Jedro

Navedbe tožnika, da je sam gradbeno podjetje, ki deluje na istem področju, ki ga pokriva patent, namreč ne predstavljajo pravnega interesa za priznanje aktivne legitimacije v postopku, ki se je zaključil z izdajo izpodbijane odločbe, zlasti ob upoštevanju, da tožnik izkazovanje svojega pravnega interesa opira na morebitne zaplete pri lastnem razvoju in uporabi industrijsko izvedljivih podobnih rešitev na tem področju.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je upravni organ zavrgel zahtevo za dopolnitev odločbe s pravnim poukom oziroma za izdajo odločbe o predlogu, da se ugotovitvena odločba organa, št. 31202-38/1998-9 z dne 11. 4. 2007, izreče za nično, in še ugotovil da posebni stroški v tem postopku niso nastali. V obrazložitvi je navedel, da je 30. 1. 2012 prejel predlog tožnika, da se citirana ugotovitvena odločba izreče za nično. Organ je nato tožniku odgovoril, da ni ugotovil nepravilnosti, ki bi bile takšne, da bi se ta odločba izrekla za nično. Tožnik je nato vložil zahtevo za dopolnitev odločbe s pravnim poukom oziroma zahtevo za izdajo odločbe o predlogu, ker je menil, da je odgovor organa po vsebini odločba, predlog za izrek odločbe za nično pa ne more biti obravnavan kot dopis. Organ je ob upoštevanju 49. in 43. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) nato ugotovil, da predloga za izrek ničnosti ugotovitvene odločbe z dne 11. 4. 2007 ni podala oseba, ki bi bila lahko stranka v postopku. Tožnik je v vlogi navedel, da ima za predmetni postopek pravni interes, ker veljavnost patenta predstavlja potencialen zaplet pri razvoju in uporabi industrijsko izvedljivih podobnih rešitev, ki bi se izkazovala z možnim šikaniranjem konkurentov preko dolgotrajnih sodnih postopkov, izključna pravica lahko posega v pravne koristi gradbenih podjetij, generira spore in nastanek finančne škode. Tožnik torej v vlogi ne izkazuje svojega pravnega interesa, in tudi ne svoje osebne, neposredne obstoječe pravne koristi, oprte na zakon ali drug zakonski predpis. Organ z dopisom z dne 20. 3. 2012 tudi ni meritorno odločal. Ker tožnik ni stranka v postopku, je organ smatral predlog tožnika za pobudo za izrek odločbe za nično, torej da organ začne postopek po uradni dolžnosti (126. člen v zvezi s 280. členom ZUP). Zato organ pobude ni zavrgel, saj nima pravne narave zahtevka in ne veljajo pravila iz 129. člena ZUP. Če bi organ ocenil, da je treba postopek uvesti po uradni dolžnosti, bi ob uvedbi postopka tudi presodil, ali ima predlagatelj v postopku položaj stranskega udeleženca. Organ pa je ocenil, da pogoji za uvedbo postopka niso podani. V skladu z 18. členom Uredbe o upravnem poslovanju (v nadaljevanju UUP) pa mora organ stranko vseeno obvestiti, kar je tudi storil z odgovorom. Organ je torej predlog tožnika razumel kot pobudo za uvedbo postopka po 280. členu ZUP, na podlagi česar je preučil predlog in ni ugotovil nepravilnosti, ki bi bile razlog za izrek odločbe za nično. Glede na povedano je tožnikovo zahtevo zavrgel. Tožnik je v tožbi uvodoma povzel potek dosedanjega postopka, opozoril na odločbo Ustavnega sodišča RS, št. Up-666/10, Up-1153/10, po kateri je treba v postopku z z izrednim pravnim sredstvom aktivno legitimacijo presojati ob vložitvi predloga za izrek ničnosti in je neodvisna od prej končanega upravnega postopka. Dejstvo, da tožnik ni bil stranka, torej ni bistveno. To pomeni, da ni mogoče šteti predloga za izrek ničnosti kot dopis ali pobudo, temveč je treba odločiti z upravno odločbo o takem predlogu. Tožnik je v svojem predlogu za izrek ničnosti izrecno navedel, da je sam gradbeno podjetje, ki deluje na področju razvoja in uporabe sodobnih gradbenih materialov in sodobnih gradbenih rešitev ter pri izgradnji bivalnih, stanovanjskih in industrijskih objektov. Med drugim tudi sam izdeluje polmontažne sisteme za izvedbo medetažnih ali strešnih konstrukcij. Tožnik torej deluje na področju, ki ga pokriva nezakonit patent št. 20166. Veljavnost patenta zato neposredno vpliva na pravne koristi tožnika. Po 18. členu Zakona o industrijski lastnini (v nadaljevanju ZIL-1) ima imetnik patenta izključne pravice do njegove uporabe ter prepovedni zahtevek po 121. členu ZIL-1 in odškodninski zahtevek po 121.a členu ZIL-1. Ker tožnik izdeluje gradbene sestavne dele ter uporablja tehnike, ki so podobne tem, ki jih ščiti ta patent, predstavlja veljavnost patenta št. 20166 ter obstoj nanj vezanega prepovednega in odškodninskega zahtevka dejansko in pravno oviro za normalno delovanje na trgu ter razvoj novih gradbenih tehnik in rešitve tehničnih problemov. Veljavnost patenta torej neposredno vpliva na tožnikove osebne pravne in dejanske koristi. Če bi tožnik pričel uporabljati podobno tehniko ali izum, ki ga ščiti ta patent, bi imetnik tega patenta vložil tožbo zaradi kršitve njegovih izključnih pravic. Če bi izhajali iz razlage toženke, bi tožnik moral kršiti zadevni patent, da bi konkretno dokazal obstoj svoje pravne koristi. Tožnik meni, da je poseg v njegove pravne koristi dokazan že z njegovim delovanjem na istem segmentu tehničnih rešitev, kot jih pokriva izpodbijani izum. Patent namreč predstavlja pravno in dejansko oviro, saj gre za monopol nad zatrjevano tehnično rešitvijo. Ta ovira pa je nedvomno konkreten in ne zgolj potencialen poseg v njegove pravne koristi. Iz dokazil, priloženih temu patentu, tudi ni jasno, kakšen izum je konkretno zaščiten, kar predstavlja pravno negotovost za tožnika. S tem je neposredno poseženo v njegove pravne koristi in pravno varnost. Njegov pravni interes je treba presojati tudi glede na določbe ZIL-1 ter namena zakonodajalca preprečiti neupravičeno in škodljivo zaščito pravic industrijske lastnine. To izkazuje tudi 111. člen ZIL-1, ki dopušča vložitev tožbe zaradi ničnosti patenta vsaki zainteresirani osebi. Ker pa je v upravnem postopku prišlo do nezakonite odločbe, ima tožnik pravni interes izpodbijati tudi njeno veljavnost, saj je ta nezakonitost povzročila veljavnost patenta, ki to ne bi smel biti. Če pa je toženka menila, da je opis pravnega interesa tožnika pomanjkljiv, bi ga morala pozvati na dopolnitev. V nadaljevanju tožbe je tožnik obširno tudi razložil, zakaj bi morala biti ugotovitvena odločba z dne 11. 4. 2007 izrečena za nično po 6. točki 279. člena ZUP. Patent št. 20166 namreč ob datumu prijave ni ustrezal zahtevam iz 10., 12., 14. in 15. člena ZIL-1, in dokazilo, ki je bilo povod za izdajo odločbe, ustreznosti nikakor ne dokazuje. Prijavitelj je namreč v postopku predložil dokazilo, ki se nanaša na drugačne patentne zahtevke. Zaščiten je torej izum, ki ne izpolnjuje pogojev za patentno varstvo, to pa bi morala toženka ob presoji dokazila iz drugega odstavka 92. člena ZIL-1 ugotoviti ter izdati odločbo iz c) točke prvega odstavka 93. člena ZIL-1 oziroma bi morala šteti, da imetnik ni predložil slovenskega prevoda patenta za isti izum, ki ga je po popolnem preizkusu podelila kaka druga ustanova in bi morala ugotoviti, da je patent prenehal veljati ob poteku desetega leta njegove veljavnosti. V nadaljevanju je nato tožnik podrobno opisal nepravilnosti pri podelitvi patenta št. 20166. Predlagal je, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijani sklep odpravi, izreče ugotovitveno odločbo z dne 11. 4. 2007 za nično oziroma zadevo glede odločanja o predlogu tožnika z dne 30. 1. 2012 vrne organu v ponovno odločanje, podredno, odpravi odločbo z dne 20. 3. 2012 in ugodi predlogu tožnika, da se izreče ugotovitvena odločba z dne 11. 4. 2007 za nično oziroma da odločbo z dne 20. 3. 2012 odpravi ter zadevo vrne organu v ponovno odločanje, v vsakem primeru pa naloži toženki, da tožniku povrne stroške postopka.

Toženka je v odgovoru na tožbo povzela dosedanji postopek, poudarila, da v danem primeru ni bilo molka organa, saj je postopala na podlagi zakonodaje. Poudarila je, da je po prejemu predloga tožnika z dne 30. 1. 2012 za izrek odločbe z dne 11. 4. 2007 za nično najprej presodila aktivno legitimacijo stranke in potem postopala glede na svojo ugotovitev, da tožnik nima pravnega interesa v predmetnem postopku. Tudi v tožbi tožnik ne izkazuje in tudi ne zatrjuje svojega pravnega interesa. Tožnik poskuša tudi zlorabljati institut izrednega pravnega sredstva (ničnost) za namen, da bi se patent v upravnem postopku izrekel za ničnega. Če tožnik meni, da je patent ničen, lahko toži na ničnost po 111. in 112. členom ZIL-1. 6. točka prvega odstavka 279. člena ZUP predvideva ničnost zgolj za odločbe, v kateri je taka nepravilnost, ki je po posebni zakonski določbi razlog za ničnost. Te pa v tem primeru niso podane. Z dopisom z dne 20. 3. 2012 organ ni meritorno odločal. Ko je ocenil, da postopka po uradni dolžnosti ni treba uvesti (po tem, ko je ugotovil, da tožnik ne izkazuje aktivne legitimacije), postopka ni uvedel, je pa v skladu z 18. členom UUP o tem tožnika obvestil (Breznik et al., ZUP s komentarjem 2008, str. 368). Organ ni ugotovil, da bi bila v izpodbijani odločbi takšna nepravilnost, ki je po posebni zakonski določbi razlog za ničnost, kar v nadaljevanju tudi podrobneje pojasni. Predlagala je zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločitev organa pravilna in zakonita, za svojo odločitev pa je organ navedel tudi utemeljene razloge, na katere se sodišče v izogib ponavljanju sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu – v nadaljevanju ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami pa še dodaja: Tudi po presoji sodišča tožnik v svojem predlogu za izrek ničnosti ugotovitvene odločbe, št. 31202-38/1998-9 z dne 11. 4. 2007, ni izkazal pravnega interesa za priznanje aktivne legitimacije v postopku, ki se je zaključil z izdajo citirane ugotovitvene odločbe z dne 11. 4. 2007. Njegove navedbe, da je sam gradbeno podjetje, ki deluje na istem področju, ki ga pokriva patent št. 20166 (torej na področju razvoja in uporabe sodobnih gradbenih materialov in sodobnih gradbenih rešitev ter pri izgradnji bivalnih, stanovanjskih in industrijskih objektov, pri čemer med drugim tudi sam izdeluje polmontažne sisteme za izvedbo medetažnih ali strešnih konstrukcij), namreč ne predstavljajo pravnega interesa, zlasti ob upoštevanju, da tožnik izkazovanje svojega pravnega interesa opira na morebitne zaplete pri lastnem razvoju in uporabi industrijsko izvedljivih podobnih rešitev na tem področju, kar bi po mnenju tožnika ob uporabi podobne tehnike ali izuma, ki ga ščiti ta patent, lahko povzročilo, da bi imetnik patenta tožnika tožil zaradi kršitve njegovih izključnih pravic. Pravni interes izkazuje namreč oseba, ki zatrjuje, da vstopa v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi, slednja pa je neposredna, na zakon ali drug predpis oprta osebna korist (prvi in drugi odstavek 43. člena ZUP). V obravnavanem primeru je tako organ, ob upoštevanju določb ZIL-1 pravilno presodil, da tožnik v postopku izdaje ugotovitvene odločbe z dne 11. 4. 2007 ne more biti stranka oziroma stranski udeleženec, saj svojih pravnih koristi ni izkazal, kot bi jih moral. Na drugačno presojo zato tudi ne morejo vplivati obširna tožnikova izvajanja o kršitvah organa pri podelitvi spornega patenta in posledično neveljavnosti oziroma ničnosti patenta, ki pa jih tožnik lahko uveljavlja pred sodiščem splošne pristojnosti z vložitvijo tožbe po 111. in 112. členu ZIL-1 (kar mu je pojasnil tudi že organ), po katerih ima vsaka zainteresirana oseba aktivno legitimacijo za vložitev tožbe za ugotovitev ničnosti patenta iz razlogov, naštetih v prvem odstavku 112. člena, ki se med drugim lahko vloži tudi po izdaji ugotovitvene odločbe po točki a) prvega odstavka 93. člena tega zakona, tj. ugotovitvene odločbe z dne 11. 4. 2007. Izpodbijani sklep pa tudi ni obremenjen z zatrjevano kršitvijo pravil postopka, saj predlog tožnika za izrek ničnosti ugotovitvene odločbe z dne 11. 4. 2007 po mnenju organa (in s tem se strinja tudi sodišče) ni bil nepopoln in nerazumljiv, zaradi česar ga je organ lahko obravnaval brez morebitne dopolnitve. Ker pa je organ odločil z upravnim aktom (sicer glede naknadne zahteve tožnika za dopolnitev odločbe s pravnim poukom oziroma za izdajo odločbe o predlogu, da se ugotovitvena odločba organa, št. 31202-38/1998-9 z dne 11. 4. 2007, izreče za nično), s katerim je - hkrati z naknadno zahtevo - nedvomno obravnaval tudi predlog tožnika z dne 30. 1. 2012, sodišče še ugotavlja, da je odločil o vseh podanih zahtevkih tožnika, zaradi česar tudi ta tožnikov ugovor ni utemeljen in ga je sodišče zavrnilo kot neutemeljenega.

Ker je sodišče ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega sklepa pravilen ter da je sklep pravilen in na zakonu utemeljen, je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Odločitev o stroškovnem zahtevku tožnika je sodišče sprejelo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1.