Jedro

Glede na to, da se določbe 2. odstavka 62. člena ZVojD v delu, ki se nanaša na napotitve na obvezno služenje vojaškega roka, več ne izvajajo in je napotitev na služenje vojaškega roka možna samo na podlagi prostovoljne odločitve, prenehalo pa je tudi obvezno izvajanje zdravniških pregledov nabornikov, tožena stranka nima več pravovarstvene potrebe v tem upravnem sporu.

Izrek

Pritožba se zavrže.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 3. in 4. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) ugodilo tožnikovi tožbi in odpravilo odločbo tožene stranke z dne 3.4.2001. Z njo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo proti odločbi pristojne naborne komisije, ki je na podlagi 5. člena Pravilnika o ocenjevanju zdravstvene sposobnosti za vojaško službo (v nadaljevanju Pravilnik) ter 255. točke Seznama bolezni, stanj in poškodb, po katerih se ocenjuje zdravstvena sposobnost vojaških obveznikov za vojaško službo, tožnika ocenila kot delno sposobnega za vojaško službo z omejitvijo "a".

V razlogih izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje navedlo, da je tožena stranka kršila določbe 1. odstavka 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, ker je svojo odločitev oprla na ugotovitve izvedenca, glede katerih tožniku ni dala možnost opredelitve.

Tožena stranka v pritožbi navaja, da ugotovitev sodišča o tem, da tožniku ni bila dana možnost, da se v pritožbenem postopku izjasni o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev o stvari, ni pravilna. Tožniku je bila ta možnost dana, saj mu je bilo v pritožbenem postopku omogočeno, da predloži dodatna dokazila, opravljen pa je bil celo osebni pregled pri specialistu ortopedu, ki je sodeloval v pritožbenem postopku. Vsa ta dejstva so razvidna iz spisa, ki je bil predložen sodišču. Z materialnopravnega vidika pa je sodišče spregledalo določbo 3. odstavka 18. člena Zakona o vojaški dolžnosti, ki določa, da je lahko nabornik iz istih razlogov dvakrat ocenjen kot začasno nesposoben za vojaško službo, pri tretjem naboru pa mora komisija dokončno oceniti njegovo zdravstveno sposobnost za vojaško službo. V tem kontekstu bi bilo potrebno obravnavati tožnikovo sposobnost za vojaško službo. Ker je njena odločitev pravilna, predlaga ugoditev pritožbi, razveljavitev sodbe in zavrnitev tožbe oziroma vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovni postopek.

Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

Pritožba ni dovoljena.

Po določbi 1. odstavka 62a člena Zakona o vojaški dolžnosti (uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 108/2002 - ZVojD) se zdravniške in druge preglede ter psihološke preiskave nabornikov in nabor prenehajo izvajati v miru najkasneje do 31.12.2003. Po 2. odstavku navedenega člena pa se napotitve na služenje vojaškega roka, na opravljanje nadomestne civilne službe oziroma na usposabljanje za opravljanje nalog v rezervni sestavi policije v miru, izvajajo najdalj do 30.6.2004. Od tega dne dalje je po zakonu prenehalo izvajanje obveznega služenja vojaškega roka in se v skladu z možnostmi in potrebami Slovenske vojske naborniku omogoči služenje vojaškega roka na podlagi prostovoljne odločitve. Z uveljavitvijo Uredbe o prostovoljnem služenju vojaškega roka (Uradni list RS, št. 81/03) z dne 2.9.2003 pa je bila dana tudi podlaga za izvajanje napotitev vojakov na prostovoljno služenje vojaškega roka. Vlada Republike Slovenije je s sklepom, sprejetim na 36. seji 11.9.2003, soglašala s prenehanjem izvajanja napotitev na obvezno služenje vojaškega roka. Po navedenem datumu se napotitve vojakov na služenje vojaškega roka izvajajo izključno na podlagi njihove prostovoljne odločitve. To pa po presoji pritožbenega sodišča pomeni, da so določbe 62. člena ZVojD v delu, ki se nanašajo na obvezno izvajanje napotitev na služenje vojaškega roka, konzumirne, ker se več ne izvajajo.

Glede na tako ureditev tožena stranka v pritožbenem postopku ne izkazuje pravovarstvene potrebe. Po določbi 3. odstavka 343. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki se primerno uporablja v upravnem sporu na podlagi 16. člena ZUS, je pritožba nedovoljena, če jo je vložila oseba, ki za pritožbo nima pravnega interesa. Na obstoj pravovarstvene potrebe mora sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas postopka in tudi v pritožbenem postopku. Čeprav je v tem primeru pritožnik tožena stranka, to je upravni organ, ki je odločal na drugi stopnji in izdal dokončno odločbo, se po presoji pritožbenega sodišča tudi zanj uporablja navedena določba ZPP. ZUS nima posebnih določb, ki bi se nanašale na pravni interes strank v pritožbenem postopku ali na pravni interes državnega organa kot pritožnika. Glede na ustavno načelo o enakem varstvu pravic pred sodiščem imajo v upravnem sporu stranke enak položaj, kar velja tudi za organ, ki je izdal akt, o katerem teče upravni spor. V tem upravnem sporu bi bil pravni interes tožene stranke v tem, da tožnika napoti na obvezno služenje vojaškega roka v okviru ugotovljene sposobnosti za vojaško službo. Zaradi prenehanja obveznega izvajanja zdravniških pregledov nabornikov in nabora ter napotitev na obvezno služenje vojaškega roka ( 1. in 2. odstavek 62a. člena ZVojD) pa tožena stranka, četudi bi uspela s tožbo, napotitve ne bi mogla več realizirati. Zato ne izkazuje več pravovarstvene potrebe v pritožbenem postopku tega upravnega spora.

Pritožbeno sodišče je pritožbo na podlagi 352. člena ZPP v zvezi s 16. členom ZUS kot nedovoljeno zavrglo.