Jedro

Sodišče je moralo tožbo zavreči, ker dejanje drugotožene stranke, zaradi katere je bila vložena tožba, torej njeno domnevno sojenje v nerazumnem roku, več ne traja, saj je drugotožena stranka o zadevi že odločila; zaradi tega tožnik tudi nima več pravnega interesa za vodenje upravnega spora zaradi sojenja v nerazumnem roku proti drugotoženi stranki, ki je o zadevi že v celoti odločila. Sodno varstvo v upravnem sporu zaradi pravice do sojenja v razumnem roku se zagotavlja s ciljem, da se prepreči nadaljnje nepotrebno odlašanje pristojnega sodišča. Ko pristojno sodišče o tožbi odloči, pravnega interesa za varstvo te pravice v upravnem sporu ni več, saj posega v ustavno pravico ni več mogoče preprečevati. Zgolj dejanske podlage za morebitne druge zahtevke, za katere obstaja drugo sodno varstvo (odškodnina), pa upravno sodišče niti ni pristojno ugotavljati.

Izrek

1. Tožba se zavrže. 2. Zahteva Republike Slovenije za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Tožnik je pred tukajšnjim sodiščem vložil tožbo zoper dve toženi stranki: Republiko Slovenijo, ki jo v tožbi navaja prvo oz. pod št. 1 (v nadaljevanju prvotožena stranka) in Delovno sodišče v A., Oddelek v B., ki ga v tožbi navaja na drugem mestu oz. pod št. 2 (v nadaljevanju drugotožena stranka) in sicer zaradi ugotovitve kršitve 23. člena Ustave Republike Slovenije (URS- Ur.list RS/I, št. 33/91, RS 42/97,66/00); očitana kršitev bi naj nastala kot posledica nerazumno dolgega sodnega postopka v delovnem sporu, kjer je tožnik sicer tožen s strani bivšega delavca kot delodajalec zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja in s tem povezanega izplačila neizplačanih osebnih prejemkov za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja.

Bistvo tožbenih navedb je v tem, da traja delovni spor med tožnikom in delavcem, ki ga toži, v celoti gledano že od leta 1992, ko je delavec vložil tožbo zoper tožnika pred takratnim sodiščem Združenega dela (SZD). V zadevi je bilo potem večkrat odločeno, vendar so bile prvostopne sodbe po pritožbah večkrat tudi odpravljene na višjem sodišču ali v revizijskih postopkih na vrhovnem sodišču, zadeva pa se je posledično vedno znova vračala v ponovna sojenja na prvostopno delovno sodišče. S sodbo št. z dne 15.5.2002 pa je potem Vrhovno sodišče RS ugodilo s strani delavca vloženi reviziji ter spremenilo sodbo sodišča druge stopnje tako, da je ostala v veljavi sodba sodišča prve stopnje z dne 26.1.1999; s to odločitvijo vrhovnega sodišča je postala pravnomočna delna sodba Delovnega sodišča v A., Oddelka v B., s katero je bil spremenjen sklep tožnikove disciplinske komisije tako, da se je prizadetemu delavcu (s katerim je tožnik v delovnem sporu) namesto ukrepa prenehanja delovnega razmerja izrekel disciplinski ukrep javni opomin, ugotovilo pa se je tudi, da delavcu (A.A.) delovno razmerje ni prenehalo dne 5.10.1992, ampak mu še traja, zato ga mora tožnik (v delovnem sporu tožena stranka) poklicati nazaj na delo ter mu v delovno knjižico vpisati delovno dobo za čas od 6.10.1992 do 14.5.1996. Tožnik je zoper takšno odločitev vrhovnega sodišča nato vložil ustavno pritožbo, ki pa je Ustavno sodišče RS ni vzelo v obravnavo. Tako je tožnik po 11. letih "pravdanja" zahtevek po temelju izgubil, zahtevek delavca pa je sedaj omejen na škodo, oz. na izgubljeno plačo, o čemer pravda še ni pravnomočno končana. Tožnik je sam naredil izračun, po katerem bo sedaj moral delavcu plačati cca 45.000,000,00 SIT, kolikor znašajo neizplačane plače z obrestmi ter prispevki. V obravnavni zadevi je bila s strani državnega organa (sodišča), za delo katerega odgovarja Republika Slovenija, v škodo tožnika kršena ustavna pravica iz 23. člena Ustave RS (pravica do sodnega varstva), saj sodišče ni odločilo brez nepotrebnega odlašanja, ampak je odločanje trajalo 11 let, tožnik pa bo zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku utrpel ogromno škodo. Zaradi tega ima tožnik pravni interes za ugotovitveni zahtevek, da je bila kršena njegova ustavna pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Tožnik meni, da so podani vsi elementi odškodninske odgovornosti in pasivna legitimacija Republike Slovenije kot prvotožene stranke, kot tudi Delovnega sodišča v A., Oddelek v B. kot drugotožene stranke. Tožnik predlaga, da sodišče 1. Ugotovi, da je v predmetnem pravdnem postopku kršena tožnikova ustavna pravica do sodnega varstva brez nepotrebnega odlašanja iz 23. člena Ustave RS. 2. Tožena stranka je dolžna nerazdelno plačati tožniku odškodnino zaradi kršitve navedene pravice v višini 45,000.000,00 SIT skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva vložitve te tožbe dalje do plačila, v 15 dneh pod izvršbo. 3. Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti tudi stroške te pravde, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila, v 15 dneh pod izvršbo.

Prvotožena stranka, to je Republika Slovenija, ki jo v tem postopku zastopa Državno pravobranilstvo RS, v odgovoru na tožbo (med drugim) izpodbija svojo pasivno legitimacijo v tem upravnem sporu, ker lahko država kot oseba javnega prava nastopa kot stranka v upravnem sporu samo v primeru, kadar gre za spor med državo in lokalnimi skupnostmi in še to le tedaj, kadar tako določa zakon ali če ni z ustavo ali zakonom določeno drugo sodno varstvo (3. odst. 2. člena ZUS). Predlaga, da sodišče tožbo zoper njo zavrže oz. podrejeno, da tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrne, tožniku pa naloži v plačilo prvotoženi stranki nastale pravdne stroške (skupaj 1915 točk).

Drugotožena stranka - Delovno sodišče v A., v odgovoru na tožbo navaja, da je tožba neutemeljena. Iz kronologije dogodkov na Delovnem sodišču v A., Zunanji oddelek v B. oz. pred tem na Sodišču združenega dela v A. je razvidno, da je drugotožena stranka vselej odločala v razmeroma kratkem času. Po prejemu sodbe Vrhovnega sodišča z dne 15. 1. 2002 je drugotožena stranka ponovno odločala in nazadnje na obravnavi dne 7. 11. 2002 sprejela odločitev, zoper katero pa je bila zopet vložena pritožba, zato se sedaj celoten spis od 20. 12. 2002 ponovno nahaja na Višjem delovnem in socialnem sodišču. Po pridobljenih informacijah bo tudi Višje delovno in socialno sodišče v kratkem odločilo o vloženi pritožbi. Ob tem ni nepomembno, da je do dolgotrajnosti postopka prišlo tudi zaradi dejanj sedanjega tožnika (tam tožene stranke), ki je tekom postopka celo predlagala, da se postopek prekine do dokončanja postopka pred Ustavnim sodiščem. Zaradi tega drugotožena stranka predlaga zavrnitev zahtevka tožnika. Ker prvotoženo stranko v tem postopku zastopa Državno pravobranilstvo Republike Slovenije, je bila tožba kot zastopniku javnega interesa poslana nadomestni zastopnici javnega interesa (po sklepu Vlade RS št. 514-7/2003), ki je tudi prijavila udeležbo in odgovorila na tožbo. Navaja, da tožnik ni posameznik, ki bi lahko uveljavljal varstvo svojih pravic po 2. odstavku 157. člena Ustave, okoliščino, da trajajo sojenja v tem delovnem sporu že 11 let, pa je tudi posledica tožnikovih ravnanj. Tožniku s tem, ko bo izpolnil svojo obveznost nasproti delavcu, tudi ne more nastati pravno relevantna škoda. Republika Slovenija pa glede na določbe 18. člena ZUS ne more biti toženec v upravnem sporu. Sodišče je moralo tožbo zavreči iz razlogov, ki so navedeni v nadaljevanju te obrazložitve.

Tožnik v obravnavanem primeru uveljavlja sodni varstvo pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, ki se v upravnem sporu zagotavlja na podlagi 2. odst. 157. člena Ustave Republike Slovenije (URS- Ur.list RS/I, št. 33/91, RS 42/97,66/00) oz. 3. odst. 1. člena Zakona o upravnem sporu (Ur.list RS št. 50/97, 65/97, 70/00- ZUS). Po navedenih določbah Ustave in ZUS odloča sodišče v upravnem sporu o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi se posega v ustavne pravice posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Po 62. členu ZUS sme sodišče v upravnem sporu iz tretjega odstavka 1. člena tega zakona ugotoviti nezakonitost akta ali dejanja, prepovedati nadaljevanje posamičnega dejanja, odločiti o tožnikovem zahtevku za povrnitev škode in določiti, kar je treba, da se odpravi poseg v ustavne pravice in vzpostavi zakonito stanje. V upravnem sporu glede zakonitosti posegov v ustavne pravice posameznika (če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo) torej ZUS nalaga sodišču, da vzpostavi zakonito stanje- da torej prepreči nezakoniti poseg v ustavne pravice, ki še traja. Sodno varstvo v upravnem sporu zaradi pravice do sojenja v razumnem roku se zagotavlja s ciljem, da se prepreči nadaljnje nepotrebno odlašanje pristojnega sodišča. To pomeni, da obstaja pravni interes, ki ga mora imeti tožnik ves čas upravnega spora, le toliko časa, dokler pristojno sodišče o tožbi ne odloči. Ko odloči, pravnega interesa za varstvo te pravice v upravnem sporu ne more več biti, saj dejanja ni več in ga ni več mogoče preprečevati. Zgolj dejanske podlage za morebitne druge zahtevke, za katere obstaja drugo sodno varstvo (odškodnina), pa upravno sodišče niti ni pristojno ugotavljati. V obravnavanem primeru je bila tožba v upravnem sporu vložena dne 17. 12. 2003 zoper Delovno sodišče v A., Oddelek v B., ki naj ne bi zagotavljalo sojenja v razumnem roku, in zoper Republiko Slovenijo, ki bi naj bila odgovorna za tožniku nastalo škodo. Vendar pa je iz predložene spisne dokumentacije in iz odgovora na tožbo drugotožene stranke razvidno, da je drugotožena stranka v sporni zadevi že odločila; njena delna sodba z dne 26.1.1999 (o vrnitvi delavca na delo) je že postala pravnomočna, s svojo sodbo opr. št. ... z dne 7. 11. 2002 pa je (nazadnje) odločila že tudi o izplačilu zaostalih plač in drugih prejemkov. Tako je zadeva pri drugotoženi stranki že v celoti rešena. Res pa je, da sodba drugotožene stranke z dne 7. 11. 2002 še ni pravnomočna, ker je bila zoper njo vložena pritožba tako s strani tožnika kot tudi s strani delavca, zato se sedaj zadeva v še nepravnomočno rešenem delu (glede izplačila zaostalih prejemkov), ponovno nahaja na Višjem delovnem in socialnem sodišču v Ljubljani. Upoštevaje vse navedeno, je treba v obravnavanem primeru ugotoviti, da dejanje drugotožene stranke, zaradi katere je bila vložena tožba, torej njeno domnevno sojenje v nerazumnem roku, več ne traja, saj je drugotožena stranka o zadevi že odločila; zaradi tega tožnik tudi nima več pravnega interesa za vodenje upravnega spora zaradi sojenja v nerazumnem roku proti drugotoženi stranki, ki je o zadevi že v celoti odločila. Iz tožnikove tožbe sicer izhaja, da zahteva ugotovitev (ugotovitveno sodbo) o tem, da je prišlo do kršitve njegove pravice do sojenja v razumnem roku in da uveljavlja odškodnino zaradi predolgega trajanja vseh sodnih postopkov v predmetnem delovnem sporu, ki v celoti gledano trajajo že od leta 1992. Vendar pa za tako sojenje upravno sodišče ni pristojno, saj ne gre za odločanje o zakonitosti dejanja, ki posega v ustavne pravice posameznika, za katerega ni zagotovljeno drugo sodno varstvo in ki bi še trajalo s strani drugotožene stranke. Upravno sodišče bi bilo pristojno, da sodi le v primeru, če bi očitani poseg s strani drugotožene stranke še trajal, če torej drugotožena stranka o zadevi še ne bi odločila; ker pa je v obravnavanem primeru o zadevi že v celoti odločila, niso podani pogoji za sojenje v upravnem sporu. Za sojenje oz. odločanje glede odškodninske odgovornosti države zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku pa upravno sodišče po 2. odst. 157. člena Ustave oz. 3. odst. 1. člena ZUS, ni pristojno, saj je za to zagotovljeno drugo sodno varstvo v civilnih sodnih postopkih. V navedenih civilnih sodnih postopkih glede morebitne odškodninske odgovornosti države pa je možno oz. treba v okviru ugotavljanja dejanskih in pravnih okoliščin zadeve tudi ugotoviti oz. presoditi, ali je morda v preteklosti, v že končanih sodnih postopkih, res prišlo do kršitve pravic posameznikov (oz. tožnika) zaradi sojenja v nerazumnih rokih. Ker je bilo treba iz navedenih razlogov zavreči tožbo zoper drugotoženo stranko, tudi ni pogojev za odločanje tukajšnjega sodišča o tožnikovem zahtevku, da se mu povrne nastala škoda. Ugotavljanje nastale škode v upravnem sporu namreč predstavlja adhezijski zahtevek (63. člen ZUS), katerega sodišče obravnava v primeru, če lahko o njem odloči istočasno z odločitvijo o glavni stvari in to odločanje ne pomeni bistvenega podaljševanja postopka v upravnem sporu, sicer lahko sodišče napoti tožnika, naj svoj zahtevek uveljavlja v pravdi. To velja tudi za odločanje o tožnikovem zahtevku za povrnitev škode po 1. odstavku 62. člena ZUS. Vsebinska odločitev upravnega sodišča v določeni zadevi je torej, glede na določbe ZUS, predpogoj za odločanje o kakršnemkoli odškodninskem zahtevku. Če sodišče tožbo v glavni stvari zavrže, potem tudi o adhezijskem zahtevku ne more odločati.

Ker je torej sodišče v obravnavanem primeru tožnikovo tožbo zoper drugotoženo stranko zaradi njenega posega v tožnikove ustavne pravice zavrglo, tudi ni pogojev za odločanje o odškodninskem zahtevku, ki je naperjen proti prvotoženi stranki Republiki Sloveniji, zato je bilo treba tudi tožbo proti prvotoženi stranki zavreči. Glede na navedeno je moralo sodišče tožbo zavreči na podlagi 4. točke 1. odst. 34. člena ZUS. Zahtevek prvotožene stranke, po katerem ji je tožena stranka dolžna povrniti stroške postopka, je sodišče, smiselno upoštevaje določbe zadnjega odstavka 23. člen ZUS, zavrnilo, ker se je tožba v tem upravnem sporu nanašala na zakonitost dejanj drugotožene stranke (ki naj bi s predolgim sojenjem kršila tožnikovo pravico do sojenja v razumnem roku).

O tožnikovem zahtevku za povrnitev stroškov postopka sodišče ni odločalo, ker tožnik s tožbo ni uspel, pa tudi sicer bi jo bilo potrebno zavrniti iz istih razlogov, kot so navedeni glede zahtevka prvotožene stranke.