Jedro

Iz ugotovitve, da je bila preostala tožničina družina izgnana v Srbijo približno dva meseca po njenem odhodu v L., izhaja dvom v pravilnost odločitve prvostopnega sodišča, da tožnici ne pripada status žrtve vojnega nasilja - begunca.

Izrek

Pritožbi se ugodi, razveljavi se sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Mariboru, št. U 387/2000-6 z dne 10.1.2002 in se zadeva vrne temu sodišču, da opravi nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS št. 50/97, nadalje ZUS) zavrnilo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 10.8.2000. S to odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnice zoper odločbo Upravne enote M. z dne 14.8.1997, s katero prvostopni organ statusa in pravic žrtve vojnega nasilja tožnici ni priznal. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je prvostopno sodišče navedlo, da ima ugotovitev tožene stranke v izpodbijani odločbi, da je tožnica v Ljubljani nadaljevala s šolanjem, podlago v predloženih upravnih spisih (letno spričevalo I. ženske realne gimnazije v L. z dne 28.6.1941) in izjavah v prvostopnem postopku zaslišanih prič B.D. in V.M., tega dejstva pa tožnica tudi ne zanika. Iz potrdila Muzeja narodne osvoboditve M. z dne 14.7.1997 je razvidno, da so družino nemške okupacijske oblasti 1.7.1941 izgnale v Srbijo, tožnica pa je v L. odšla že 28.4.1941. Zatrjevanja, da je pobegnila pred prisilno izselitvijo, ker ji je grozila sošolka E.B., članica Kulturbunda, tožnica ni dokazala. Zato je po mnenju prvostopnega sodišča pravilno sklepanje tožene stranke, da je tožnica odšla v L. zaradi nadaljevanja šolanja, ne pa zaradi neposredno grozeče izselitve po 2. členu Zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 63/95, 8/96 - nadalje ZZVN). Tožnica tudi ni dokazala, da bi odšla v L., da bi se izognila neposredno grozečemu nasilju.

V pritožbi tožnica navaja, da ZZVN ne določa, da bi bil begunec le tisti, ki bi pobegnil pred "neposredno izselitvijo". Opira se na izjavi sošolk Kulturbundovk, da je njihova družina na seznamu za izselitev, kar je tedaj pomenilo resno grožnjo, vendar pa te izjave po skoraj 60-tih letih ne more dokazati. Na komisiji za ugotavljanje "čiste rase" je bila grožnja z izselitvijo izrečena tudi njenim staršem, česar prav tako ne more dokazati, saj sta starša že pokojna. Njen oče je bil v M. kasarni zaprt vsaj tri mesece pred izselitvijo, torej je bila že grožnja z izselitvijo prisilni ukrep. Razlog za to, da je bila družina izseljena "šele" 1.7.1941, je v tem, da je bilo izgonov v prvih mesecih okupacije preveč, da bi se lahko takoj vse izvršile. Dokaz o njenem begunstvu so obrazci Rdečega križa, ki jih je že predložila kot dokazno gradivo in po katerih so imeli pravico dopisovati si s svojci v pregnanstvu le begunci. Šolanje v L. ni bilo vzrok za njen odhod iz M., je pa izkoristila možnost, da je v L. dokončala razred. Šolanje v L. je trajalo samo en mesec, da je dokončala 8. razred gimnazije. ZZVN šolanja ne navaja kot razlog, zaradi katerega statusa ne bi mogla pridobiti, ampak je kot tako navedeno samo v podzakonskem aktu. Spričevalo 8. razreda gimnazije je predložila le kot dokaz, da je bila leta 1941 res v L., saj je iz M. v L. prebegnila ilegalno. Bratova izjava o njenem šolanju je posledica družinskega dogovora in le "konspirativna" razlaga za njeno in sestrino odsotnost, v primeru, da bi za njima poizvedovali. Izjava priče V.M. je bila napačno razlagana. Ne zanika šolanja v L., pač pa oporeka temu, da bi v L. pobegnila zaradi šolanja. Po vrnitvi v M. so ostali brez vsega premoženja, saj so stanovanje izropali Nemci. Zato ji pripada pravica do vojne odškodnine po 4. točki 2. člena ZZVN, ker je bilo njihovo stanovanje oropano. V času od 6.4.1941 do 15.5.1945 se ni mogla vrniti na svoj dom.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Žrtev vojnega nasilja je, med drugim tudi oseba, ki je pobegnila pred prisilno izselitvijo (3. odstavek 2. člena ZZVN).

Ugotovitev v izpodbijani sodbi, da je bila preostala družina tožnice dejansko izgnana v Srbijo, je po oceni pritožbenega sodišča, okoliščina, ki zbuja dvom v pravilnost odločitve prvostopnega sodišča, da tožnici ne pripada status žrtve vojnega nasilja - begunca. Dejstvo, da je tožnica v L. nadaljevala s šolanjem, po presoji pritožbenega sodišča, ne daje zadostne podlage za sklepanje, da je v L. prišla le zaradi šolanja.

Sodišče prve stopnje bo moralo zato v ponovljenem postopku presoditi, ali prav okoliščina prisilne izselitve tožničine družine, približno dva meseca po njenem odhodu v L., ne kaže na to, da je tudi tožnici dejansko grozila prisilna izselitev. Tožnica ves čas postopka namreč zatrjuje, da je pobegnila prav zaradi bojazni pred izselitvijo, saj bi bila, v kolikor ne bi pobegnila, izseljena tudi sama.

Glede na navedeno, se bo prvostopno sodišče moralo opredeliti do navedb tožnice, da je bila njihova družina na seznamu za izselitev, kar potrjuje izgon ostalih družinskih članov. Zato bo v ponovljenem postopku potrebno ponovno zaslišati pričo V.M., ki naj pojasni, ali so ji znani tudi razlogi za tožničin prihod v L. in se opredeliti do tožničinega pojasnila glede bratove izpovedbe ter predloženih obrazcev Rdečega križa. Ker navedena okoliščina, ki po presoji pritožbenga sodišča pomeni odločilno dejstvo v tej zadevi, v postopku ni bila ugotovljena, prvostopno sodišče v 1. odstavku 59. člena ZUS ni imelo podlage za to, da je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 74. člena ZUS pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.