Jedro

Tožnica je novo odmero starostne pokojnine, ki je že bila odmerjena s pravnomočno odločbo, zahtevala, ker v pokojninski osnovi niso bila upoštevana izplačila delodajalca iz naslova dobička iz leta 1992. Ker je bilo o starostni pokojnini že pravnomočno odločeno, se zahteva za novo odmero zavrže.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, da se odpravi dokončna odločba toženca št. ... z dne 5. 7. 2011 in sklep št. ... z dne 2. 4. 2011 ter da ji je toženec dolžan na novo odmeriti starostno pokojnino od 18. 4. 2011 dalje, pri čemer se pri izračunu pokojninske osnove dodatno upošteva znesek v višini 722.087,00 SIT oziroma 3.013,21 EUR, v roku 30 dni od pravnomočnosti te sodbe in da je toženec dolžan tožnici izplačati razliko med že izplačanimi zneski starostne pokojnine in na novo odmerjeno pokojnino od 18. 4. 2011 dalje, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od ugotovljene razlike, ki teče od dneva zapadlosti posameznega mesečnega izplačila pokojnine vse do plačila. Obenem je odločilo, da tožnica sama nosi svoje stroške postopka.

Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je pravna podlaga za odločitev v obravnavani zadevi Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s sprem., v nadalj. ZPIZ-1), ki v 5. členu določa, da so pravice iz obveznega zavarovanja neodtuljive osebne pravice, ki ne zastarajo in jih ni mogoče odvzeti, zmanjšati ali omejiti, razen v primerih, ki jih določa citirani zakon. Meni, da utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja tudi iz narave pravic zavarovancev v sistemu obveznega zavarovanja, ki temelji na načelih solidarnosti in vzajemnosti ter zagotavlja pravico v primerih nastopa zavarovanega rizika. Pravica do pokojnine temelji na delu in plačanih prispevkih samih zavarovancev. Prispevki zavarovancev so obvezni, iz navedenega pa izhaja utemeljeno pričakovanje zavarovancev, da se bodo njihovi dohodki, ki se po zakonu vštevajo v pokojninsko osnovo in od katerih so bili tudi plačani ustrezni pokojninski prispevki, odrazili v višini same pokojnine. Pri tem ne gre spregledati, da načelo pravnomočnosti, na katerega se sklicuje toženec pomeni, da ni mogoče posegati v odločbo iz leta 2005, torej za nazaj od priznanja njene pravice. Tožnica trdi, da je to vedno mogoče storiti za naprej in da je potrebno vsako vlogo obravnavati kot nov zahtevek. S tožbenim zahtevkom ni zahtevala, da se ji prizna višja pokojnina od leta 2005 dalje, temveč od vložitve zahtevka dalje. Načelo pravnomočnosti in načelo retroaktivnosti nista absolutni načeli, kar je večkrat poudarilo tudi ustavno sodišče v svojih odločitvah. V tem primeru se ne posega v že pravnomočna razmerja, temveč se zahteva, da se v naprej, v bodočih pokojninskih dajatvah upošteva to, kar toženec v dosedanjih odločbah še ni upošteval in o čemer še ni odločal. Zato to ne pomeni, da so zaradi tega pravice, ki izhajajo iz plačila prispevkov izgubljene oziroma, da jih zavarovana oseba ne more več uveljaviti. Upravičenec ima v primeru, kot je obravnavani, ko del plač ni bil upoštevan v pokojninsko osnovo, vedno možnost o tem zahtevati novo odločitev. ZPIZ-1 ne onemogoča takšne odločitve, saj nima nobene določbe, po kateri se pri oblikovanju pokojninske osnove ne bi upoštevali vsi dohodki, ki jih določa 39. člen. Odločitev je pravnomočna le v delu in za tiste dohodke, ki so navedeni iz so bili upoštevani, ali pa izločeni po predpisanem postopku, ne pa tudi drugi dohodki. V konkretnem primeru je bil vložen nov zahtevek na podlagi novega dejanskega stanja, to je zapisnika revizorja z dne 4. 2. 2009 in novo javljenih podatkov na obrazcu M-4/M-8, o katerih je potrebno odločiti po vsebini, podlaga za to pa je tudi 125. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99 s sprem., v nadalj. ZUP). Glede na navedeno ni mogoče slediti navedbam, da ne gre za drugačno dejansko stanje, ki ga je povzročil toženec, saj so bili določeni zneski izločeni že pred uvedbo postopka za priznanje pravice do starostne pokojnine. Ker v izreku odločbe z dne 11. 10. 2005 ni razvidno, da bi se odločitev nanašala tudi na sporni znesek, ki ga je potrebno upoštevati pri izračunu pokojninske osnove, saj v izreku odločbe ni navedeno, da so določeni znesek ne upošteva, zato je tudi o zahtevi tožnice za ponovno odmero pokojnine dopustno odločati. Nadalje ne gre spregledati dejstva, da je naknadna sprememba podatkov mogoča, saj to izhaja tudi iz 43. člena Zakona o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. V danem primeru gre prav za takšno situacijo, pri čemer citirani zakon ne določa nobenega roka. Tudi ne gre spregledati, da iz zapisnika o opravljeni reviziji z dne 4. 2. 2009 jasno izhaja, da bi toženec zneske izplačil na račun delavcev iz naslova dobička podjetja moral upoštevati pri izračunu pokojninske osnove. Meni, da bi to toženec moral izvesti že po uradni dolžnosti. Prispevki so bili kot zakonsko predpisana obveznost plačani, toženec pa bo prejeto obdržal, ne da bi karkoli dal od sebe, kar pomeni, da bo na ta račun kot zavod obogaten. Tožnica ne zahteva nič več kot to, da se ji upoštevajo v osnovo za odmero pokojnine dejansko plačani prispevki. Ravnanje toženca je toliko bolj nerazumljivo, ker je v identičnih primerih tudi izdal odločbe, s katerimi je ugodil zahtevi zavarovancev po ponovni odmeri starostne pokojnine. Toženec ni nikoli z odločbo ugotovil oziroma tožnico seznanil, da določenih prejemkov ni vštel v pokojninsko osnovo, niti to ne izhaja iz odločbe izdane leta 2005. ZPIZ-1 res ne vsebuje določbe o tako imenovani nepravi obnovi in zato toženec strogo uporablja ZUP, vendar ga tolmači ozko, nepravilno in v škodo zavarovancev. ZPIZ-1 tudi nima posebne določbe, da to ni mogoče in v tem primeru ne gre za popravljanje odločbe za nazaj. Ponovno poudarja, da toženec o plačah iz naslova obveznostih in vrednostih papirjev ni nikoli odločal, saj o tem ni odločeno ne v izreku katerekoli odločbe toženca in tudi ni omenjeno v obrazložitvi. Meni, da je že iz materialnopravnega vidika glede na temeljna načela pokojninskega in invalidskega zavarovanja, po temelju zahtevek tožnice po vključitvi izplačil dohodka iz leta 1992 v pokojninsko osnovo in novi odmeri pokojnine, utemeljen. Pri tem pa še poudarja, da toženec ob upoštevanju zneskov iz naslova obveznic pri izračunu pokojninske osnove, po vsebini še ni odločal. Nadalje tožnica meni, da je zmotno sklicevanje na 180. člen ZPIZ-1. V 180. členu ZPIZ-1 je določen način upoštevanja plače iz ponovnega zavarovanja in tudi, da gre to za edini primer, ki ga ZPIZ-1 ureja. Če se ugotovi, da določeni podatki niso bili uporabljeni pri določitvi pokojninske osnove, bi bilo smiselno uporabiti 181. člen ZPIZ-1. Naknadno priznanje obdobja narekuje tudi priznanje in ugotavljanje plač za to obdobje, kar pomeni, da je ponovna določitev pokojninske osnove možna in dopustna. Meni, da je utemeljen zaključek, da toženec ni ravnal v skladu s temeljnim načelom upravnega postopka, zlasti ob upoštevanju njene raznolike prakse v teh primerih. Ob tem je potrebno poudariti, da je enaka obravnava človekova ustavna pravica, ki je varovana z Ustavo RS. Poseg v to ustavno pravico je podan tudi v primeru, če posameznik sicer izpolnjuje z zakonom določene pogoje, pa zaradi neustavnega oziroma nezakonitega postopka te svoje pravice ne bi mogel uveljaviti. Ker toženec o delu osebnega dohodka, izplačanega v obliki vrednostnih papirjev, v predsodnem postopku še ni odločal v letu 2005 in tudi ne v letu 2011, temveč je šlo le za procesni sklep, je podana pravna podlaga za odločanje o zadevi tožnice o ponovni odmeri starostne pokojnine. Tožnica trdi, da je z odločitvijo sodišča prve stopnje prišlo do kršitve človekovih pravic, in sicer kršitve 2. odstavka 4. člena, 50. in 33. člena Ustave RS. Navaja, da toženec neutemeljeno in samovoljno ni upošteval plačanih prispevkov iz naslova obveznic. Glede na to, da je bila zahteva za ponovno odmero pokojnine vložena leta 2010 je nerazumljivo, zakaj toženec ne more upoštevati in priznati pravic, ki izhajajo iz temeljnega načela zavarovanja. Takšno ravnanje pomeni poseg v pravico do socialne varnosti iz 50. člena Ustave. Poseg v navedeno ustavno pravico je podan tudi v primeru, če posameznik izpolnjuje z zakonom določene pogoje za uveljavitev oziroma priznanje pravice, pa zaradi neustavnega oziroma nezakonitega postopka te svoje pravice ne bi mogel uveljaviti tudi če le deloma. Vztraja, da je kršeno načelo enakega obravnavanja zavarovancev, saj je že iz opisanega dejanskega stanja razvidno, da toženec različno obravnava enake situacije. Tudi pri vlaganju zahtevkov za novo odmero pokojnine je toženec v določenih primerih ugodil zavarovancem in jim priznal višjo pokojnino. Opozarja pa tudi na prakso Vrhovnega sodišča RS, ki je v določenih primerih dovolilo ponovno določanje pokojninske osnove. Meni, da gre v obravnavanem primeru tudi za poseg v lastninsko pravico, ki jo ureja 33. člen Ustave RS, da pa je kršeno tudi načelo varstva zaupanja v pravo. Priglaša stroške pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem., v nadalj. ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitanih kršitev.

Sodišče prve stopnje je v tem postopku v skladu z določbo 63. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadalj. ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca št. ... z dne 5. 7. 2011 in sklep št. ... z dne 2. 4. 2011, s katerim je tožničino zahtevo za ponovno odmero starostne pokojnine zavrgel. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožnici z odločbo št. ... z dne 11. 10. 2005 priznana pravica do starostne pokojnine v znesku 179.567,70 SIT na mesec od 2. 10. 2005 dalje. Za tožnico je bila najugodnejša 15 letna pokojninska osnova iz obdobja 1988 do 2002 tako, da je bilo zajeto tudi leto 1992. Tožnica je zoper to odločbo vložila pritožbo in v njej navedla, da niso bile v pokojninsko osnovo vštete plače, ki jih je prejela v letu 1992 v obliki obveznic. Toženec je z dokončno odločbo št. ... z dne 28. 3. 2006 njeno pritožbo zavrnil. Tožnica tedaj sodnega varstva ni zahtevala in odločba je postala pravnomočna.

Dne 18. 4. 2011 je tožnica pri tožencu vložila zahtevek za ponovno odmero pokojnine. Toženec je s sklepom št. ... z dne 2. 4. 2011 tožničino zahtevo za ponovno odmero starostne pokojnine, na podlagi 4. točke 1. odstavka 129. člena ZUP zavrgel, ter ga z dokončno odločbo št. ... z dne 5. 7. 2011 potrdil in zavrnil tožničino pritožbo. Takšno odločitev je sodišče prve stopnje štelo za pravilno in zakonito, s tem pa soglaša tudi pritožbeno sodišče. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica 18. 4. 2011 zahtevala novo odmero starostne pokojnine, ki je že bila odmerjena s pravnomočno odločbo z dne 11. 10. 2005, ker v pokojninski osnovi niso bila upoštevana izplačila njenega takratnega delodajalca iz naslova dobička iz leta 1992. Pri svoji odločitvi je upoštevalo sodno prakso Vrhovnega sodišča RS, ki je v vseh podobnih primerih odločilo, da je toženec zahtevo pravilno v skladu s 4. točko 1. odstavka 129. člena ZUP zavrgel. V zvezi z zavrženjem zahteve na podlagi citirane določbe ZUP se je postavilo na stališče, da v primeru priznanja pravice oziroma naložitve obveznosti, pravnomočnost obsega vsa dejstva, ki so nastala do izdaje upravne odločbe in bi lahko predstavljala dejansko podlago za odločanje o pravici oziroma obveznosti materialnega prava in ne le dejstva, ki so bila v tej odločbi ugotovljena. Neugotovljeno pravno relevantno dejstvo predstavlja kršitev po ZUP v okviru nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, ki se lahko uveljavlja v pritožbenem postopku. Stranka pa lahko nova dejstva in dokaze z vidika izpodbijane odločbe, vendar obstoječa v času prvotnega odločanja, navaja in predlaga pri izrednem pravnem sredstvu obnove postopka (1. točka 260. člena ZUP). Na takšno stališče in sodno prakso pa se je sklicevalo tudi sodišče prve stopnje.

V času vložitve tožničine zahteve za ponovno odmero (18. 4. 2011) so toženca pri odločanju zavezovale določbe ZPIZ-1, ki take ponovne odmere ne predvideva. V 180. členu ZPIZ-1 je predvidena ponovna odmera le v primeru naknadno pridobljene pokojninske dobe, zaradi ponovnega vstopa v zavarovanje. Celo v primeru, ko se določeno obdobje pokojninske dobe dopolnjene pred uveljavitvijo pravice do pokojnine, prizna naknadno, ponovna odmera ni predvidena, ampak je v 181. členu ZPIZ-1 predvideno le odstotno povečanje že uveljavljene pokojnine. Dejstvo, da toženec pri odmeri pokojnine ni upošteval zneskov namenjenih za nakup obveznic, ni bilo novo, le tožnica zanj očitno pri odmeri pokojnine ni vedela in se zato zoper odločbo ni pritožila. V takem primeru ni mogoče zahtevati nove odmere pokojnine, ampak po 1. točki 260. člena ZUP, ki se v skladu s 1. odstavkom 12. člena in 249. člena ZPIZ-1 uporablja pri odločanju o pravicah iz obveznega zavarovanja, obnovo postopka pod pogojem, da okoliščin, zaradi katerih se predlaga obnova postopka, stranka brez svoje krivde ni mogla navesti v končanem prejšnjem postopku (2. odstavek 261. člena ZUP).

Po 5. členu ZPIZ-1 so pravice iz obveznega zavarovanja neodtuljive osebne pravice, ki jih ni mogoče prenesti na drugega in ne podedovati. Pravice iz obveznega zavarovanja tudi ne zastarajo, ni jih mogoče odvzeti, zmanjšati ali omejiti, razen v primerih, ki jih določa ta zakon. Ker gre za osebne pravice, jih ne more pridobiti nihče, razen zavarovanca. Vendar pa teh pravic tudi ne more uveljavljati nihče drug razen zavarovanca oziroma le izjemoma pravico do družinske ali vdovske pokojnine oziroma tiste pravice, ki pripadajo po smrti zavarovanca njegovim družinskim članom. Zmotno je zato stališče, da bi toženec moral upoštevati zneske izplačil na račun delavcev iz naslova dobička podjetja pri izračunu pokojninske osnove po uradni dolžnosti. Tožnica razen z izrednim pravnim sredstvom, ne more doseči spremembe pravnomočne in dokončne odločbe, s katero ji je bila priznana pravica do pokojnine. Ker je vložila zahtevo za ponovno odmero pokojnine, je podlaga za zavrženje slednje v 4. točki 1. odstavka 129. člena ZUP, ki ga je uporabilo sodišče prve stopnje in pred tem toženec.

Tožnica se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na kršitev ustavnih pravic, saj v obravnavani zadevi ne gre za stanje, kakršno ga navaja in tudi ne za očitane kršitve.

Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, izpodbijana sodba pa pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče tožničino pritožbo v skladu z določbo 353. člena ZPP zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Glede na to, da tožnica s pritožbo ni uspela, je v skladu z določbo 1. odstavka 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnica sama trpi svoje stroške pritožbe.