevantne pritožbene navedbe v zvezi z namenom obogatitve, saj tudi ta namen pri predmetnem kaznivem dejanju ni zakonski znak. Iz enakih razlogov je tudi povsem irelevantno, ali je obdolženec pridobil registrske tablice s predmetnim kaznivim dejanjem kot predmet prekupčevanja - npr. kot surovina za staro železo, ali pa dokaz o registraciji vozila - zaradi udejanjanja pravice iz cestnoprometne zakonodaje.

3.Kot že uvodoma napovedano, zagovornik uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP tudi zato, ker je v opisu dejanja izostala konkretizacija oziroma opis voljne - voluntaristične komponente naklepa kot enega od subjektivnih znakov, ki so tako kot objektivni znaki sestavni del biti inkriminacije kaznivega dejanja. V konkretnem primeru bi moralo tožilstvo z ustreznim opisom odgovoriti na vprašanje ali storilčeva usmeritvena funkcija upravlja s kavzalnim vzročnim tokom k motivacijskemu cilju, prikrivanja premoženja ali premoženjske koristi. Ker je sodišče v 17. točki obrazložitve sodbe samo dodalo voljno komponento naklepa, je kršilo določbo prvega odstavka 354. člena ZKP, posledično pa je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, s čimer je obrambi preprečilo izrek oprostilne sodbe. Na tem mestu si obramba zastavlja vprašanje, ali je dovoljena fragmentacija naklepa, tako da bi se zavestna komponenta naklepa navedla v izreku, voljna pa v obrazložitvi sodbe ter ali je naklep sestavni del izreka ali obrazložitve izpodbijane sodbe ter da je pri tem potrebno izhajati iz sodobnega t. i. neoklasično - finalističnega koncepta splošnega pojma kaznivega dejanja, torej da je storilčev naklep treba šteti kot del biti kaznivega dejanja (t. i. subjektivni element biti kaznivega dejanja) in še enkrat kot bistveni element krivde in tako gre za dvojni položaj. Pritožba še poudarja, da sodišče ne more in ne sme v obrazložitvi sodbe dopolnjevati obveznih sestavin, ki manjkajo v izreku sodbe.

4.Navedeni pomisleki in izvajanje obrambe terjajo naslednje pojasnilo. Kot že uvodoma nakazano, opis kaznivega dejanja predstavlja okvir za ugotavljanje dejanskega stanja, kot ga zatrjuje obtožni akt in mora biti konkretiziran do te mere, da po eni strani omogoča (sodišču) pravno vrednotenje obdolženčevega ravnanja oziroma sklepanje o obstoju ali neobstoju kaznivega dejanja, po drugi strani pa uresničevanje obdolženčeve pravice do obrambe, ki je lahko učinkovita le, če so zakonski znaki kaznivega dejanja, ki se mu očita, v opisu dejanja v zadostni meri konkretizirani. Sodna praksa je enotna v tem, da morajo biti v opisu dejanja zakonski znaki oziroma pravni pojmi, s katerimi so v kazenskem zakonu opisana posamezna kazniva dejanja, praviloma opredeljeni z navedbo konkretnih dejstev in okoliščin, če je to mogoče in smiselno. Vrhovno sodišče RS je tudi sprejelo razlago, da v primeru, da opis kaznivega dejanja obsega tudi abstraktni dejanski stan, ki sicer ni nujni in obvezni del opisa, sestavljata abstraktni in obvezni del opisa celoto (tako odločba Vrhovnega sodišča RS I Ips 93283/2010 z dne 21. 9. 2017). Vrhovno sodišče je tudi že večkrat sprejelo stališče, da morajo biti v opisu dejanja v izreku sodbe s konkretnimi življenjskimi dejstvi in okoliščinami opisani objektivni zakonski znaki kaznivega dejanja, ki navzven in v objektivnem smislu opredeljujejo očitano dejanje, pri subjektivnem odnosu storilca pa zadošča sklicevanje na zakonske prvine očitanega kaznivega dejanja, medtem ko sodijo okoliščine, s katerimi se ta subjektivni odnos dokazuje, v obrazložitev sodbe. Dosedanja praksa je enotna v tem, da v opis kaznivega dejanja ne sodijo dejstva in okoliščine (indici), na podlagi katerih se dokazuje oziroma sklepa na obstoj t. i. notranjih subjektivnih dejstev (vsebina zavesti, volje, namen in podobno), saj je to stvar dokazne ocene sodišča, ki spada v obrazložitev sodbe (tako tudi sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 33477/2015 z dne 18. 2. 2021). Vrhovno sodišče RS je tako že v več svojih odločbah (I Ips 479/2007 z dne 10. 1. 2008, I Ips 28/2008 z dne 19. 6. 2008, I Ips 37772/2010 z dne 12. 6. 2010, I Ips 31713/2013 z dne 27. 3. 2014 in I Ips 19555/2015-76 z dne 26. 1. 2017) izrecno poudarilo, da v primerih, ko je posamezni znak kaznivega dejanja, še zlasti pri opredeljevanju t. i. subjektivnih znakov, dovolj določno opredeljen že v zakonu (npr. "vedoma", "z namenom", "mu je šlo za to"), zadostuje za opredelitev kaznivega dejanja že sklicevanje na zakonske prvine.

5.Glede na predstavljeno ustaljeno sodno prakso je torej ugotavljanje oziroma konkretizacija naklepa stvar obrazložitve (sodbe), za sam opis dejanja v izreku pa zadostuje, da daje okvir za ugotavljanje določene vrste krivdne oblike. Upoštevaje, da je predmetno kaznivo dejanje prikrivanja po prvem odstavku 217. člena KZ-1 podano, če storilec ravna naklepno in sicer glede izvršitvenega načina zadostuje eventualni naklep (tako že omenjeni Veliki znanstveni komentar, stran 634 in 635), obramba v opisu dejanja neutemeljeno pogreša konkretizacijo tako zavestne kot voljne komponente naklepa glede izvršitvenega načina, saj nista predpisani kot zakonska znaka, in kot že navedeno, je ugotavljanje oziroma konkretizacija naklepa stvar obrazložitve sodbe. Glede storilčevega odnosa do izvora stvari pri predmetnem kaznivem dejanju pa zakon izrecno določa, da mora storilec vedeti, da je bila stvar pridobljena s kaznivim dejanjem, kar pomeni, da je zgolj obdolženčevo zavedanje, da je bila stvar pridobljena s kaznivim dejanjem predpisano kot zakonski znak, ne pa tudi voljna komponenta storilčevega subjektivnega odnosa do izvora stvari. Le ta je tako kot sta tudi zavestna in voljna komponenta storilčevega naklepa glede izvršitvenega načina zgolj stvar obrazložitve sodbe. Ni pa treba, da bi storilec natančno vedel, s katerim kaznivim dejanjem je bila stvar pridobljena, ter da bi vedel za čas in kraj storitve ali za storilca in oškodovanca izhodiščnega kaznivega dejanja. Zato tudi vse to ni treba natančno konkretizirati v opisu predmetnega kaznivega dejanja. Oziraje se na predhodno navedeno sodno prakso tudi vednosti storilca, da prikrita stvar izvira iz kaznivega dejanja, ni treba v opisu dejanja še dodatno konkretizirati s posameznimi dejstvi in okoliščinami, temveč je dovolj, da se to zatrjuje zgolj s predpisanim zakonskim znakom, kaj pa utemeljuje ta zavestni element kaznivega dejanja, pa je stvar obrazložitve, kot je pravilno poudarilo že prvostopenjsko sodišče. Slednje pa je zagovorniku tudi pravilno pojasnilo, da je zmotno njegovo prepričanje, da če sam način pridobitve ni ugotovljen, ni mogoče ugotoviti naklepa oziroma konkretno obdolženčeve voljne komponente, ter da tudi ne drži, da bi bil namen vedno del voljne komponente naklepa, pri čemer kot primer navaja, da kazenskopravna teorija loči od direktnega naklepa še posebej obarvani naklep (obramba namreč pri svojem razlogovanju tudi v pritožbi zamenjuje naklep z motivom).

6.Po vsem povedanem pritožbeno sodišče ugotavlja, da so v opisu obdolženčevega ravnanja v izreku sodbe zadostno konkretizirani vsi zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja prikrivanja po prvem odstavku 217. člena KZ-1: predmet prikrivanja, to sta registrski tablici; izhodiščno kaznivo dejanje, to je odtujitev registrskih tablic z vozila; izvršitveno ravnanje obdolženca, ki je v pridobitvi registrskih tablic v časovnem obdobju od 28. 7. 2021 ter obdolženčevo vedenje, da sta bili registrski tablici pridobljeni s kaznivim dejanjem, saj ju ni pridobil na predpisan način tako, da "večplastna" zatrjevana kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP ni podana. S tem, ko je sodišče skladno z ustaljeno sodno prakso obtoženčev naklep, in sicer direktni naklep (tako zavestno in voljno komponento) glede izvršitvenega načina očitanega dejanja ter obdolženčev subjektivni odnos (tako zavestno kot voljno komponento) glede izvora stvari ugotovilo in argumentiralo v obrazložitvi izpodbijane sodbe, pa ni prekršilo določbo prvega odstavka 354. člena ZKP, posledično pa storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ter s tem preprečilo obrambi izrek oprostilne sodbe, kot to zatrjuje pritožba. Ker sodišče ni spremenilo opisa obravnavanega dejanja iz obtožnega akta, do kršitve objektivne identitete obtožbe in sodbe iz 354. člena ZKP in s tem do prekoračitve obtožbe v smislu bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP sploh ne more priti.

7.Zagovornik nadalje navaja, da v izpodbijani sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, zlasti ne, ali pri registrskih tablicah gre za listine ali premične stvari. V izreku izpodbijane sodbe je navedeno, da so registrske tablice bile nameščene na osebnem vozilu, kar pomeni, da so služile svojemu namenu dokazovanja registracije vozila. Sodišče tega dejstva v obrazložitvi ni utemeljilo na pravno pravičnih, legitimnih in strokovno neoporočenih argumentih. Predmet kaznivega dejanja prikrivanja je premična ali nepremična stvar, kar a contrario pomeni, da listine ne morejo biti predmet kaznivega dejanja prikrivanja. Očitek obsojencu, da je tablice prikrival je contradictio in adjecto, saj se prikrivanje in dokazovanje izključujeta. Pri tem pa je potrebno upoštevati tudi sistematično razlago in posebni objekt kazensko pravnega varstva iz 23. poglavja Kazenskega zakonika RS, kjer je izrecno navedeno, da gre za kazniva dejanja zoper premoženje.

Povzeta pritožbena razlaga ne vzdrži kritične presoje. Predmet kaznivega dejanja prikrivanja je lahko le (premična ali nepremična) stvar, ne pa tudi drugi deli tujega premoženja (stvarne pravice na tuji stvari, obligacijske pravice, korporacijske pravice, vrednostni papirji in pravice intelektualne lastnine). Veliki znanstveni komentar v zvezi s pomenom tega zakonskega znaka, torej stvari (premične ali nepremične) napotuje na komentar 204. člena KZ-1, ki navaja, da je stvar v smislu zakonskega znaka kaznivega dejanja le tista stvar, ki je lahko predmet lastninske pravice. Premična stvar je zakonsko opredeljena kot vsaka stvar, ki ni nepremičnina, nepremičnina pa kot prostorsko odmerjen del zemeljske površine, skupaj z vsemi sestavinami (18. člen SPZ). Po šestem odstavku 99. člena KZ-1 se za premično stvar šteje tudi vsaka pridobljena ali zbrana energija za svetlobo, toploto, obsevanje, pogon, premikanje ali prenos glasu, slike ali besedila na daljavo. Stvar ima v smislu zakonskega znaka kaznivega dejanja praviloma tržno vrednost, so pa tudi primeri, ko temu ni tako. Med drugim so tudi stvari, pri katerih je materialna vrednost izrazito drugotnega pomena, njihova primarna lastnost pa je, da obsegajo ali omogočajo udejanjenje kakšne pravice (na primer osebni dokument, registrska tablica). Glede na navedeno je torej registrska tablica nedvomno lahko predmet obravnavanega kaznivega dejanja prikrivanja po prvem odstavku 217. člena KZ-1. Sodišče prve stopnje pa se je v izpodbijani sodbi v točkah 12 in 14 pravilno opredelilo do obrambnega stališča, podanega v zaključni besedi, da tožilstvo v obravnavani zadevi ni moglo identificirati posebnega objekta kazenskopravnega varstva, glede na okoliščino, da registrske tablice ne kotirajo na črnem trgu, ker sta bili nameščeni na vozilo, ter da bi tožilstvo moralo narediti razliko med okoliščinami v katerih so ukradene registrske tablice predmet prekupčevanja in v katerih so le-te nameščene na vozilih za udejanjenje pravice iz 27., 30. in 32. člena Zakona o motornih vozilih (ZMV-1). Glede na vse navedeno sodišče druge stopnje zavrača tosmerne pritožbene navedbe.

Tudi očitek pritožnika, da je sodišče v obrazložitvi sodbe ugotovilo zgolj sestavine zavestnega dela direktnega naklepa, ni pa ugotovilo, ali je storilec tisto dejanje, ki se ga je zavedal (z vsemi sestavinami), in tisto posledico, ki jo je imel v svoji predstavi, tudi hotel, posledično se tudi ni opredelilo do obdolženčevega zagovora, da si je tablice sposodil, ker avta ni mogel registrirati, ni utemeljen. Glede slednje navedbe je ugotoviti, da je protispisna. Obdolženec se namreč v navedeni smeri ni zagovarjal, temveč je v zvezi z očitanim kaznivim dejanjem povedal le, da je dne 20. 8. 2021 peljal B. B. v svojem vozilu Peugeot 206, ko so ju ustavili policisti, ter da nikdar ni bil obsojen za uporabo tujih registrskih tablic (glede predmetnih registrskih tablic, ki ju je imel takrat na vozilu, pa v svojem zagovoru obdolženec ni nič povedal). Kar zadeva direkten naklep pa izpodbijana sodba v točki 17 ponuja izčrpno, razumno in prepričljivo argumentacijo tako zavestne kot voljne komponente direktnega naklepa tako glede izvršitvenega ravnanja, kakor tudi glede izvora stvari. To argumentacijo pritožbeno sodišče v celoti sprejema in se nanjo v izogib ponavljanju tudi sklicuje. Ker so torej s strani obrambe pogrešani razlogi o odločilnih dejstvih v sodbi podani in so pravilni, ni prišlo do zatrjevane kršitve ustavne pravice do argumentirane odločbe.

Glede pritožbenega sklicevanja in naslanjanja na nemško zakonodajo in pravno teorijo pa je pravilno odgovorilo že sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, kakor tudi pritožbeno sodišče v primerljivi zadevi v sodbi VII Kp 35049/2021 z dne 7. 11. 2023 točka 9 v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 35049/2021 z dne 22. 5. 2025 točka 8.

Ker torej tudi pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov glede opisa obravnavanega kaznivega dejanja na zakonodajni ravni v smislu kršitve načela zakonitosti ter sodne prakse v smislu preširoke razlage zakonskih znakov predmetnega kaznivega dejanja, kot jih ima obramba, ne sledi pritožbenemu predlogu glede pobude na podlagi 156. člena Ustave RS, torej, da prekine sodni postopek in začne postopek pred Ustavnim sodiščem RS za oceno ustavnosti prvega odstavka 217. člena KZ-1, zaradi kršitve 28. člena Ustave RS in 7. člena EKČP.

Pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar sicer pritožba v obravnavani zadevi le posredno uveljavlja, obsega tudi pritožbo zoper odločbo o kazenski sankciji, ki jo zagovornik ne izpodbija (386. člen ZKP). Pritožbeno sodišče je zato izpodbijano sodbo preizkusilo tudi v tem delu. Ugotovilo je, da se je sodišče glede na ugotovljene okoliščine, predvsem obdolženčevo obsežno predkaznovanost, pravilno odločilo za kazen zapora, pri določitvi višine le-te pa je upoštevalo tudi vse relevantne olajševalne in obteževalne okoliščine tako, da je obdolžencu ob upoštevanju odmere kazni obsojencu po 55. členu KZ-1 izreklo ustrezno in pravično kazensko sankcijo.

Ker pritožbeni razlogi niso podani, je sodišče druge stopnje pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in, ob ugotovitvi, da v postopku in izpodbijani sodbi niso podane kršitve, na katere pazi po uradni dolžnosti (383. člen ZKP), sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Obdolženec oziroma njegov zagovornik s pritožbo sicer ni uspel, vendar ga je pritožbeno sodišče iz enakih razlogov kot sodišče prve stopnje oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka na podlagi prvega odstavka 98. člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP.