Jedro

Če nastopi zastaranje uvedbe in vodenja disciplinskega postopka, je izrečeni disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja nezakonit. Na tek zastaralnih rokov ne more vplivati sprememba direktorja tožene stranke tako, da bi ti začeli teči ponovno.

Izrek

Pritožba tožene stranke se zavrne in se v izpodbijanem (ugodilnem delu) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se izpodbijana sodba v točki I/4 in točki II/4 delno razveljavi glede odločitve o zavrnitvi zahtevka na razporeditev na delovno mesto, ki ga je nazadnje zasedala ter se v tem delu tožba zavrže. V preostalem delu pa se točka I/4 in točka II/4 spremenita tako, da se v preostanku glasita: „Tožbeni zahtevek za reintegracijo v času od 29.3.1997 do prenehanja delovnega razmerja pri drugem delodajalcu oziroma do poziva nazaj na delo, se zavrne.“ Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo odločbi disciplinske komisije in komisije za pritožbe pri toženi stranki in disciplinski postopek ustavilo. Ugotovilo je, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 20.12.1996, tožena stranka ji je dolžna vpisati delovno dobo v delovno knjižico za čas od 21.12.1996 do 28.3.1997. Višji zahtevek (za čas od 29.3.1997 do 19.1.2000) je zavrnilo (točka I. izreka). Razveljavilo je tudi sklep predsednika uprave z dne 4.2.2000 o prenehanju delovnega razmerja z dne 19.1.2000 in sklep komisije za pritožbe z dne 27.3.2000. Ugotovilo je, da tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 19.1.2000, tožena stranka jo je dolžna pozvati nazaj na delo, v roku 8 dni. Višji zahtevek je zavrnilo (točka II. izreka).

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožujeta obe stranki.

Tožena stranka se pritožuje iz vseh razlogov po 338. členu ZPP v zvezi s 30. členom ZDSS. Predlaga, da se pritožbi ugodi in sodba sodišča prve stopnje po opravljeni obravnavi pred sodiščem druge stopnje z dopolnjeno in ponovljeno izvedbo vseh dokazov spremeni tako, da se tožbeni zahtevek pod točko I, prvi, drugi in tretji odstavek zavrne in tožbo z zahtevkom pod točko II zavrže oziroma vse spremeni brez obravnave tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Navaja, da je sodišče prve stopnje o zadevi pod točko I odločalo že tretjič. Iz vsega dosedanjega postopka, ki traja že deset let, se še vedno vse vrti okrog zastaranja uvedbe in vodenja disciplinskega postopka. Po odločitvi sedanjega senata je disciplinski postopek zastaral, ker je v celoti poklonilo vero izpovedi priče D.K., ki naj bi bil za sodišče prepričljiva in verodostojna priča. Enako velja tudi za drugo kršitev. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je zastaralni rok začel teči še v času mandata priče D.K., to je do 3.5.1996. Do zastaranja pa ne bi prišlo, če bi se štel zastaralni rok S.K., ki je zvedel za kršitev 17.6.1996 in vložil zahtevo za uvedbo disciplinskega postopka 19.6.1996, postopek pa se je zaključil 9.12.1996. Sodišče prve stopnje dodatnih dokazov glede samih kršitev zaradi prekluzije ni dopustilo. Glede prenehanja delovnega razmerja z dne 19.1.2000 se je sodišče prve stopnje postavilo na stališče, da do delovnega razmerja ni prišlo, ker tožena stranka ni konkretizirala minimalnih pogojev: delovno mesto, plače... Sodišču prve stopnje očita, da se je vnaprej odločilo o svoji odločitvi, nato pa posamezne izpovedbe prič prilagodilo tej odločitvi. Navaja, da je bila priča D.K. zaslišana trikrat. Iz izvedenih dokazov izhaja nedvoumen osebni odnos med tožnico in pričo še veliko prej pred očitanimi kršitvami. Da je navedena priča neverodostojna kažejo njene protislovne in neresnične izjave. S kasnejšimi izpovedbami je popolnoma prevzela odgovornost nase. Tudi sama odločitev sodišča prve stopnje je v protislovju, ko po eni strani šteje, da je priča verodostojna, po drugi strani pa, da je zastaralni rok pričel teči še v času njegovega mandata, ko je zvedel za ime in priimek delavca in za njegova ravnanja, ki imajo znake kršitev delovne obveznosti. Katere kršitve in obveznosti, če je po oceni sodišča vse sam odredil. Sodišče prve stopnje je poklonilo vero tudi priči S.F., lastniku podjetja X, ki je posel sklenila, ga izpeljala in za to dobila plačilo. Njena izpoved je protislovna, usklajena s tožnico in D.K.. Sodišče prve stopnje ni ocenilo izpovedi prič K.S. in S.E., saj se sodišče ni ukvarjalo z vsebino kršitve. Tožena stranka meni, da postopek ni zastaral, ne uvedba in ne vodenje postopka. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče opravi obravnavo, ponovi dokaze in postopek dopolni z že predlaganimi dokazi, ki jih sodišče ni dopustilo. Zaradi zapletenosti ocenjevanja izvedenih dokazov je potrebno upoštevati možen odstop od eventuelne maksime po 286. členu ZPP. Ob navedeni odločitvi je potrebno tožbo z zahtevkom pod točko II zavreči oziroma spremeniti tako, da se tožbeni zahtevek zavrne. Tožnico je po pravnomočni sodbi pozvala nazaj na delo, tožnica se na delo ni javila, zato je neopravičeno izostala z dela. Ker njeno delovno razmerje traja ves čas drugje, je sodišče napačno odločilo, da jo je dolžna tožena stranka pozvati nazaj na delo. Tudi sedaj ne more zahtevati vrnitve, saj ne more imeti izbirne pravice, saj je svojo pravico do zaposlitve že izbrala, sicer bi počakala na izid spora.

Zoper zavrnilni del sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnica. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku oziroma, da izpodbijani del sodbe razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožnica se sicer z izdano sodbo strinja, vendar pa zgolj iz previdnosti vlaga pritožbo zoper zavrnilni del. Meni, da bi moralo sodišče njenemu zahtevku ugoditi tako, da bi lahko predstavljal tudi izvršilni naslov za uveljavljanje pravic za čas brezposelnosti, kot tudi za čas, ko je bila zaposlena pri drugih delodajalcih, pa je tam prejemala nižjo plačo. Kljub temu, da si je sodišče prve stopnje odločitev o vseh denarnih zahtevkih pridržalo, bi moralo vsaj opisno ugoditi njenemu zahtevku, ki se nanaša na plačilo plače oziroma razlike v plači ter plačilu pripadajočih davkov in prispevkov. Odločilo je le o vpisu delovne dobe. Poudarja, da je upravičena do razlike v plači. Z zaposlitvijo pri drugih delodajalcih je le zmanjševala škodo, kar je ne more postavljati v slabši položaj od nekoga, ki je doma sedel križem rok. Tožnica ima pravni interes, da pridobi izvršilni naslov tudi za razliko v prispevkih. Priglaša pritožbene stroške.

Tožnica v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo v celoti zavrne.

Pritožba tožnice je utemeljena, pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je o sporni zadevi že večkrat odločalo, zadnjič je s sklepom opr. št. Pdp 989/2004 z dne 3.2.2005 pritožbi tožnice ugodilo, izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje pred spremenjenim senatom.

Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku razveljavilo odločbo disciplinske komisije tožene stranke z dne 21.10.1996 in komisije za pritožbe z dne 9.12.1996 ter sklep predsednika uprave z dne 4.2.2000 o prenehanju delovnega razmerja in sklep komisije za pritožbe z dne 27.3.2000. Ugotovilo je, da je za prvo in drugo kršitev nastopilo zastaranje za uvedbo in vodenje disciplinskega postopka. Glede sklepov o prenehanju delovnega razmerja zaradi neupravičenih izostankov pa je ugotovilo, da do reintegracije ni prišlo, ker tožena stranka niti minimalnih pogojev ni konkretizirala (glede delovnega mesta, plače, pogojev za opravljanje dela...).

V tem individualnem delovnem sporu je tožnica zahtevala presojo zakonitosti odločb tožene stranke o njeni disciplinski odgovornosti in presojo zakonitosti odločb tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja zaradi neopravičenih izostankov.

Tožnica je bila v disciplinskem postopku spoznana za odgovorno, da je z naročilnico št. SE z dne 20.12.1995 naročila pri družbi X storitve, čeprav je vedela, da bi enake storitve druge agencije opravile po bistveno nižjih cenah in da je neugotovljenega dne v mesecu januarju 1996 ukazala delavcu E.S. izpeljati naročilo za akcijo Mega bingo preko iste agencije po nekonkurenčnih cenah, zaradi česar je podjetju nastala škoda najmanj 27.237.000 ITL pri prvi akciji in najmanj 34.369.000 ITL pri drugi akciji, skupaj torej 61.606.000 ITL in s tem kršila 3. točko 17. člena Pravilnika o disciplinski in odškodninski odgovornosti (v nadaljevanju pravilnik), zaradi česar ji je bil izrečen disciplinski ukrep prenehanje delovnega razmerja. Tožnica je bila spoznana za odgovorno storitve hujše kršitve delovne obveznosti nesmotrne in neodgovorne uporabe sredstev, ki jo stori delavec, ki v nasprotju z načeli dobrega gospodarja ali v nasprotju s pravili stroke in neodgovorno uporablja finančna, osnovna in druga sredstva, ki so last podjetja in je ali pa bi lahko zaradi takega ravnanja nastala škoda, večja od pet povprečnih OD na zaposlenega v podjetju v mesecu, ko je bila kršitev storjena. Za navedeno kršitev se obvezno izreče ukrep prenehanja delovnega razmerja (3. točka 17. člena pravilnika).

Sodišče mora po uradni dolžnosti paziti na pravilno uporabo materialnega prava, torej tudi na določbe o zastaranju začetka in vodenja disciplinskega postopka. Zato je sodišče prve stopnje moralo preizkušati zakonitost disciplinskega postopka pri toženi stranki najprej glede zastaralnih rokov.

Zakon o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Ur. l. SFRJ št. 60/89 - 42/90, ki se je uporabljal kot predpis RS) v 1. odstavku 67. člena določa, da začetek disciplinskega postopka zastara po treh mesecih od dneva, ko se je zvedelo za kršitev delovnih obveznosti in za storilca, oziroma po šestih mesecih od dneva, ko je bila kršitev storjena. Po določbi 3. odstavka citiranega člena vodenje disciplinskega postopka zastara po šestih mesecih od dneva, ko se je zvedelo za kršitev delovne obveznosti in za storilca, oziroma po enem letu od dneva, ko je bila kršitev storjena.

Sodišče prve stopnje je moralo v skladu z navodili sodišča druge stopnje v sklepu opr. št. Pdp 989/2004 najprej ugotavljati, ali je D.K., ki je bil direktor tožene stranke do 3.5.1996 (torej v času, ko se tožnici očita storitev hujših kršitev delovnih obveznosti), seznanjen z odločitvijo o izbiri agencije, ali ga je tožnica seznanila s ceno in ali je vedel za razliko med cenami nove agencije in ostalimi agencijami. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega postopka ugotovilo glede prve kršitve, da je zastaralni rok za uvedbo in vodenje disciplinskega postopka začel teči od dneva podpisa naročilnice 20.12.1995 dalje, za drugo očitano kršitev pa je začel teči z izdajo naročilnice v januarju 1996 oziroma najkasneje s sklenjenim dogovorom o plačilu zakupnega oglasnega prostora 20.2.1996. Zato se je 3-mesečni rok za uvedbo disciplinskega postopka po prvi kršitvi iztekel 20.3.1996, 6-mesečni rok za vodenje postopka pa 20.6.1996 in zato je glede na zaključek disciplinskega postopka 9.12.1996 ugovor zastaranja za prvo kršitev utemeljen. Za drugo kršitev je ugotovilo, da se je trimesečni rok za uvedbo disciplinskega postopka iztekel 20.5.1996, za vodenja pa 20.8.1996. Ker je bil disciplinski postopek uveden 19.6.1996, zaključen pa 9.12.1996, je tudi za drugo kršitev nastopilo zastaranje.

Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da je nastopilo zastaranje uvedbe in vodenja postopka. Na tek zastaralnih rokov sprememba direktorja ne more vplivati. Neutemeljeno je pritožbeno navajanje, da je sodišče prve stopnje verjelo izpovedi priče D.K. in S.F. ter tožnice, ni pa ocenilo izpovedi priče K.S. in S.E.. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča je dokazna ocena pridržana samo sodišču, ki je nepristranski postopkovni organ. Sodišče se o verodostojnosti posameznih dokazov, posebno, če gre za izpovedbe prič in strank, lahko prepriča tudi z neposrednim vtisom na glavni obravnavi. Oseben (intimni) odnos priče s tožnico še ni utemeljen razlog za odvzem verodostojnosti izpovedbe takšne priče, če ni drugih tehtnih razlogov. Kot priča je bil D.K. zaslišan tako v disciplinskem postopku pri toženi stranki ter trikrat v postopku pred sodiščem prve stopnje. Iz vseh njegovih pričevanj je sodišče prve stopnje napravilo pravilen zaključek, da je bil kot direktor tožene stranke nedvomno seznanjen tako z izvedbo oglaševalne akcije novoletne poslanice in akcijo Mega bingo. Da je bil seznanjen tako z vsebino, kot tudi z ceno, če ne v popolnosti, nedvomno pa, da bo cena višja, kot pri drugih agencijah, izhaja tudi iz izpovedi S.F., lastnika X. Dogovor o izvedbi akcije, kot izhaja iz izvedenega dokaznega postopka, je potekal med tožnico, direktorjem in lastnikom podjetja X. Iz izvedenega postopka tudi ni mogoče zaključiti, da bi imela priča S.F. kakršnekoli razloge, da bi pričala v korist tožnice. Zato je neutemeljeno pritožbeno navajanje, da je priča iz svojih zabeležk prebrala tisto, kar je bilo usklajeno s tožnico in D.K. .

Glede odločitve o prenehanju delovnega razmerja po sklepih tožene stranke z dne 4.2.2000 in 27.3.2000, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje o razveljavitvi sklepov o prenehanju delovnega razmerja tožnice zaradi neopravičenih izostankov, pravilna. Ugotovilo je, da je tožena stranka tožnico po pravnomočnosti sodbe opr. št. Pdp 1781/97 z dne 17.12.1999, dne 12.1.2000 pozvala nazaj na delo. Ker tožena stranka ni konkretizirala materialnih pravic, niti delovnega mesta po vrnitvi na delo, je zaključilo, da ni prišlo do reintegracije, zato delodajalec ne more sprejemati sklepov v zvezi z delovnim razmerjem, ki ni bilo vzpostavljeno. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je stališče sodišča prve stopnje pravilno. Obveznost pozvati delavca na delo, ni izpolnjena že s tem, ko se delavcu pošlje dopis, naj se javi na delo, temveč s tem, da se dejansko vzpostavi delovno razmerje, da je delavec reintegriran v delovno razmerje. V konkretnem primeru do reintegracije ni prišlo, tožnica se je na poziv tožene stranke pisno odzvala in opravičila odsotnost ter navedla, da ima štirimesečni odpovedni rok. Pritožbeno stališče, da bi morala tožnica biti na razpolago za realizacijo sodbe, je nenavadno. Po mnenju tožene stranke bi bilo edino pravilno, da bi tožnica čakala brez zaposlitve na izid spora, ker pa se je zaposlila, bi to šlo njej v škodo.

Glede na navedeno in v skladu s 353. členom ZPP je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem ugodilnem delu potrdilo.

K pritožbi tožnice: Pomanjkljivost, ki se nanaša na izrek sodbe je lahko v tem, da je ta nerazumljiv, da nasprotuje sam sebi ali pa nasprotuje razlogom sodbe. Izrek je nerazumljiv, če se iz njega ne da razbrati, kaj je sodišče sploh odločilo, izrek nasprotuje razlogom sodbe, če iz njih izhaja, da bi morala sodba zahtevek zavrniti, v izreku pa je zahtevku ugodeno ali obratno, sam sebi pa izrek nasprotuje v primeru, če se v enem delu odreja nekaj popolnoma drugega kot v drugem ali če se izreka sodbe medsebojno izključujeta, kar je podano pri konkretnem izreku sodbe.

V konkretnem primeru je tožnica zahtevala reintegracijo in reparacijo za ves čas, ko je bila brez zaposlitve, kot tudi za čas, ko je bila sicer zaposlena pri drugih delodajalcih, pa je tam prejemala nižjo plačo od tiste, ki bi jo prejemala, če bi bila zaposlena pri toženi stranki. Zahtevek je bil zavrnjen le glede reintegracije (za čas, ko je bila tožnica v delovnem razmerju pri drugih delodajalcih), ne pa tudi glede pravic, ki izhajajo iz delovnega razmerja in bi tožnici šle, če bi bila ves čas v delovnem razmerju pri toženi stranki. O tem pa bo odločeno v zadevi opr. št. Pdp 146/2006. Glede zahtevka, da je tožena stranka dolžna tožnico razporediti na delovno mesto, ki ga je nazadnje zasedala, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo, da sodišče nima pristojnosti za odločanje o razporeditvi na določeno delovno mesto, zato bi moralo tožbo zavreči, ne pa zahtevek zavrniti. Ker je sodišče prve stopnje glede na zahtevek napačno oblikovalo izrek, je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, kar bi po določbi 354. člena ZPP terjalo razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu. Vendar pritožbeno sodišče tega ni storilo, ampak je s smiselno uporabo in razlago 30. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS št. 2/2004) samo, vendar le na seji senata in ne na obravnavi, popravilo nepravilnost pri oblikovanju izreka sodbe. Po navedeni zakonski določbi sodišče druge stopnje ne sme razveljaviti sodbe in zadeve vrniti v nov postopek zaradi bistvene kršitve določb postopka, če je nepravilnost mogoče popraviti z izvedbo drugih procesnih dejanj na obravnavi pred sodiščem druge stopnje.

Ker po določbah ZPP postane pravnomočen le izrek sodbe in ne njena obrazložitev, je sodišče druge stopnje moralo napačno oblikovan izrek sodbe (v zavrnilnem delu) popraviti. Ocenilo je, da gre za tako procesno napako, za katero ni potrebno razpisati obravnave pred sodiščem druge stopnje, saj udeležba strank na obravnavi ne bi v ničemer pripomogla k rešitvi zadeve, ki je pomenila le pravilno oblikovanje izreka sodbe. Razpis glavne obravnave na sodišču druge stopnje bi bil potreben in nujen le v tistih primerih, ko bi bilo treba nepravilnosti popraviti z izvedbo kakšnih procesnih dejanj, pri katerih bi bila udeležba strank nujno potrebna. Pri popravi izreka ne gre za taka procesna dejanja. Zato je sodišče druge stopnje samo popravilo izrek sodbe v skladu s 1. odstavkom 347. člena ZPP na seji senata.

Tožnica je priglasila pritožbene stroške. Pritožbeno sodišče je odločilo, da jih krije sama, ker je s pritožbo uspela v minimalnem obsegu.