Jedro

Tožnikovo ravnanje je bil tisti začetni in tudi odločilni vzrok, da je prišlo do prometne nesreče. Pri vožnji zavarovanke tožene stranke ni našlo nobene nepravilnosti. Tožena stranka je odgovorna za to nesrečo na podlagi objektivne odgovornosti, ker je motorno vozilo v razmerju do pešca nevarna stvar. Ker se je nesreča pripetila v bližini osnovne šole v času zaključka pouka, ko so na obeh straneh ceste stali otroci, zato takšen dogodek za voznika ni mogel biti nepričakovan.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi, izpodbijana sodba se delno s p r e m e n i in se toženi stranki naloži, da je dolžna plačati tožniku odškodnino v znesku 1.020.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi v višini predpisane obrestne mere zamudnih obresti, zmanjšane za temeljno obrestno mero za čas od 01.01.2002 do dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje ter z obrestmi po predpisani obrestni meri zamudnih obresti za čas od prvega dne po dnevu izdaje sodbe sodišča prve stopnje do izplačila in mu povrniti stroške postopka na prvi stopnji v znesku 167.682,40 SIT, vse v 15-ih dneh. Višji tožbeni zahtevek se zavrne.

Tožnik je dolžan plačati toženi stranki 22.800,00 SIT stroškov pritožbenega postopka, v 15-ih dneh.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati odškodnino v znesku 1.186.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi in mu povrniti pravdne stroške v višini 316.404,00 SIT, vse v 15-ih dneh. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Ugotovilo je, da se je tožnik poškodoval, ko je nenadoma stekel čez cesto in morebiti predhodno tudi skočil z zidu ob cesti, ne da bi se prej prepričal, ali je cestišče varno za prečkanje in pri tem zadel ob avtomobil zavarovanke tožene stranke, ki je vozila v okviru dovoljene hitrosti 35 km/h in ji pri vožnji tudi ni mogoče očitati kakšnih krivdnih razlogov. Je pa odgovornost tožene stranke objektivna, saj je bila škoda povzročena z osebnim avtomobilom, ki pomeni nevarno stvar in ker je do nezgode prišlo v bližini osnovne šole v času zaključka pouka, ko so na obeh straneh ceste bili otroci, je tožena stranka za škodo odgovorna v večjem delu. Dejanje oškodovanca ni bilo nepredvidljivo, zato je upoštevaje vse te okoliščine na podlagi 3.odst. 177.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) zaključilo, da je mladoletni tožnik k nastanku prometne nezgode prispeval 30%, toženi stranki pa naložilo v plačilo 70% tožnikove škode. Tožnik bi bil sicer skupaj upravičen do odškodnine za nepremoženjsko škodo v višini 1.190.000,00 SIT, ker pa je v zahtevku postavil končni znesek v višini 1.186.000,00 SIT, mu je ugodilo do tega zneska.

Zoper sodbo je vložila tožena stranka pritožbo iz pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožuje se tudi zoper odločbo o stroških postopka. Kršitev postopka vidi v tem, da je sodišče v izreku sodbe višji tožbeni zahtevek zavrnilo, iz obrazložitve pa izhaja, da je v celoti ugodilo zahtevku za nepremoženjsko škodo. Ker je v obrazložitvi ugotovilo 30% tožnikovo soodgovornost, meni, da je takšna odločitev tudi protislovna. Če je tožnik zahteval odškodnino v višini 1.186.000,00 SIT in jo v obrazložitvi napačno razdelal in obrazložil oziroma obratno, bi sodišče moralo za ugotovljeni odstotek soodgovornosti zmanjšati odškodnino, ki jo je zahteval v končnem znesku. Tožnik nikoli tekom postopka ni zatrjeval, da je že sam upošteval soodgovornost. V zahtevku je uveljavljal odškodnino za 100% odgovornost tožene stranke. Ker sodišče tega ni upoštevalo pri izračunu, je prekoračilo tožbeni zahtevek. Zato tožena stranka prvenstveno predlaga, da naj pritožbeno sodišče za ugotovljeni prispevek oškodovanca zmanjša dosojeno odškodnino. Sicer pa uveljavlja tudi pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava, saj ne sprejema odločitve, da je tožnik prispeval k škodnemu dogodku samo 30%. Ta njegov prispevek je bistveno prenizko ocenjen. Zavarovanki tožene stranke ni mogoče ničesar očitati razen tega, da je upravljala avtomobil, ki je v praksi splošno sprejet kot nevarna stvar in za katero upravljalec objektivno odgovarja. Voznica je vozila izjemno počasi in previdno. Nasprotno pa je tožnik v otroški igri neprevidno skočil na cesto in se zaletel v bok prihajajočega vozila, kar je pojasnil tudi izvedenec, zato bi moralo sodišče pri porazdelitvi odgovornosti to pravilno upoštevati. Tožena stranka ne sprejema odločitve o stroških postopka. Tožnik ni v celoti uspel, zato bi moralo sodišče zmanjšati tožnikove stroške najmanj za 30%, oziroma priznati v tem deležu toženkine stroške. Kot nadaljnje stroške priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je utemeljena v spodaj navedenem obsegu.

Pritožba neutemeljeno očita, da je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo prekoračilo tožbeni zahtevek. Pri odmeri odškodnine za posamezno obliko nepremoženjske škode je odločalo v okviru zahtevkov, kot jih je postavil tožnik in tožniku priznalo za strah še nekoliko nižjo odškodnino, kot jo je zahteval, za telesne bolečine in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pa mu je priznalo odškodnino v okviru postavljenih zahtevkov za ti dve postavki. Do navidezne prekoračitve je prišlo le zato, ker je očitno v tožbi prišlo do napake pri seštevku vseh zahtevkov. Ta napaka pa nima takšnega pomena, kot ji ga skuša pripisati pritožba. Dejstvo je, da so odškodnine za posamezne oblike nepremoženjske škode samostojne, zato sodišče pri odločanju vselej presoja pravično odškodnino za vsako posamezno odškodninsko postavko posebej. Res pa je, da se v sodni praksi dosledno na koncu dosodi odškodnina v enem samem znesku. Vendar je pri presoji odločilna višina, ki jo je tožnik uveljavljal za posamezno odškodninsko postavko in ne končni znesek, ki je bil očitno napačno naveden zaradi računske pomote. Pravilen seštevek vseh postavk iz tožbe namreč znaša 1.951.000,00 SIT in ne 1.186.000,00 SIT, kot je uveljavljal tožnik. Ker pa je pri odločanju, kot povedano, pomembna vsaka posamezna postavka, ni bilo nobene podlage, da bi sodišče potem, ko je ugotovilo 30% soodgovornost tožnika, zmanjšalo znesek, ki se je uveljavljal v enem znesku, ki bi moral odražati pravilen seštevek vseh postavk. Pravilno je zato sodišče postopalo, ko je skupno odškodnino za vse oblike škod, ki jih je priznalo tožniku zmanjšalo za 30% soodgovornost. Zato do prekoračitve zahtevka in s tem zatrjevane bistvene kršitve postopka v izpodbijani sodbi ni prišlo. Tudi pritožbeni očitek o protislovnosti sodbe, ker je v izreku višji zahtevek zavrnjen, v obrazložitvi pa je sodišče zapisalo, da je priznalo celoten znesek iz tožbe ne drži, saj je poleg zgoraj povedanega delno zavrnjenega zneska zahtevane odškodnine za strah in zaradi ugotovljene soodgovornosti, bil zavrnjen tudi zahtevek za del vtoževanih zamudnih obresti. Pritožbeni razlog bistvene kršitve postopka se zato neutemeljeno uveljavlja.

Pač pa je tudi po mnenju pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje delno zmotno uporabilo materialno pravo, ko je ocenjevalo prispevke obeh udeležencev nesreče na podlagi ugotovljenih odločilnih dejstev. V konkretni zadevi je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bilo tožnikovo ravnanje tisti začetni in tudi odločilni vzrok, da je prišlo do prometne nesreče. Pri vožnji zavarovanke tožene stranke ni našlo nobene nepravilnosti. Tožena stranka je odgovorna za to nesrečo na podlagi objektivne odgovornosti, ker je motorno vozilo v razmerju do pešca nevarna stvar in ker se je nesreča pripetila v bližini osnovne šole v času zaključka pouka, ko so na obeh straneh ceste stali otroci, zato takšen dogodek za voznika ni mogel biti nepričakovan. V takšnih okoliščinah, ko pride do nesreče, v kateri sta udeležena motorno vozilo in pešec - otrok, je objektivna odgovornost vselej strožja, ne pa enakovredna otrokovemu ravnanju. Tako se je sodna praksa že velikokrat izjavila, vendar glede na vse okoliščine tega primera in ob primerjavi primerov o prispevkih otrok pri njihovem nenadnem prečkanju ceste v podobnih škodnih primerih, bi tudi po mnenju pritožbenega sodišča moralo sodišče prve stopnje tožniku določiti nekoliko višji delež in sicer 40% prispevni delež. Pritožbeno sodišče je iz tega razloga, ob pravilni uporabi določbe 3.odst. 177.čl. ZOR na podlagi 4. tč. 358.čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) izpodbijano sodbo spremenilo in naložilo toženi stranki v plačilo 60% tožnikove škode. Tožniku je bilo skupaj priznano 1.700.000,00 SIT in če se ta znesek zniža za 40%, je tožena stranka dolžna tožniku plačati 1.020.000,00 SIT, kot je ob pritožbi tožene stranke pritožbeno sodišče odločilo s to sodbo.

Ker je pritožbeno sodišče delno spremenilo odločbo o glavni stvari, je spremenilo tudi odločbo o stroških postopka po 165.čl. ZPP v zvezi s 154.čl. ZPP. Tožnik je v tem postopku uspel s 60% zahtevka, zato mu je tožena stranka dolžna povrniti 60% stroškov odmerjenih na prvi stopnji v znesku 316.404,00 SIT, kar znese 189.842,40 SIT. Tožnik pa je dolžan toženi stranki povrniti 40% njenih stroškov na prvi stopnji, ki jih predstavljajo taksa za dogovor na tožbo v znesku 6.750,00 SIT in stroški izvedenca v znesku 48.650,00 SIT oziroma skupaj 55.400,00 SIT, 40% tega zneska pa 22.160,00 SIT. Po pobotanju stroškovnih odločitev je tožena stranka dolžna po spremenjeni odločitvi tožniku plačati 167.682,40 SIT stroškov postopka na prvi stopnji.

Ker je tožena stranka delno uspela s pritožbo, pa ji je glede na uspeh s pritožbo, to je od zneska 166.000,00 SIT, za kolikor je z izpodbijano sodbo znižana odškodnina, ki jo je dolžna plačati, tožnik dolžan povrniti stroške pritožbenega postopka, to je takso za pritožbo, ki znaša po taksni tarifi 22.800,00 SIT.