Prepozno plačilo sodne takse gre v obravnavanem primeru pripisati nezadostni skrbnosti tožničine pooblaščenke, ki bi morala kot odvetniška družba, od katere se pričakuje večja skrbnost, bodisi sama opraviti pravočasno nakazilo bodisi preveriti njegovo ustrezno izvedbo s strani računovodstva, ki mu je prepustila plačilo plačilnega naloga, zlasti upoštevaje posledice neplačila ali prepoznega plačila sodne takse. Pooblaščenka kot odvetniška družba mora zagotoviti svoje poslovanje tako, da zaradi okoliščin na njeni strani uveljavljanje pravic njenih strank ni prizadeto, zato tudi morebitna napaka osebe, ki ji je pooblaščenka zaupala izvedbo plačila sodne takse, ne more predstavljati opravičenega vzroka za zamudo. Gre torej za napako, do katere je prišlo v sferi tožničine pooblaščenke in je posledica njenega poslovanja, kar ne more biti opravičen vzrok za zamudo plačila sodne takse.
Zamuda roka za plačilo sodne takse v obravnavani zadevi ni posledica dogodka, ki ga tožnica oziroma njena pooblaščenka (kljub izkazani skrbnosti) ne bi mogla predvideti ali preprečiti. Posledično tožnica ni izkazala upravičenega vzroka za zamudo roka za plačilo sodne takse, zato se predlog za vrnitev v prejšnje stanje zavrne kot neutemeljen.
I.Predlog za vrnitev v prejšnje stanje se zavrne.
II.Postopek se ustavi.
III.Tožeča stranka nosi svoje stroške postopka.
1.Tožnica je 13. 4. 2026 vložila tožbo zoper odločbo Upravne enote Logatec št. 330-71/2025-6226-6 z dne 22. 9. 2025 v zvezi odločbo Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano št. 33008-329/2025-5 z dne 23. 3. 2026.
2.Ker tožnica ob vložitvi tožbe zanjo ni plačala sodne takse, jo je sodišče s plačilnim nalogom IV U 78/2026-2 z dne 16. 4. 2026 (plačilni nalog) pozvalo k plačilu sodne takse za tožbo po tarifni številki 6111 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) v znesku 148,00 EUR v predpisanem roku 15 dni od vročitve plačilnega naloga (prvi odstavek 34. člena ZST-1). Ob tem jo je tudi opozorilo na pravne posledice, ki sledijo po tretjem odstavku 105.a člena ZPP, če sodne takse v postavljenem roku ne bo plačala oziroma v tem roku ne bo zaprosila za oprostitev, odlog ali njeno obročno plačilo, to je, da se bo štelo, da je tožbo umaknila.
3.Tožnica je sodišču posredovala dopis z dne 21. 4. 2026, v katerem se je sklicevala na omenjeni plačilni nalog, s priloženim potrdilom o plačilu z dne 21. 4. 2026. Sodišče je ugotovilo, da referenčna številka na potrdilu o plačilu ni bila skladna z referenčno številko na plačilnem nalogu in da plačilo sodne takse za predmetno tožbo ni bilo razvidno niti iz evidence na portalu UJPnet. Nadalje je sodišče ugotovilo, da se referenčna številka iz potrdila o plačilu nanaša na plačilni nalog za plačilo sodne takse v drugem upravnem sporu iste tožnice. Sodišče je zato tožnico z dopisom IV 78/2026-6 z dne 23. 4. 2026 seznanilo s povzetimi dejstvi in jo pozvalo, da naj pojasni, na katero zadevo se nanaša dostavljeno potrdilo o plačilu sodne takse. Obenem jo je opozorilo, da plačilo sodne takse za ta postopek še ni bilo izkazano.
4.Tožnica je 19. 5. 2026 vložila predlog za vrnitev v prejšnje stanje. V njem pojasnjuje, da je v aprilu 2026 pri tukajšnjem sodišču vložila tri tožbe in zanje prejela tri plačilne naloge. Pri tem ni opazila, da je sodišču v tem postopku dostavila potrdilo o plačani sodni taksi za tožbo, ki se vodi v drugem postopku. Trdi, da je računovodska služba pri plačilu sodne takse spregledala, da gre za tri različne plačilne naloge s tremi različnimi podatki za plačilo. Do zamude roka je zato prišlo iz razlogov, ki jih kljub skrbnemu ravnanju ni mogla predvideti ali preprečiti. Do administrativne napake je prišlo zaradi sočasnega spleta okoliščin, saj je tožnica v aprilu 2026 vložila tri ločene tožbe, pri čemer so se vsi trije plačilni nalogi glasili na identični znesek sodne takse. Skrbnost delovanja računovodstva tožnice je bila vzpostavljena, saj sta bili sodni taksi v preostalih zadevah plačani popolnoma pravilno in pravočasno. V tej zadevi je prišlo do mehanske administrative napake oziroma ekscesa delavke v računovodstvu, ki je zaradi identičnih zneskov in prejemnikov spregledala številno razliko v referenčnih številkah posameznih plačilnih nalogov. Tožnica je v opravičljivi dejanski zmoti sodišču 21. 4. 2026 predložila potrdilo, prepričana, da gre za plačilo v tej zadevi. Meni, da so izpolnjeni vsi pogoji za opravičljiv razlog po 24. členu ZUS-1. Da je šlo zgolj za napako in ne za namerno neplačilo, kaže tudi to, da je tožnica sodno takso plačala takoj, ko je ugotovila, da taksa ni bila plačana.
5.Iz potrdila o vročitvi v spisu izhaja, da je bil plačilni nalog tožnici po pooblaščencu (odvetniški družbi) vročen 20. 4. 2026, kar pomeni, da se je rok za plačilo sodne takse iztekel 5. 5. 2026 Kot izhaja iz potrdila o plačilu, ki ga je sodišču naknadno predložila tožnica (priloga A12 in A13), in kot potrjujejo tudi podatki iz portala UJPnet (l. št. 14), je tožnica sodno takso po plačilnem nalogu plačala 12. 5. 2026, torej po izteku roka.
6.Po določbi 8. člena ZST-1 je plačilo sodne takse procesna predpostavka za izvedbo postopka ali opravo dejanja sodišča, če to določa ustrezen procesni zakon. Da mora biti ob vložitvi tožbe plačana sodna taksa, je določeno v prvem odstavku 105.a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki se v upravnem sporu uporablja na podlagi prvega odstavka 22. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), kolikor ZUS-1 ne določa drugače.
Ker je pravočasno plačilo sodne takse procesna predpostavka za nadaljnje vodenje tega upravnega spora, je sodišče najprej odločalo o pravočasnem predlogu za vrnitev v prejšnje stanje.
K I. točki izreka
Predlog za vrnitev v prejšnje stanje je neutemeljen.
V 24. členu ZUS-1 je določeno, da lahko stranka predlaga vrnitev v prejšnje stanje, če iz opravičenega vzroka zamudi zakoniti rok za opravo dejanja v postopku in ga zaradi tega ne more več opraviti (prvi odstavek), da je predlog treba vložiti v osmih dneh od dneva, ko je prenehal vzrok, zaradi katerega je stranka zamudila rok; če je stranka šele pozneje zvedela za zamudo, pa od dneva, ko je za to zvedela (drugi odstavek) in da je treba okoliščine za utemeljitev predloga verjetno izkazati ob vložitvi predloga; v roku za vložitev predloga je treba opraviti tudi zamujeno dejanje (tretji odstavek).
V skladu z ustaljenimi stališči teorije in sodne prakse je vrnitev v prejšnje stanje mogoča, če zamuda ni bila zakrivljena. To pomeni, da mora za zamudo obstajati upravičen vzrok, kar je lahko vsak dogodek resnejše narave, ki razumsko pomeni oviro za stranko, da opravi neko procesno dejanje. Vzrok bo opravičljiv, če ga stranka ni zakrivila s svojim vedenjem oziroma če se lahko pripiše naključju, ki se je pripetilo stranki. Vrnitev v prejšnje stanje je torej mogoča, če je zamudo povzročil dogodek, ki ga stranka kljub izkazani zadostni skrbnosti ni mogla niti predvideti niti preprečiti.
Ker tožnica v obravnavani zadevi nastopa po pooblaščencu - odvetniški družbi, sodišče še pripominja, da je krivda odvetnika neposredno izenačena s krivdo stranke. Ko stranko zastopa pooblaščenec, ki je pravni strokovnjak, pa je predlog za vrnitev v prejšnje stanje lahko uspešen le, če se zatrjujejo (in izkazujejo) okoliščine, ki bi ne le laični stranki, temveč tudi pooblaščencu preprečevale pravočasno opravo dejanja.
Ni sporno, da tožnica v tem postopku nastopa po pooblaščenki, prav njej pa je bil vročen tudi plačilni nalog za tožbo v tej zadevi. Pooblaščenka je nato plačilo sodne takse prepustila svojemu računovodskemu kadru. Svoj predlog za vrnitev v prejšnje stanje tožnica nadalje utemeljuje z administrativno napako pooblaščenkine računovodske službe, ki je spregledala, da je tožnica v kratkem obdobju za tri ločene tožbe prejela tri plačilne naloge in nepravilno evidentirala, da je bil plačilni nalog v tej zadevi poravnan.
Sodišče poudarja, da mora pooblaščenka kot odvetniška družba ravnati kot dober strokovnjak, zato je prag predvidljivosti dogodkov, ki utegnejo povzročiti zamudo, zanjo postavljen nizko. Računati mora na številna naključja, tudi banalna, ki se ji lahko pripetijo. Pogoj nekrivde, ki omogoča vrnitev v prejšnje stanje, se torej v primeru zamude odvetnika oziroma odvetniške družbe presoja strogo.
Prepozno plačilo sodne takse gre po presoji sodišča v obravnavanem primeru pripisati nezadostni skrbnosti tožničine pooblaščenke, ki bi morala kot odvetniška družba, od katere se pričakuje večja skrbnost, bodisi sama opraviti pravočasno nakazilo bodisi preveriti njegovo ustrezno izvedbo s strani računovodstva, ki mu je prepustila plačilo plačilnega naloga, zlasti upoštevaje posledice neplačila ali prepoznega plačila sodne takse. Pooblaščenka kot odvetniška družba mora zagotoviti svoje poslovanje tako, da zaradi okoliščin na njegovi strani uveljavljanje pravic njegovih strank ni prizadeto, zato tudi morebitna napaka osebe, ki ji je pooblaščenka zaupala izvedbo plačila sodne takse, ne more predstavljati opravičenega vzroka za zamudo. Gre torej za napako, do katere je prišlo v sferi tožničine pooblaščenke in je posledica njenega poslovanja, kar ne more biti opravičen vzrok za zamudo plačila sodne takse.
Na drugačno presojo ne more vplivati niti dejstvo, da je tožnica istega meseca vložila tri tožbe in zanje prejela tri ločene naloge. Navedena okoliščina je po presoji sodišča od pooblaščenke terjala še toliko večjo skrbnost pri preverjanju ustrezne izvedbe plačila. Ob tem ne gre spregledati, da je tožnica sodišču po pooblaščenki posredovala potrdilo o plačilu sodne takse, pri čemer bi lahko pooblaščenka (glede na zgoraj pojasnjene okoliščine o referenčni številki na potrdilu) ustreznost potrdila glede na konkretni plačilni nalog nazadnje preverila pred dostavo potrdila sodišču.
Po povedanem sodišče zaključuje, da zamuda roka za plačilo sodne takse v obravnavani zadevi ni posledica dogodka, ki ga tožnica oziroma njena pooblaščenka (kljub izkazani skrbnosti) ne bi mogla predvideti ali preprečiti. Posledično tožnica ni izkazala upravičenega vzroka za zamudo roka za plačilo sodne takse, zato je sodišče obravnavani predlog za vrnitev v prejšnje stanje sodišče zavrnilo kot neutemeljenega.
Sodišče še pripominja, da 6.c člen ZST-1 ureja poseben razlog vrnitve v prejšnje stanje, in sicer če je bila plačilna transakcija za plačilo sodne takse ponudniku plačilnih storitev odrejena tako, da je slednji prejel ali odtegnil s plačnikovega računa znesek sodne takse pred pretekom roka, določenega v plačilnem nalogu iz ZST-1. Takšnih okoliščin tožnica ni zatrjevala, zato sodišče ni ugotavljalo, ali so podani razlogi za posebno vrnitev v prejšnje stanje po določbah ZST-1.
K II. točki izreka
Sodna taksa je, kot že pojasnjeno, procesna predpostavka za izvedbo upravnega spora. Če taksa ob nastanku taksne obveznosti ni plačana in izkazana, sodišče v skladu s 34. členom ZST-1 izda taksnemu zavezancu plačilni nalog, naj v 15 dneh plača dolžno takso. Po 6.b členu ZST-1 se šteje, da je taksa plačana v roku, določenem v plačilnem nalogu, če je denarno nakazilo prejeto v dobro prehodnega podračuna sodišča v treh delovnih dneh po izteku tega roka (t. i. domneva pravočasnosti plačila sodne takse).
Rok za plačilo sodne takse iztekel 5. 5. 2026, tožnica pa je sodno takso plačala 12. 5. 2026, kar izhaja iz potrdila, ki ga je sodišču posredovala sama tožnica, in iz evidence UJP. Sodna taksa je torej bila plačana po izteku 15-dnevnega roka iz 34. člena ZST-1, hkrati pa tudi po izteku roka, ki bi še dopuščal vzpostavitev domneve pravočasnosti plačila po 6.b členu ZST-1.
Sodišče izpostavlja, da je rok za plačilo sodne takse zakonski rok, določen v 34. členu ZST-1, in je kot takšen nepodaljšljiv. Posledice prepozno plačane sodne takse so enake kot posledice neplačane takse. Za predmetno odločitev zato ni bistveno, da je tožnica sodno takso plačala kasneje, po izteku roka za plačilo sodne takse iz plačilnega naloga.
Ker torej tožnica sodne takse za tožbo ni plačala v zakonskem roku, plačila pa tudi ni bila oproščena, niti ji ni bil odobren odlog ali obročno plačilo sodne takse, je nastopila zakonska fikcija umika tožbe (tretji odstavek 105.a člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). Kot že navedeno, je opozorilo na to pravno posledico vseboval tudi nalog za plačilo sodne takse, ki je bil tožnici pravilno vročen. Glede na to je sodišče odločilo, kot izhaja iz izreka tega sklepa.
K III. točki izreka
Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru ustavitve postopka vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.
-------------------------------
1Sodišče pripominja, da tožnica v tožbi kot izpodbijani akt navaja odločbo Upravne enote Logatec št. 330-71/2025-6226-6 z dne 22. 9. 2025 v zvezi odločbo Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano št. 333008-329/2025-5 z dne 23. 3. 2026, tožbi pa prilaga odločbo Upravne enote Logatec št. 330-97/2025-6226-7 z dne 16. 9. 2025 in odločbo Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano št. 33008-326/2025-6 z dne 2. 3. 2026. Ker iz razlogov v obrazložitvi tega sklepa niso podani pogoji za nadaljnje vodenje tega spora, sodišče tožnice ni posebej pozvalo k odpravi navedene nejasnosti, temveč je kot izpodbijani akt štelo akt, ki ga je tožnica navedla v tožbi.
2Glej na primer sklep Vrhovnega sodišča RS I Up 856/2001 z dne 14. 11. 2001, sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 2544/2014 z dne 19. 11. 2014 in druge. Tako tudi A. Galič, v: L. Ude, A. Galič ur.), Pravdni postopek: zakon s s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2005, str. 478; M. Faganel: v: E. Kerševan, Zakon o upravnem sporu s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2019, str. 135.
4Sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1522/2019 z dne 27. 11. 2019.
5Sklep Upravnega sodišča RS I Up 271/2009 z dne 8. 9. 2009.
6Ta se je iztekel 8. 5. 2026.
Sklep Vrhovnega sodišča RS I Up 204/2019 z dne 11. 5. 2020, sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 431/2023 z dne 22. 9. 2023, sklep Višjega sodišča v Celju I Cp 269/2022 z dne 3. 8. 2022 in drugi.