Jedro

Pri presoji pravilnosti in zakonitosti gradbenega dovoljenja se ugotavlja, ali so bili za izdajo gradbenega dovoljenja izpolnjeni zakonski pogoji, zato navedbe tožeče stranke, ki merijo na tožnikove zahteve po realizaciji prejšnjih dogovorov in na to, da je tožnik upravičen do odškodnine, ne morejo biti predmet obravnave.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je bilo izdano gradbeno dovoljenje, s katerim se investitorju Ministrstvu za javno upravo dovoli gradnja mejnega prehoda za obmejni promet Razkrižje na zemljiščih s parcelnimi št. 554/3, 560/3, 744/2, 555, 587/5, 730/4, 560/2, 744/1, 554/2 in 734, vse k. o. ... Iz obrazložitve izhaja, da je pooblaščenec investitorja podjetje A. d.o.o. z vlogo z dne 3.2.2010 zaprosil za izdajo gradbenega dovoljenja za mejni prehod za obmejni promet B.. V postopek so bili na podlagi območja za določitev strank pritegnjeni tudi stranski udeleženci, med njim tudi tožnik. Upravni organ je v skladu z določbami 66. člena Zakon o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1, Uradni list RS, št. 102/2004 s spremembami) ugotovil, da so projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja izdelale pravne osebe, ki so med izdelavo projekta izpolnjevale z ZGO-1 predpisane pogoje za projektanta ter da so odgovorni projektanti med izdelavo projekta izpolnjevali pogoje za odgovorne projektante, da so bila k predvideni gradnji pridobljena vsa soglasja pristojnih organov in organizacij, ki so sestavni del tega dovoljenja, da ima projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja vse z zakonom predpisane sestavine, da ima investitor dokazila o pravici graditi na vseh zemljiščih navedenih v 1. točki izreka tega dovoljenja v skladu z Zakonom o graditvi objektov na mejnih prehodih (v nadaljevanju ZDVGOMP, Uradni list RS, št. 111/2001 s spremembami) ter da iz projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja izhaja, da bo zagotovljena minimalna komunalna oskrba predvidenih objektov. V zvezi s pripombami, ki jih je dal tožnik tekom upravnega postopka in se nanašajo na hrup, luči, izpušne pline in podobno, upravni organ ugotavlja, da so zgolj pavšalne in z ničemer dokazane. Investitor je predložil izračun obremenjenosti s hrupom, ki ga je izdelal C. d.d., iz katerega izhaja, da stanovanjski objekti v neposredni bližini obravnavanega mejnega prehoda ne bodo obremenjeni s hrupom preko dovoljene vrednosti, zato protihrupna zaščita ni potrebna. V zvezi s tožnikovimi navedbami, ki se nanašajo na odstranitev dreves oziroma odškodnine v zvezi s tem ter izročitve starega nadstreška zaradi poslabšanja zdravstvenega stanja, pa upravni organ ugotavlja, da to ni stvar tega upravnega postopka, ampak je lahko stvar dogovora z investitorjem oziroma se lahko ta vprašanja rešujejo v postopku pred sodiščem splošne pristojnosti. Investitor pa je vlogi za izdajo gradbenega dovoljenja priložil tudi projektne pogoje in soglasje Zavoda za gozdove, Območne enote Murska Sobota, iz katerega je razvidno, da se gozdovi izven gradbenih linij ohranijo v celoti.

Tožnik v tožbi vloženi v tem upravnem sporu navaja, da mu je bilo že pri prvi gradnji mejnega prehoda, od katere je preteklo devetnajst let, obljubljeno, da se bo zgradila ograja in most čez potok. V zvezi s tem je zaprosil za dokumentacijo župana Občine ... in ..., vendar pa le-te ni prejel. Ob začetku druge gradnje mejnega prehoda, je poslal dopis takratnemu ministru D. glede neizpolnjenih obljub in prejel odgovor, da se bo to uredilo, ko bo potrebno gradbeno dovoljenje za izgradnjo tretjega mejnega prehoda, katerega gradnja v teh dneh poteka. Navaja še, da se nad mejnim prehodom nahaja gozd z mogočnimi bukvami, katere so nevarne v hujših vremenskih razmerah (neurja). Od države zahteva odškodnino in podiranje dreves in odgovornost za morebitno nastalo škodo do rešitve problema. Razen tega zahteva še odškodnino za agregat, luči, hrup, izpušne pline, telefone, vžige motorjev, antene in udarjanje droga za zastavo, kar ga je motilo od začetka gradnje mejnega prehoda. Predmetno gradbeno dovoljenje je bilo izdano kljub njegovih pripombam. Smiselno predlaga odpravo izpodbijanega gradbenega dovoljenja.

Tekom upravnega spora je tožnik svojo tožbo še dopolnil s pripravljalno vlogo, v kateri navaja, da so v gradbenem dovoljenju navedene parcelne številke 560/2 in 554/2, ki so njegova last. Zatrjuje, da ni izpolnjen pogoj iz 66. člena ZGO-1, ki določa, da mora upravni organ pred izdajo gradbenega dovoljenja preveriti ali ima graditelj pravico graditi na vseh zemljiščih.

Tožena stranka se v odgovoru na tožbo zavzema za zavrnitev tožbe. Navaja, da tožbene navedbe v zvezi s prejšnjimi gradnjami na mejnem prehodu niso predmet tega postopka. Tožnik je bil v postopku izdaje gradbenega dovoljenja v skladu z določili ZUP pritegnjen kot stranski udeleženec, ki ima pravico sodelovati v upravnem postopku zardi varstva pravic in pravnih koristi. Upravni organ je njegove pripombe skrbno preučil in nanje odgovoril v izpodbijani odločbi, zato ne drži tožnikova trditev, da na svoje pripombe ni dobil odgovora. Tožena stranka se sklicuje še na v izpodbijani odločbi navedene razloge in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba je bila vročena tudi Državnemu pravobranilstvu RS kot zastopniku Ministrstva za javno upravo, ki v predmetni zadevi nastopa kot investitor, torej kot prizadeta stranka v smislu 3. alinee 16. člena v zvezi s prvim odstavkom 19. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006 s spremembami). Prizadeta stranka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijani upravni akt pravilen in na zakonu utemeljen iz razlogov, ki so navedeni v izpodbijani odločbi in se sodišče nanje v tej sodbi sklicuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). Zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1), k tožbenim navedbam pa še dodaja: V predmetni zadevi gre za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo mejnega prehoda. Za izdajo takšnega gradbenega dovoljenja pa je potrebno razen določil ZGO-1 upoštevati tudi ZDVGOMP. Ta namreč ureja določena vprašanja povezana s pridobivanjem nepremičnin, pripravo in sprejemom lokacijskega načrta za mejni prehod, izdajo enotnega dovoljenja za gradnjo objektov na območju mejnega prehoda, ki je potreben zaradi vključevanja RS v EU. Enotno dovoljenje za mejne prehode se izda skladno s prostorskim izvedbenim aktom in podrobnejšimi pogoji iz lokacijske obravnave na podlagi dokazila, da ima investitor pravico graditi na določenem zemljišču oziroma drugače posegati v prostor, projekta za pridobitev enotnega dovoljenja in soglasij pristojnih organov in organizacij, ki jih po zakonu dajejo k projektu za pridobitev gradbenega dovoljenja ali h gradbenemu dovoljenju (prvi odstavek 25. člena ZDVGOMP). Tožeča stranka ne zatrjuje, da izdano enotno dovoljenje ni skladno s prostorskimi izvedbenimi akti ali podrobnejšimi pogoji iz lokacijske obravnave, niti ne zatrjuje, da niso pridobljena soglasja pristojnih organov in organizacij, ki jih po zakonu morajo dati. Poglavitna tožnikova trditev je, da prejšnje zaveze investitorja niso realizirane in da je za vse prestane nevšečnosti tekom gradnje upravičen do odškodnine. Pri tem se sklicuje zlasti na že minule gradnje, ki niso predmet tega upravnega postopka niti upravnega spora.

Glede tega sodišče pojasnjuje, da je predmet tega upravnega spora zgoraj navedeno gradbeno dovoljenje za gradnjo mejnega prehoda. Za pravilnost oziroma zakonitost takšne odločbe pa je treba ugotoviti, ali so bili za izdajo gradbenega dovoljenja izpolnjeni zakonski pogoji. V tem postopku torej navedbe tožeče stranke, ki merijo na tožnikove zahteve po realizaciji prejšnjih dogovorov in na to, da je tožnik upravičen do odškodnine, ne morejo biti predmet obravnave. Tožnik je bil v postopek izdaje gradbenega dovoljenja pritegnjen kot stranski udeleženec, v tem postopku je tudi podal svoje ugovore, po presoji sodišča pa je tožena stranka na njegove navedbe ustrezno odgovorila in obrazložila, zakaj na izdajo predmetnega gradbenega dovoljenja nimajo vpliva. Ker so bili torej pogoji za izdajo enotnega dovoljenja iz 25. člena ZDVGOMP izpolnjeni, je tožena stranka pravilno izdala izpodbijano gradbeno dovoljenje.

Glede v pripravljalni vlogi postavljene trditve tožeče stranke, da se izvaja gradnja na tožnikovih parcelah 560/2 in 554/2, k. o. ... pa sodišče pojasnjuje, da lahko tožnik v tožbi navaja nova dejstva in dokaze le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji in jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta (52. člen ZUS-1). V upravnem sporu namreč stranke ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo akta (tretji odstavek 20. člena ZUS-1). Ker tožnik takšnih okoliščin v postopku izdaje izpodbijanega akta ni navajal, so ta dejstva nedopustna tožbena novota, zato jih v tem upravnem sporu ni mogoče upoštevati.

Izpodbijani upravni akt je torej pravilen in na zakonu utemeljen, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006 s spremembami).