Jedro

Tožbi je bilo ugodeno, ker nista bili kot sestavni del materialnega prava Republike Slovenije upoštevani mednarodni konvenciji, ker so bila kršena temeljna načela splošnega upravnega postopka in ker dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije z dne 19.11.1992 odpravi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je bila zavrnjena tožnikova pritožba proti odločbi Sekretariata za notranje zadeve občine z dne 9.9.1992, s katero ni bilo ugodeno tožnikovi prošnji za dovoljenje za začasno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji. Po ugotovitvi tožene stranke je prvostopni upravni organ pravilno odločil v tej upravni zadevi. Tožnik namreč ni predložil nikakršnih dokazov, iz katerih bi nedvomno izhajalo, da ima zagotovljena sredstva za preživljanje. Samo njegova izjava, da ga preživljajo ženini starši, ne zadostuje za drugačno odločitev.

Tožnik v tožbi navaja, da je bilo nepravilno ugotovljeno dejansko stanje in da so bili napačno presojeni dokazi. Sicer pa tudi dokazov, ki jih je ponudil, prvostopni organ ni izvedel. Na pomanjkljivo voden postopek kaže tudi dejstvo, da prvostopni organ pred izdajo odločbe tožnika sploh ni zaslišal. Zaslišan je bil šele po vložitvi pritožbe. Tožnik je navedel v postopku, da ga preživlja ženina mati, ki je zaposlena v trgovskem podjetju, z izkazanimi dohodki 31.109,20 SIT. O tem ni bila zaslišana niti da bi te navedbe potrdila, niti niso bile opravljene poizvedbe pri navedenem podjetju, čeprav je to odločilno dejstvo za presojo ali tožnik izpolnjuje pogoje, da se mu dovoli začasno bivanje v Sloveniji. Tožnik je namreč poročen s slovensko državljanko, zakon pa je z njo sklenil 22.2.1992 v Bosni in Hercegovini. O teh dejstvih se tudi ni prepričal ne prvostopni organ niti tožena stranka, da bi zaslišali, stalno bivajočo v Sloveniji, ki ima od 15.10.1992 veljavno pogodbo o akviziciji, zagotovljeno pa poskusno delo od 12.11. do 12.12.1992, od tedaj dalje pa delo za določen čas do 16.3.1993. V času, ko se je reševala pritožba tožnika, so bili že dani pogoji za to, da se tožniku prizna pravica do začasnega bivanja v R Sloveniji, saj je bila v tistem času že zaposlena njegova žena, kar zagotavlja njen dohodek, da ima tudi tožnik kot njen mož potrebna sredstva za življenje in preživljanje, saj obstoja zakonita obveznost žene za preživljanje moža. Zato ni mogoče odklanjati tožnikove prošnje iz razlogov, da ne bi imel zagotovljenih sredstev za preživljanje. Tožnik predlaga, da se izpodbijana odločba odpravi.

Tožena stranka se v odgovoru na tožbo sklicuje na razloge v izpodbijani odločbi ter navaja, da je prvostopni organ pri odločitvi uporabil diskrecijsko pravico, ki mu je dana z zakonom o tujcih (15. člen).

Tožba je utemeljena.

Iz predloženih upravnih spisov izhaja, da je bil tožnik, ki je državljan BiH, aktivna vojaška oseba, ki je z JA zapustil Slovenijo, odjavil stalno prebivališče in se prijavil v Bosni in Hercegovini. Po njegovih navedbah v pritožbi je po vložitvi zahteve za demobilizacijo iz JA srbska policija vdrla v njegovo stanovanje in njega in ženo, ki je bila noseča, odpeljala v taborišče Manjača. Tam so ju pretepali in mučili, nazadnje pa so ju izpustili s pozivom, da izgineta v dveh urah. Zatekla sta se k sorodnikom, kjer sta okrevala 10 dni, nato pa sta uspela priti v Slovenijo na dom ženinih staršev. Žena, ki je slovenska državljanka, je rodila in je od 17.7.1992 do 17.10.1992 prejemala denarno pomoč ob porodu.

Ob takem dejanskem stanju niti upravni organ prve niti druge stopnje nista ob odločanju o dovolitvi začasnega prebivanja tujca upoštevala, da je Slovenija s sprejemom akta o notifikaciji nasledstva glede konvencij organizacije združenih narodov in konvencij, sprejetih v mednarodni agenciji za atomsko energijo (Ur. l. RS, št. 9/92 - Mednarodne pogodbe) postala pravna naslednica tudi naslednjih mednarodnih sporazumov, katerih članica je bila bivša SFR Jugoslavija; - mednarodnega pakta o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah (Ur. l. SFRJ št. Mednarodne pogodbe 7/71), ki v 10. členu določa, da države priznavajo, da mora biti družina, ki je naravni in temeljni sestavni del družbe, deležna čim širšega varstva in pomoči; - konvencije Združenih narodov o otrokovih pravicah (Ur. l. SFRJ, Mednarodne pogodbe, štev. 15/90), ki v 9. členu določa, da države podpisnice jamčijo, da otrok ne bo proti volji staršev ločen od njih, in ki v 10. členu določa, da je treba zahteve otroka ali njegovih staršev za vstop v državo ali za odhod iz nje z namenom ponovne združitve družine obravnavati na pozitiven, human in ekspeditiven način.

Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP), ki se uporablja kot republiški predpis po določbi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 1/91-I) določa, da morajo organi pri postopanju in odločanju omogočiti strankam, da čim lažje zavarujejo in uveljavijo svoje pravice (5. člen), da je treba v postopku ugotoviti resnično stanje stvari in v ta namen ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo (7. člen) in da je treba, preden se izda odločba, dati stranki možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo (8. člen). Navedenih temeljnih načel ZUP-a prvostopni organ ni spoštoval in formalno zaslišanje stranke, ki je bilo opravljeno med pritožbenim postopkom, ni bistveno prispevalo k odpravi pomanjkljivosti prvostopnega upravnega postopka.

Sodišče ocenjuje, da so tožbeni ugovori utemeljeni. Zaradi neupoštevanja citiranih mednarodnih konvencij kot sestavnega dela materialnga prava Republike Slovenije, zaradi kršitve temeljnih načel splošnega upravnega postopka in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, je odločba tožene stranke, ki zaradi navedenih kršitev ni odpravila prvostopne odločbe, nezakonita. Sodišče je zato izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. odstavka 39. člena zakona o upravnih sporih, ki se enako kot ZUP uporablja kot republiški predpis.

V ponovnem postopku bo treba skrbneje ugotoviti, kakšne so dejanske možnosti tožnikove žene in njenih staršev (matere in očeta), da zagotovijo tožniku preživljanje. Trditev prvostopnega organa v dopisu toženi stranki z dne 25.10.1992, da stanovanja ni mogoče dajati v podnajem, nima pravne podlage v stanovanjskem zakonu (Ur. l. RS, št. 18/91-I).