Jedro

Zahtevek tožeče stranke zoper tretjo toženko ni utemeljen zato, ker tožeča stranka ni dokazala vzročne zveze med očitanimi protipravnimi ravnanji in škodo, ker obseg škode ni dovolj določno opredeljen in zaradi zastaranja. Vsak od navedenih razlogov zadostuje za zavrnitev zahtevka v celoti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka krije sama svoje stroške revizijskega postopka in mora drugi toženki povrniti 2.519,91 EUR stroškov odgovora na revizijo ter tretji toženki 2.478,60 EUR stroškov odgovora na revizijo.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 24.773.863.940,00 SIT odškodnine zaradi domnevno nezakonitega ravnanja tožencev v zvezi s pravico tožeče stranke do koriščenja vode ....

2. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbi predlagateljic stranske intervencije zavrglo, pritožbo tožeče stranke pa zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Razlogi, ki jih uveljavlja revizija

3. Sodbo sodišča druge stopnje izpodbija z revizijo tožeča stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Vrhovnemu sodišču predlaga, da spremeni izpodbijano sodbo tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da sodbo sodišča druge stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču druge stopnje v novo odločanje.

4. Tožeča stranka navaja, da je protipravnost ravnanja prve in druge toženke podana zato, ker je tretja toženka pri svojem ravnanju nastopala v vlogi državnega organa. Škoda, ki jo uveljavlja tožeča stranka, naj bi nastala zaradi tega, ker je tretja toženka kljub upravni odločbi (soglasju) omejevala pravico tožeče stranke do vode. S tem naj bi bil utemeljen obstoj vzročne zveze. Zahtevek tožeče stranke po njenem mnenju tudi ni zastaral, saj naj bi se škoda „stabilizirala“ šele s podpisom pogodbe o uporabi cevovoda dne 28. 1. 1998. Pri dokazovanju obstoja in višine škode pa naj bi sodišče nepravilno zavrnilo dokaz z izvedencem finančne stroke.

5. Revizija je bila vročena toženi stranki in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije. Nanjo sta odgovorili druga in tretja toženka, ki sta predlagali njeno zavrnitev.

6. Revizija ni utemeljena.

Razlogi za zavrnitev revizije

7. Tožbeni zahtevek zoper prvo in drugo toženko je bil zavrnjen zaradi tega, ker tožeča stranka ni dokazala niti zatrjevala njunega protipravnega ravnanja. V reviziji navaja, da njuna odgovornost temelji na tem, da je tretja toženka izdala upravno odločbo in naj bi pri tem nastopala v funkciji upravnega (državnega) organa. Vendar protipravno ravnanje, ki ga tožeča stranka očita tretji toženki ni izdaja upravne odločbe, temveč omejevanje pravice do koriščenja vode. Tudi če je tretja toženka pri izdaji odločbe, ki jo je mogoče enačiti z upravno odločbo, ravnala kot nosilec oblasti, tega ni mogoče trditi za očitana „motilna“ ravnanja, pri katerih tretja toženka gotovo ni ravnala kot del državne ali občinske uprave. Kot samostojna pravna oseba je za tako očitano ravnanje lahko odgovorna le tretja toženka. Odgovornost prve in druge toženke torej ni utemeljena niti na podlagi prvega odstavka 172. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) niti na kakšni drugi pravni podlagi.

8. Po presoji sodišč nižjih stopenj zahtevek tožeče stranke zoper tretjo toženko ni utemeljen zato, ker tožeča stranka ni dokazala vzročne zveze med očitanimi protipravnimi ravnanji in škodo, ker obseg škode ni dovolj določno opredeljen in zaradi zastaranja. Vsak od navedenih razlogov zadostuje za zavrnitev zahtevka v celoti, revidentka pa ni uspela izpodbiti nobenega izmed njih.

9. Vzročna zveza med ravnanjem tretje toženke, ki naj bi tožeči stranki omejevala dostop do vode, in škodo bi lahko bila podana, če bi bili izpolnjeni vsi drugi pogoji za obstoj pravice do koriščenja vode, ki temelji na soglasju z dne 23. 10. 1990. Kot predpogoj za zagotovitev dostopa do vode je bilo v soglasju določeno, da mora tožeča stranka zagotoviti nadomestni vir za oskrbo mesta ... s pitno vodo. Ker bi si tožeča stranka šele z izpolnitvijo navedenega pogoja zagotovila nemoten dostop do vode ..., bi morala za utemeljenost tožbenega zahtevka dokazati, da je pogoj izpolnila, česar pa, glede na ugotovitve sodišč nižjih stopenj, ni niti zatrjevala.

10. Specifikacija posameznih postavk škode v tožbi je tako splošna, da se njihovega izračuna ne da preveriti. V takem primeru bi bilo tudi nemogoče opredeliti nalogo izvedenca, ki naj bi izračune preveril. Zaradi odsotnosti dovolj določnih trditev tožeče stranke je bil dokaz pravilno zavrnjen, kot je obrazložilo že sodišče druge stopnje.

11. V zvezi z zastaranjem tožeča stranka v reviziji navaja, da je bil končni znesek škode znan šele 28. 1. 1998. Vendar to ne drži glede tretje toženke. S 1. 1. 1995 je namreč zajetje in cevovod ... prešel v „last“ občine K., upravljalec pa je postalo Javno podjetje ... d.o.o. Ker tretja toženka ne more odgovarjati za škodo, nastalo zaradi ravnanj po 1. 1. 1995, je bil obseg škode, za katerega bi eventualno lahko bila odgovorna, znan že s tem dnem (prvi in drugi odstavek 376. člena ZOR).

12. Uveljavljani revizijski razlogi po povedanem niso podani, kar velja tudi za razloge, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (371. člen takrat veljavnega ZPP). Zato je moralo sodišče neutemeljeno revizijo zavrniti (378. člena ZPP).

13. Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbi prvega odstavka 154. člena ter prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožeča stranka ni uspela s pravnim sredstvom, zato sama krije svoje stroške revizije, drugi in tretji toženki pa je dolžna povrniti stroške odgovora na revizijo, ki so odmerjeni po specificiranem stroškovniku, upoštevajoč določbe Odvetniške tarife in takrat veljavnega Zakona o sodnih taksah (ZST) in skupaj znašajo 2.519,91 EUR za drugo toženko ter 2.478,60 EUR za tretjo toženko. Stroškov prejema sodbe in poročila stranki sodišče drugi toženki ni priznalo, ker so že zajeti v vrednosti storitve.