Jedro

V trditveni podlagi predloga je predlagatelj navedel le, da je pooblastil tožečo stranko, da zanj uredi razmerje s toženo stranko in od nje izterja avtorski honorar. Pri tem predlagatelj ni pojasnil materialno pravnega razmerja med njim in tožečo stranko, niti za svoje trditve o pooblastilu ni predlagal izvedbe dokazov. Tožena stranka je v odgovoru na stransko intervencijo opozorila, da trditve predlagatelja niso izkazane ter, da niti v prejšnjih niti v sedaj veljavnih določbah ZASP ni podlage za takšno domnevno pooblastilno razmerje, kot ga je zatrjeval predlagatelj intervencije.

Predlagatelj se je v pritožbi skliceval na sodno prakso, ki naj bi potrjevala pritožbeno stališče, da je podan njegov pravni interes, ker je s tožečo stranko v materialnopravnem razmerju. Vendar pa te pritožbene teze sodišče druge stopnje ni moglo sprejeti. Sklicevanje na opisano sodno prakso v konkretnem primeru ni uporabljivo. V navedeni odločbah so se sodišča ukvarjala z vprašanjem intervencijskega interesa pri dokazanih materialno pravnih razmerij med predlagatelji in stranko, kateri so se ti želeli pridružiti. O pravilnosti njegove teze bi lahko sodišče druge stopnje odločalo, če bi predlagatelj zatrjeval in dokazal v kakšnem materialno pravnem razmerju je s tožečo stranko. Tako pa je jasno, da je predlagatelj uveljavljal le svoj ekonomski interes, ki mu ne omogoča udeležbe v tej pravdi na strani tožeče stranke.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Predlagatelj sam nosi pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje ni dopustilo predlagane stranske intervencije Združenja Sazas na strani tožeče stranke. Bistveni razlogi sodišča prve stopnje so, da predlagatelj ni izkazal pravnega interesa za vstop v pravdo. Sodišče ni sledilo predlagateljevim trditvam, da je izkazan njegov pravni interes zato, ker je pooblastil tožečo stranko, da zanj uredi razmerje s toženo stranko in od nje terja avtorski honorar. Od izida te pravde naj bi bilo odvisno ali in kolikšen znesek avtorskega honorarja bo predlagatelj prejel, kar je predlagateljev ekonomski interes. Zato, ker predlagatelj za udeležbo v pravdi na strani tožeče stranke ni izkazal pravnega interesa v skladu s prvim odstavkom 199. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), sodišče stranske intervencije na strani tožeče stranke ni dopustilo.

2. Predlagatelj se je zoper sklep pravočasno pritožil in je uveljavljal pritožbena razloga nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter posledično zmotne uporabe materialnega prava po prvem odstavku 338. člena ZPP v zvezi s 199. členom ZPP. Sodišču druge stopnje je predlagal, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu predlagatelja za vstop v pravdo na strani tožeče stranke ugodi oziroma da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Zahteval je povrnitev pritožbenih stroškov.

3. Tožena stranka je odgovorila na pritožbo predlagatelja in sodišču druge stopnje predlagala, da neutemeljeno pritožbo zavrne in izpodbijani sklep potrdi.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Predlagatelj je v predlogu za stransko intervencijo na strani tožeče stranke pojasnil, da deluje v obliki društva. Na podlagi dovoljenja Urada RS za intelektualno lastnino št. 800 3/96 z dne 12. 3. 1998 je kot organizacija za kolektivno upravljanje avtorske pravice iz naslova obveznega kolektivnega upravljanja avtorske pravice legitimiran za zastopanje avtorjev v zvezi z malimi avtorskimi pravicami za področje priobčitve v javnosti že objavljenih neodrskih glasbenih del. V preteklosti je bil tudi nosilec začasnega dovoljenja številka 803/00 z dne 12. 3. 2001 za upravljanje z avtorsko pravico na avdiovizualnih delih. Po oceni sodišča druge stopnje slednje lahko velja le za razmerja med predlagateljem in avtorji.

6. V trditveni podlagi predloga je predlagatelj navedel le, da je pooblastil tožečo stranko, da zanj uredi razmerje s toženo stranko in od nje izterja avtorski honorar. Pri tem predlagatelj ni pojasnil materialno pravnega razmerja med njim in tožečo stranko, niti za svoje trditve o pooblastilu ni predlagal izvedbe dokazov. Tožena stranka je v odgovoru na stransko intervencijo opozorila, da trditve predlagatelja niso izkazane ter, da niti v prejšnjih niti v sedaj veljavnih določbah Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (v nadaljevanju: ZASP) ni podlage za takšno domnevno pooblastilno razmerje, kot ga je zatrjeval predlagatelj intervencije.

7. Predlagatelj se je v pritožbi skliceval na sodno prakso,1 ki naj bi potrjevala pritožbeno stališče, da je podan njegov pravni interes, ker je s tožečo stranko v materialnopravnem razmerju. Vendar pa te pritožbene teze sodišče druge stopnje ni moglo sprejeti. Sklicevanje na opisano sodno prakso v konkretnem primeru ni uporabljivo. V navedeni odločbah so se sodišča ukvarjala z vprašanjem intervencijskega interesa pri dokazanih materialno pravnih razmerij med predlagatelji in stranko kateri so se ti želeli pridružiti. O pravilnosti njegove teze bi lahko sodišče druge stopnje odločalo, če bi predlagatelj zatrjeval in dokazal v kakšnem materialno pravnem razmerju je s tožečo stranko. Tako pa je jasno, da je predlagatelj uveljavljal le svoj ekonomski interes, ki mu ne omogoča udeležbe v tej pravdi na strani tožeče stranke.

8. Sodišče prve stopnje je torej pravilno uporabilo prvi odstavek 199. člena ZPP, ker je odločilo, da predlagatelj nima pravnega interesa, da se v pravdi, ki teče med pravdnima strankama pridruži tožeči stranki.

9. Pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Sodišče druge stopnje pa tudi po uradnem preizkusu izpodbijanega sklepa ugotavlja, da ni podana nobena absolutna bistvena postopkovna kršitev (drugi odstavek 350. v zvezi s 366. členom ZPP). Zato je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

10. Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Predlagatelj s pritožbo ni uspel, zato sam nosi pritožbene stroške.

1 Sklep VSM, opr. št. I Cp 854/2012, Sklep VSL, opr. št. II Cp 2966/2009 in VSL, opr. št. III Cp 3063/2020 (prav 3063/2010).