Jedro

Toženka ni dokazala, da je dejansko ukinila delovno mesto tožnice, prav tako ni dokazala, da je prenehala potreba po čiščenju v obsegu, ki ga je izvajala tožnica. Vse navedene okoliščine potrjujejo ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožničina bolniška odsotnost, kar pa je nedovoljen odpovedni razlog (1. alineja 90. člena ZDR-1), zato je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.

Glede na to, da je prepovedano podati odpoved zaradi bolniškega staleža, tudi ni mogoče uveljavljati sodne razveze pogodbe o zaposlitvi zaradi bolezni delavca in negotovosti, kdaj se bo zaključil bolniški stalež.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati stroške odgovora na pritožbo v višini 279,99 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo ugotovilo, da tožnici ni prenehalo delovno razmerje pri toženki z dnem 5. 10. 2022 in še vedno traja z vsemi pravicami in obveznostmi po pogodbi o zaposlitvi z dne 22. 12. 2020, toženki je naložilo, da tožnico pozove nazaj na delo, ji plača plače (I. točka izreka) in povrne stroške postopka (III. točka izreka) ter določilo toženko kot zavezanko za plačilo sodne takse (IV. točka izreka). S sklepom je zavrglo tožbo v delu, kjer se je zahtevala ugotovitev nezakonitosti odpovedi in njena razveljavitev (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov. Sodba je v nasprotju sama s seboj ter izpovedbami strank. Sodišče ni podalo ocene verodostojnosti izpovedbe posamezne zaslišane stranke, čeprav je sodbo oprlo na njuno izpoved. Toženka je trdila, da je zaupanje porušeno, sodišče pa je sledilo navedbam tožnice, da bi se lahko medsebojno razmerje vzpostavilo na raven kot pred podano odpovedjo. Kako je to ugotovilo, iz sodbe ne izhaja. Sodišče ni upoštevalo, da je tožnica izpovedala, da si ne predstavlja nadaljevanja delovnega razmerja. Iz sodbe tudi ni razvidno, kdaj naj bi se ponovno vzpostavilo zaupanje. Za nadaljevanje delovnega razmerja niso podani ne objektivni razlogi, saj je tožničino delovno mesto ukinjeno, ne subjektivni, o čemer je izpovedala toženka. Povedala je, da tožnica podaja neresnične očitke o nemoralnih in neetičnih zahtevah, da je toženka želela nepravilno in nepravično vrnitev denarja. Gre za hude obtožbe, mimo katerih ne more. Tožnica je tudi povedala, da bi bilo nadaljevanje delovnega razmerja mogoče le, če bi se pozdravila, kar pa je negotovo dejstvo in ni zagotovila, da bo še lahko delala. Delovno mesto čistilke je bilo dejansko ukinjeno, na njemu ni drugega delavca, to delo se sedaj opravlja preko zunanjega izvajalca. Delo upokojenke znaša okoli 3 ure, enkrat na teden. Tožnica ni znala izpovedati nič konkretnega glede obsega dela upokojenke. Finančni učinki in organizacijske zmožnosti so del toženke. Ne drži, da je tožnica vzpostavila čistost na delovnih mestih, saj delavci sami poskrbijo, da se odstranijo kovinski opilki. Tožnica je trdila, da je čistila po koncu delovnega časa, od 14.30 do 18.30 ure. Če delavci med delovnim časom za sabo ne bi počistili, dela ne bi mogli opraviti, zato je izpoved tožnice nelogična. Sodišče neutemeljeno verjame tožnici, da je delo opravljala za 30 delavcev, glede na to, da je pri toženki zaposlenih le 18 delavcev, kar se lahko preveri z vpogledom v sistem prijave in odjave delavcev. Neutemeljeno in neupravičeno je upoštevalo, da naj bi delo opravljala tudi za drugo pravno osebo, v poslovnih prostorih druge pravne osebe. Ukinitev delovnega mesta predstavlja racionalizacijo, ki ima za toženko finančne učinke. To je bil razlog za odpoved in ne bolezen tožnice. Toženka je dokazala, da se je tožnica do nje obnašala neprimerno, arogantno, nanjo naslavljala kup očitkov, jo izsiljevala, ni želela prevzeti pisanj toženke. Stranki zasledujeta povsem različne interese, zato nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče in bi moralo sodišče uporabiti 118. člen ZDR-1. Napačna je tudi odločitev o stroških postopka in sodni taksi, saj bi moralo sodišče zavrniti tožbeni zahtevek, tudi v stroškovnem delu.

3. Tožnica v obrazloženem odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in priglaša stroške postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl.) preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov ter pri tem po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da so razlogi sodbe sami s seboj v nasprotju. Sodišče prve stopnje je ustrezno obrazložilo svoje ugotovitve. Sodba ima jasne razloge glede pravno odločilnih dejstev, v obrazložitvi pa ne prihaja do nasprotij med razlogi sodbe. Pritožba nadalje neutemeljeno uveljavlja, da ni dokazno ovrednotena izpovedba strank. Tako tožnica kot toženka sta glede pravno odločilnih dejstev izpovedali skladno, zato ni bilo potrebno, da bi sodišče ovrednotilo vsak del njune izpovedi, je pa pojasnilo, na podlagi česa je ugotovilo posamezno pravno odločilno dejstvo. V izpovedi tožnice in toženke je prihajalo do razlik le glede vprašanja, ali bi še lahko nadaljevali z delovnim razmerjem, tudi v tem delu pa je sodišče ustrezno obrazložilo svojo odločitev. Očitana kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

7. Sodišče prve stopnje je odločalo o utemeljenosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 28. 2. 2022, podane na podlagi 1. alineje prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.). Toženka je podala odpoved, ker naj bi reorganizirala delovni proces z ukinitvijo delovnega mesta čistilke. Zaradi reorganizacije je postalo delo tožnice nepotrebno, to delo naj bi opravljal zunanji izvajalec. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da potreba po delu tožnice ni prenehala, toženka ni dokazala racionalizacije, da je upokojena delavka res cenejša, prav tako ni dokazala, da je reorganizirala delo, saj ni sprejela sklepa o ukinitvi delovnega mesta ter ni spremenila akta o sistemizaciji. Ugotovilo je, da je toženka odpoved podala, ker je šla tožnica ponovno na bolniški stalež, odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi bolezni pa ni dopustna (1. alineja prvega odstavka 90. člena ZDR-1).

8. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da toženka ni izkazala, da je dejansko izvedla reorganizacijo delovnega procesa. Toženka ni predložila sklepa o ukinitvi delovnega mesta čistilke, niti spremembe akta o sistemizaciji, čeprav bi kot delodajalka z več kot desetimi zaposlenimi morala imeti akt o sistemizaciji,1 o spremembi sistemizacije pa bi morala obvestiti zaposlene (šesti odstavek 10. člena ZDR-1). Toženka tako ni dokazala, da je izvedla zatrjevano reorganizacijo dela in ukinila tožničino delovno mesto, s tem pa ni dokazala obstoja zatrjevanega odpovednega razloga.

9. Toženka je trdila, da delo tožnice ni več potrebno, ker lahko čiščenje opravlja enkrat tedensko z zunanjim izvajalcem, česar ni dokazala. Glede na neprerekane trditve tožnice, da je zaradi dela s kovinami nujno vsak dan čistiti odpadne delce okoli strojev, potrebe po dnevnem čiščenju je zaslišana potrdila tudi toženka, je obstajala dnevna potreba po čiščenju prostorov. Toženka v pritožbi trdi, da morajo njeni delavci kovinske opilke čistiti med delom sproti, drugače dela ne bi mogli opravljati, vendar gre za nedovoljeno pritožbeno novoto, zato pritožbeno sodišče teh navedb ni upoštevalo (prvi odstavek 337. člena ZPP). Kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, pa je bilo dnevno čiščenje potrebno tudi iz razloga, ker je pri toženki delalo okoli 30 oseb, zato je bilo potrebno sanitarije in ostale prostore čistiti dnevno in ne le enkrat tedensko. Toženka je sicer trdila, da namesto tožnice opravlja čiščenje zunanji izvajalec enkrat na teden, po 3,5 ure, vendar tega ni dokazala. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo, da toženka ni predložila pogodbe, ki jo ima sklenjeno z upokojeno delavko za čiščenje, prav tako ni predlagala izvedbe drugih dokazov, ki bi slednje potrdili. Zaslišana je toženka povedala, da prostore čistijo tudi sami, ker so družinsko podjetje, vendar teh navedb ni podala, zato sodišče prve stopnje tega dela izpovedi pravilno ni upoštevalo, saj odloča le v okviru trditev strank (prvi odstavek 7. člena ZPP). Poleg tega iz odpovedi izhaja, da je bilo delo tožnice preneseno na zunanjega izvajalca in ne na ostale zaposlene.

10. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnica čistila za drugo pravno osebo in druge poslovne prostore. To iz sodbe ne izhaja. S tem, ko je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je sanitarije in prostore, katere je čistila tožnica, uporabljalo okoli 30 oseb, tako delavci, ki so bili zaposleni pri toženki v okviru njenega s.p.-ja, kot delavci, ki jih je imela zaposlene v okviru svojega d.o.o.-ja, ni ugotovilo, da je tožnica opravljala čiščenje za drugo pravno osebo. Tožnica je trdila, toženka pa tega ni prerekala, da je v okviru svojega dela za toženko čistila njene poslovne prostore in okolico. Čeprav je toženka trdila, da ima zaposlenih le 18 delavcev, je zaslišana potrdila, da je v okviru svojega s.p.-ja in d.o.o.-ja imela zaposlenih okoli 30 delavcev. Sodišče prve stopnje je zato upravičeno upoštevalo trditve tožnice o število oseb, ki je opravljalo delo v prostorih toženke, za katerimi je bilo potrebno čistiti prostore.

11. Organizacija delovnega procesa je v pristojnosti delodajalca, kot to poudarja toženka, vendar, če delodajalec poda odpoved iz poslovnega razloga, mora dokazati, da ta razlog res obstaja in da gre za utemeljen odpovedni razlog (prvi odstavek 84. člena ZDR-1), česar toženka ni dokazala. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je bil dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožničina bolniška odsotnost. Toženka je zaslišana povedala, da bi bilo od tožnice fer, da bi sama dala odpoved, ker je šla še v drugo na bolniško. Refundacijo preko zavoda je bila pripravljena delati, vendar ne za nedoločen čas. Zaslišana je toženka tudi potrdila trditve in izpoved tožnice, da ji je toženka zaradi bolniške odsotnosti predlagala, da sporazumno prekineta delovno razmerje. Ko je tožnica to zavrnila, pa ji je toženka odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Toženka ni dokazala, da je dejansko ukinila delovno mesto tožnice, prav tako ni dokazala, da je prenehala potreba po čiščenju v obsegu, ki ga je izvajala tožnica. Vse navedene okoliščine potrjujejo ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožničina bolniška odsotnost, kar pa je nedovoljen odpovedni razlog (1. alineja 90. člena ZDR-1), zato je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 2. 2022 nezakonita.

12. Toženka je predlagala, da sodišče sodno razveže pogodbo o zaposlitvi, če bi ugotovilo, da je odpoved nezakonita. Sodišče lahko pogodbo o zaposlitvi razveže le na predlog delavca ali delodajalca, če glede na vse okoliščine in interese obeh pogodbenih strank, nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče (prvi odstavek 118. člena ZDR-1), primarno pravilo pa je, da se ponovno vzpostavi delovno razmerje. Toženka je trdila, da delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati, ker nima več ustreznega delovnega mesta za tožnico, kar ne drži. Kot je pojasnilo sodišče prve stopnje, potreba po delu tožnice ni prenehala, toženka tudi ni dokazala, da je delovno mesto čistilke ukinila, zato ni podan razlog objektivne narave za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi. Prav tako pa ni podan razlog subjektivne narave. Toženka je zgolj pavšalno navedla, da je zaradi očitkov tožnice porušeno zaupanje med strankama. Takšna pavšalna navedba ne zadostuje za utemeljitev predloga za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi, ki mora biti ustrezno konkretiziran s trditvami stranke, ki predlog podaja. Glede na navedeno je nepomembno, kaj je glede izgube zaupanja povedala toženka, zaslišana kot stranka, saj izpoved stranke ne more nadomestiti trditvene podlage. Pritožbeno sodišče s tem v zvezi še dodaja, da je toženka potrdila tožničine navedbe, da ji je zaradi ponovne bolniške odsotnosti predlagala, da prekineta z delovnim razmerjem. Glede na to, da je bila tožnica na bolniškem staležu, toženka pa je želela, da tožnica podpiše sporazumno prenehanje delovnega razmerja, reakcija tožnice, ki tega ni želela storiti in je prosila, naj se je ne nadleguje v času bolniškega staleža, ne kaže na neprimeren odnos tožnice in ne more biti podlaga za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi. Tožnica je trdila in zaslišana to potrdila, da bi kljub temu s toženko lahko še naprej delala. Izpoved tožnice, da ne ve, če bi še lahko nadaljevala z delovnim razmerjem, je vzeta iz konteksta. Tožnica je namreč takoj v nadaljevanju pojasnila, da bi še lahko delala pri toženki, če bi se pozdravila. Kdaj se bo pozdravila, za odločitev ni pomembno. Glede na to, da je prepovedano podati odpoved zaradi bolniškega staleža, tudi ni mogoče uveljavljati sodne razveze pogodbe o zaposlitvi zaradi bolezni delavca in negotovosti, kdaj se bo zaključil bolniški stalež. Sodišče prve stopnje je upoštevajoč vse navedeno pravilno odločilo, da se tožnico reintegrira k toženki.

13. Ker je tožnica s svojim zahtevkom uspela, je posledično pravilna odločitev o stroških postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP), kot tudi odločitev, da je zavezanka za plačilo sodne takse toženka (drugi odstavek 3. člena Zakona o sodnih taksah; Ur. l. RS, št. 37/2008 in nasl.).

14. Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo toženke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Pritožbeno sodišče je tožnici v okviru priglašenih stroškov, upoštevaje Odvetniško tarifo (Ur. l. RS, št. 2/2015 in nadalj.), priznalo 375 točk za sestavo odgovora na pritožbo in 7,5 točk za materialne stroške, skupaj 382,5 točk, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR znaša 229,50 EUR, povečano za 22 % DDV (50,49 EUR) pa 279,99 EUR.

1 Na podlagi drugega odstavka 22. člena ZDR-1 le manjši delodajalec ni dolžan imeti akta o sistemizaciji. Skladno s tretjim odstavkom 5. člena ZDR-1 je manjši delodajalec, ki ima zaposlenih do deset delavcev, toženka pa je trdila, da ima zaposlenih 18 delavcev.