Jedro

V zvezi z vprašanjem, ali je tožnik kot uporabnik stanovanja pridobil stanovanjsko pravico po smrti imetnika in s tem pravico do odkupa, je treba ugotoviti, ali je ob smrti imetnika izpolnjeval pogoje za pridobitev stanovanjske pravice, ne glede na to, ali je bila o njenem prenosu izdana odločba.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem bi morala toženka s tožnikom skleniti kupoprodajno pogodbo za stanovanje v izmeri 31,20 m2 na, pod pogoji Stanovanjskega zakona, podrobno opredeljenimi v izreku. Ocenilo je namreč, da tožnik odkupa ne more zahtevati, tudi če je z imetnikom stanovanjske pravice živel v ekonomski skupnosti, ker po imetnikovi smrti prenos stanovanjske pravice na tožnika ni bil izvršen z odločbo stanodajalca.

Tožnik se proti sodbi pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov s predlogom, da se razveljavi in zadeva vrne v novo sojenje. Meni, da j stališče prvega sodišča preveč formalno in preozko ter v nasprotju z določbami ZSR. Člen 18 tega zakona je treba razumeti tako, da je aktivnost po smrti imetnika stanovanjske pravice prenešena na stanodajalca, ki bi tako moral izmed uporabnikov določiti novega imetnika. Stanodajalec pa tega ni storil, ni pa tudi z ničemer oporekal nadaljnjemu bivanju tožnika in njegove družine v obravnavane stanovanju, čeprav je imel vse možnosti zahtevati njihovo izselitev.

Bistveno v tej zadevi je torej vprašanje, ali so ob smrti imetnika stanovanjske pravice obstajali vsi pogoji za pridobitev stanovanjske pravice s strani tožnika, ne glede na to, ali je bila izdana formalna odločba ali ne. Tožnik je v tej smeri že ponudil dokaze o obstoju ekonomske skupnosti kot podlage za pridobitev stanovanjske pravice in s tem pravice do odkupa spornega stanovanja, vendar jih prvo sodišče glede na zavzeto stališče ni izvedlo. Tožena stranka tudi še sedaj ne nasprotuje tožnikovi uporabi stanovanja, saj v odgovoru na tožbo oporeka izključno obstoju ekonomske skupnosti s prejšnjim imetnikom.

Pritožba je utemeljena.

Stanodajalec bi v smislu določil 18. člena Zakona o stanovanjskih razmerjih (ZSR, Ur.l. SRS št. 35/82) sicer načelno res moral o prenos stanovanjske pravice na uporabnika po smrti imetnika izdati odločbo, vendar pa ni mogoče pritrditi prvostopenjskemu stališču, da le taka odločba omogoča prenos same pravice. Neustreznost take razlage potrjuje že določba 5. odstavka navedenega člena, na katero se prvo sodišče tudi sklicuje. Stanodajalcu, ki meni, da nihče od tistih, ki je ostal v stanovanju, ne izpolnjuje pogojev za pridobitev stanovanjske pravice, namreč dopušča, da v dveh letih po smrti imetnika zahteva izselitev vseh, ki so v stanovanju ostali. Ni torej bistvena izdaja odločbe o prenosu stanovanjske pravice na uporabnika, pač pa ugotavljanje obstoja pogojev za njen prenos. V takem smislu so se navedeni in drugi predpisi ZSR tudi v sodni praksi ves čas razlagali in uporabljali. Pritožba torej utemeljeno opozarja, da je bistveno v tej zadevi vprašanje, ali je tožnik ob smrti imetnika stanovanjske pravice izpolnjeval pogoje za pridobitev oz. prevzem te pravice, s tem pa kasnejše pravice do odkupa stanovanja po določilih Stanovanjskega zakona (SZ, Ur. l. RS št. 18/91-I-23/96). Izvesti bo torej potrebno že predlagane dokaze o zatrjevani ekonomski skupnosti tožnika in njegove družine z Alojzem kot imetnikom stanovanjske pravice na spornem stanovanju, ki bi v smislu določil 2. in 5. odst. 18. člena (v zvezi s 1. odst. 5. člena) ZSR lahko bila podlaga za tožnikovo stanovanjsko pravico. Izpodbijano sodbo je zato pritožbeno sodišče razveljavilo (1. in 3. odst. 370. člena ZPP).

Izrek o pritožbenih stroških je odpadel, ker niso bili priglašeni.