Jedro

Ob tem, ko pritožba tako zaključek sodišča prve stopnje o sorazmernosti uporabljenega osebnega omejevalnega ukrepa problematizira povsem neobrazloženo, se na povsem načelni ravni dotika tudi zaključka sodišča prve stopnje o neogibni potrebnosti pripora, ko le v predlogu, kako naj pritožbeno sodišče ob ugoditvi pritožbi spremeni izpodbijani sklep in pripor nadomesti s hišnim priporom, namiguje na to, da pripor ni neogibno potreben omejevalni ukrep. Sodišče prve stopnje se je izreklo, da je pripor edini v poštev prihajajoč ukrep za preprečitev ponovitvene nevarnosti in begosumnosti in da milejši ukrepi ne pridejo v poštev. Pritožba razlogov, ki jih je sodišče prve stopnje navedlo za utemeljitev neogibne potrebnosti pripora, ne problematizira, zaradi česar zgolj načelnemu izpodbijanju zaključka o neogibni potrebnosti pripora, ko je slednji zaključek za pritožbeno sodišče v celoti sprejemljiv, ni bilo moč priznati uspeha.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. S pritožbeno izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje, ob vložitvi obtožnice, zoper obdolženega A. A. podaljšalo pripor iz pripornih razlogov begosumnosti in ponovitvene nevarnosti po 1. in 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP).

2. Zoper sklep se je pravočasno pritožil obdolženčev zagovornik. Ne navaja razlogov za izpodbijanje (določilo 2. točke prvega odstavka 369. člena ZKP, smiselno pa uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja in predlaga spremembo sklepa, primarno tako, da se pripor odpravi, podredno pa, da se nadomesti z milejšim ukrepom in sicer s hišnim priporom.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Uradni preizkus pritožbeno izpodbijanega sklepa, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v smislu določila petega odstavka 402. člena ZKP, ni dognal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa pa tudi pritožbene navedbe ne morejo postaviti pod vprašaj. V nasprotju s pritožnikom namreč pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zanesljivo dognalo ter razumno in prepričljivo utemeljilo danost vseh pogojev za pripor. Gre za utemeljen sum storitve obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, za njegovo ponovitveno nevarnost in begosumnost ter za sorazmernost in neogibno potrebnost pripora v smislu določila 20. člena Ustave Republike Slovenije.

5. Ob tem, ko se pritožba ne dotika zaključka sodišča prve stopnje glede utemeljenosti suma storitve obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, ko je ta zaključek sodišča prve stopnje za pritožbeno sodišče v celoti sprejemljiv, pritožba v pretežni meri napada zaključka sodišča prve stopnje o obdolženčevi begosumnosti in o njegovi ponovitveni nevarnosti. V tem pa pritožba ne more računati na uspeh.

6. Pritožba ne problematizira ugotovitve sodišča prve stopnje, da naj bi bilo obdolžencu očitano kaznivo dejanje storjeno okoli 2.30 ure dne 7. 1. 2022, kot tudi ne ugotovitve, da je bil obdolženec prijet istega dne, (šele) ob 17.00 uri, torej dobrih 14 ur po storitvi obravnavanega kaznivega dejanja. Tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil za obdolženca razpisan policijski ukrep iskanja, pritožbeno ni problematizirana. Glede na te okoliščine, je tudi za pritožbeno sodišče v celoti sprejemljiv zaključek sodišča prve stopnje, da se je obdolženec skril, da je torej izkazano njegovo aktivno ravnanje, ki je relevantno pri presoji begosumnosti. Razen tega pa je sodišče prve stopnje v točki 24 pritožbeno izpodbijanega sklepa izpostavilo še druge okoliščine, ki v medsebojni povezavi in v povezavi tudi z obdolženčevim aktivnim ravnanjem, kažejo na njegovo begosumnost v smislu določila 1. točke prvega odstavka 201. člena ZKP. Pritožnik ne zanika obdolženčevega študija v S., kot tudi ne dejstva, da ima tam sorodnike. Res je, da ima obdolženec stalno prebivališče v L., kjer živi skupaj z očetom, a sodišče prve stopnje je izpostavilo, da ne gre za očetovo nepremičnino, da tukaj oče biva kot najemnik. Glede na te okoliščine, zlasti pa tudi glede na dejstvo, da obdolženec že pet let ni imel stika s svojima otrokoma, da je brez zaposlitve in brez premoženja, ko vse te po sodišču prve stopnje ugotovljene okoliščine, pritožbeno niso problematizirane, je zaključek sodišča prve stopnje o nevarnosti obdolženčevega pobega povsem na mestu. To pa še zlasti ob tem, ko je tudi oškodovanka izpostavila, da ji je obdolženec neposredno pred obravnavanim dogodkom zatrjeval, da se bo umaknil v S. in da je tja vabil tudi njo. Sodišče prve stopnje na obdolženčevo begosumnost ni sklepalo na podlagi posamezne okoliščine, temveč je zaključilo, da vse te okoliščine v medsebojni povezavi kažejo na nevarnost obdolženčevega pobega. Sicer pa pritožnik tudi s tokratnim pravnim sredstvom ne vnaša nič novega. Sedanje pritožbene navedbe so le prepis zagovornikovih dosedanjih navedb bodisi v rednih, bodisi v izrednih pravnih sredstvih. Tako okoliščine, ki kažejo na obdolženčevo begosumnost, ostajajo vse od odreditve pripora dalje nespremenjene. Ko so se o resnosti in relevantnosti teh okoliščin doslej izrekala že sodišče prve stopnje, pritožbeno sodišče in nekajkrat že tudi Vrhovno sodišče, tako pritožnik ne more računati na uspeh pri izpodbijanju zaključka o obdolženčevi begosumnosti.

7. Enako pa velja tudi glede tokratnih pritožbenih navedb, ki pomenijo problematiziranje zaključka o obdolženčevi ponovitveni nevarnosti. Po sodišču prve stopnje ugotovljene objektivne in subjektivne okoliščine, ki so relevantne za presojo ponovitvene nevarnosti, pritožbeno niso problematizirane. Tudi te okoliščine ostajajo vse od odreditve pripora dalje nespremenjene in tudi v tem pogledu pritožba ne vnaša ničesar novega. Ob teži obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, je nosilna subjektivna okoliščina njegovo povratništvo, saj je ob tem, da je že bil spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja poskusa uboja, sedaj utemeljeno osumljen storitve kaznivega dejanja poskusa umora. V takšni situaciji ni na mestu pritožnikova opazka, da obdolžencu ni jasno, kako je prišlo do dejanja, ker da mu ni logično, da bi bil takšno dejanje zmožen storiti. Zaključek o utemeljenem sumu kaže nasprotno in zato ker je podan utemeljen sum storitve hudega kaznivega dejanja, ne more biti dvoma, da je obdolženec ponovitveno nevaren, še zlasti tudi glede na ugotovitve v tem postopku angažiranih izvedencev s področja psihologije in psihiatrije, ko oba opozarjata na možnost kriminalnega recidiva.

8. Glede na ugotovitev, da je podan utemeljen sum storitve hudega kaznivega dejanja zoper življenje in telo, ne more biti utemeljen povsem načelen pritožbeni pomislek, da je pripor nesorazmeren poseg v obdolženčeve človekove pravice. Na povsem načelni ravni ostaja tudi zatrjevanje o obdolženčevem psihofizičnem stanju, ki da terja zdravniško pomoč psihiatra, katere pa da v priporu ne more biti deležen. Tudi v zvezi s temi pritožbenimi navedbami pritožbeno sodišče zaključuje, da nimajo takšne teže, da bi bilo moč odločati v pritožbeno predlagano smer.

9. Ker tako pritožba v izpodbijanju danosti pripornih razlogov begosumnosti in ponovitvene nevarnosti ne vnaša nič novega in ko tudi sodišče prve stopnje ni ugotovilo spremenjenih okoliščin, ko se zaključku o nespremenjenih okoliščinah pridružuje tudi pritožbeno sodišče, tako ne more biti dvoma v pravilnost in zakonitost zaključka sodišča prve stopnje, da je obdolženec begosumen in ponovitveno nevaren.

10. Ob tem, ko pritožba tako zaključek sodišča prve stopnje o sorazmernosti uporabljenega osebnega omejevalnega ukrepa problematizira povsem neobrazloženo, se na povsem načelni ravni dotika tudi zaključka sodišča prve stopnje o neogibni potrebnosti pripora, ko le v predlogu, kako naj pritožbeno sodišče ob ugoditvi pritožbi spremeni izpodbijani sklep in pripor nadomesti s hišnim priporom, namiguje na to, da pripor ni neogibno potreben omejevalni ukrep. Sodišče prve stopnje se je izreklo, da je pripor edini v poštev prihajajoč ukrep za preprečitev ponovitvene nevarnosti in begosumnosti in da milejši ukrepi ne pridejo v poštev. Pritožba razlogov, ki jih je sodišče prve stopnje navedlo za utemeljitev neogibne potrebnosti pripora, ne problematizira, zaradi česar zgolj načelnemu izpodbijanju zaključka o neogibni potrebnosti pripora, ko je slednji zaključek za pritožbeno sodišče v celoti sprejemljiv, ni bilo moč priznati uspeha.

11. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da pritožbene navedbe niso utemeljene, da je torej sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo pravno relevantno dejansko stanje. Ker pa tudi uradni preizkus ni dognal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno. Pravno podlago za odločitev pritožbenega sodišča daje določilo tretjega odstavka 402. člena ZKP.

12. Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (določilo prvega odstavka 94. člena ZKP), bo sodno takso za zavrnitev pritožbe zoper sklep o podaljšanju pripora, po pravnomočnosti sodbe odmerilo sodišče prve stopnje.