Jedro

S pritožničinega stališča (tožene stranke) uspeh v upravnem sporu pomeni tako zavrnilna sodba kot tudi sklep o zavrženju tožbe. Pravni interes pritožnice za odločanje o pritožbi zato ni podan, saj se njen položaj z odločbo Vrhovnega sodišča v ničemer ne bi izboljšal.

Izrek

Pritožba se zavrže.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) s sklepom zavrglo tožnikovo tožbo (I. točka izreka). Z II. točko izreka pa je na podlagi petega odstavka 32. člena v zvezi s 4. točko prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo zahtevo za izdajo začasne odredbe.

2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje je razvidno, da je tožnik v zvezi z obravnavanim zahtevkom upravičen do učinkovitega sodnega varstva skladno s 27. členom Uredbe (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev; v nadaljevanju Uredba Dublin III) in 47. členom Listine Evropske unije o temeljnih pravicah.1 Sodišče prve stopnje je ocenilo, da tožnik s tem ne zlorablja svojih procesnih pravic v tem postopku. Zavzelo je stališče, da bi morala tožena stranka utemeljenost tožnikovega ugovora glede poteka roka za predajo odgovorni državi članici presojati z upravnim aktom. Vendar pa je v nadaljevanju zavrglo tožbo zaradi presoje, da ima tožnik zagotovljeno drugo sodno varstvo na podlagi sodbe Upravnega sodišča v zadevi I U 2707/2017-7.2

3. Tožena stranka (v nadaljevanju pritožnica) je zoper navedeni sklep o zavrženju tožbe (I. točka izreka) vložila pritožbo zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu ter zmotne uporabe procesnega in materialnega prava. Navaja, da rok za predajo tožnika še ni potekel. Ne strinja se s stališčem sodišča prve stopnje, da 26. člen Uredbe Dublin III daje podlago za izdajo upravnega akta glede poteka roka za predajo iz 29. člena te uredbe. Meni, da v ponovnem upravnem postopku na podlagi sodbe Upravnega sodišča v zadevi I U 2707/2017-7 ni dolžna upoštevati napotkov sodišča prve stopnje v obravnavani zadevi. Glede na navedeno je napačno stališče, da ima tožnik na voljo drugo sodno varstvo, že zato, ker mora pritožnica v ponovljenem upravnem postopku odločiti o tožnikovi vlogi za prevzem odgovornosti po 17. členu Uredbe Dublin III. Predlaga, da Vrhovno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano I. točko izreka sklepa odpravi in tožbo zavrne, podrejeno pa da jo razveljavi ter v tem delu vrne sodišču v ponovno sojenje.

4. V odgovoru na pritožbo je tožnik nasprotoval pritožbenim navedbam.

5. Pritožba ni dovoljena.

6. Po določbi četrtega odstavka 343. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki se na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1 primerno uporablja za vprašanja postopka, ki niso urejena z ZUS-1, pritožba ni dovoljena, če pritožnik zanjo ni imel pravnega interesa. Vsakdo, ki v upravnem sporu zahteva varstvo svojih pravic in pravnih koristi, mora ves čas postopka izkazovati svoj pravni interes. To pomeni, da mora kot verjetno izkazati, da bi ugoditev njegovi zahtevi pomenila zanj določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči, oziroma da bi si v primeru ugoditve izboljšal svoj pravni položaj. Kadar pa si stranka ne more več izboljšati svojega pravnega položaja, preneha tudi pravovarstvena potreba za odločanje v upravnem sporu. Na obstoj pravnega interesa mora sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas trajanja upravnega spora, tudi pritožbeno sodišče v pritožbenem postopku.

7. Vrhovno sodišče pojasnjuje, da s pritožničinega stališča uspeh v upravnem sporu pomeni tako zavrnilna sodba kot tudi sklep o zavrženju tožbe. Glede na to, da je bila v obravnavani zadevi tožba zavržena, pritožnica, katere interes je v zakonitem izvrševanju svoje pristojnosti (zakonitem odločanju), na vsebinska stališča sodišča prve stopnje v zvezi s ponovnim upravnim postopkom v zadevi I U 2707/2017-7, ne bo vezana.3

8. Glede na navedeno pravni interes pritožnice za odločanje o pritožbi ni podan, saj se njen položaj z odločbo Vrhovnega sodišča v ničemer ne bi izboljšal. 9. Zato je Vrhovno sodišče na podlagi določbe 352. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 pritožničino pritožbo zavrglo kot nedovoljeno.

1 Iz tožbenih navedb je razvidno, da je tožnik toženi stranki 26. 2. 2018 poslal dopis, da je obveznost obravnave njegove prošnje za mednarodno zaščito prešla na Slovenijo, saj je rok za predajo tožnika odgovorni državi članici potekel 23. 2. 2018. Tožnik se namreč ne strinja z navedbami tožene stranke v dopisu št. 2142-496/2016/77 (131-01) z dne 2. 3. 2018, iz katerih je razvidno, da je šestmesečni rok za predajo začel ponovno teči dne 12. 1. 2018, ko je Vrhovno sodišče v zadevi I Up 1/2018 sklep Upravnega sodišča z dne 15. 12. 2017 v zadevi I U 2707/2017-7 spremenilo tako, da je zavrglo zahtevo za izdajo začasne odredbe. 2 V navedeni zadevi je sodišče prve stopnje s pravnomočno sodbo (I. točka izreka) ugodilo tožnikovi tožbi zoper sklep tožene stranke št. 2142-496/2016/40 (1312-11) z dne 15. 11. 2017, ga odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek. Z navedenim sklepom je tožena stranka zavrgla tožnikovo vlogo z dne 7. 11. 2017 za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito po 17. členu Uredbe Dublin III. Z II. točko izreka pa je sodišče prve stopnje ugodilo tožnikovi zahtevi za izdajo začasne odredbe in odložilo predajo tožnika Republiki Hrvaški do pravnomočne odločitve o navedeni vlogi tožnika. 3 Pristojni organ je vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka, le v primeru, ko sodišče tožbi ugodi in s sodbo izpodbijani upravni akt odpravi (četrti odstavek 64. člena ZUS-1). Logično je torej, da se navedena vezanost, tudi če bi bila v obravnavani zadevi podana, ne more nanašati na drug upravni akt, o katerega zakonitosti se odloča v drugem upravnem sporu.