Jedro

Prokurist prvotožene stranke (delodajalca) je imel že na podlagi zakona pooblastilo za zastopaje družbe pri sklepanju materialnopravnih poslov - torej tudi za podpis sporazuma o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi v imenu delodajalca. Za sklepanje tega sporazuma je lahko tudi pisno pooblastil vodjo poslovalnice.

Tožnica kot sindikalna zaupnica ni uživala posebnega pravnega varstva v zvezi s sporazumnim prenehanjem veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, saj posebno pravno varstvo velja le za odpoved pogodbe o zaposlitvi, podane s strani delodajalca.

Izrek

Pritožbi prve in druge toženke se delno ugodi in se odločitev o stroških postopka v 2. točki izreka sodbe sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: Tožeča stranka je dolžna prvi in drugi toženki povrniti njune prvostopenjske pravdne stroške v znesku 1.680,48 EUR v 15 dneh.

V ostalem se pritožba prve in druge toženke, v celoti pa pritožba tožeče stranke, zavrneta ter se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna prvi in drugi toženki plačati 141,90 EUR pritožbenih stroškov v 15 dneh.

Prva in druga toženka sami krijeta svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da je sporazum o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi z dne 22. 2. 2010 neveljaven, da je prva toženka dolžna tožnico pozvati nazaj na delo pod pogoji iz odpovedane pogodbe o zaposlitvi in ji za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do poziva na delo priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vključno z obračunom zaostalih mesečnih plač, plačilom davkov in prispevkov ter izplačilom mesečnih neto plač, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posamezne neto plače dalje do plačila, ji vpisati delovno dobo v delovno knjižico za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do dneva poziva nazaj na delo, in jo prijaviti v pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Prav tako je zavrnilo tožbeni zahtevek, da sta prva in druga toženka solidarno dolžni tožnici plačati 30.000,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje do plačila in ji povrniti stroške postopka. Odločilo je, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Tožnica se pritožuje zoper sodbo v celoti iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno dokazno ocenilo Akt o sistemizaciji delovnih mest z dne 4. 11. 2010. Slednji ne navaja, da bi imela druga toženka pooblastilo za podpisovanje pogodbe o zaposlitvi ali za njeno odpoved. Prav tako je sodišče prve stopnje napačno dokazno ocenilo izpoved prokurista prve toženke J.Č., ki je povedal, „da je v domeni druge toženke, koga se zaposli in razporedi, s kom se podaljša delovno razmerje, ne more pa podpisati pogodbe o zaposlitvi kot tudi ne odpovedi pogodbe o zaposlitvi“. Sporazum je bil sicer sopodpisan tudi s strani prokurista, vendar je tožnica pojasnila, da tako predložen sporazum sodišču in tožnici po več kot osmih mesecih ne more imeti učinka za nazaj. Toženki sopodpisanega sporazuma nista poslali v seznanitev tožnici. Sodišče ne pojasni, zakaj pisno pooblastilo z dne 22. 2. 2010 šteje kot verodostojno, glede na to, da ga je tožnica izpodbijala iz dejanskih in pravnih razlogov. Navaja, da prokure ni mogoče prenesti na drugo osebo, tožnica pa je predlagala postavitev izvedenca zaradi neverodostojnosti pooblastila, kar je sodišče brez posebne obrazložitve zavrnilo. S tem je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku. Prva toženka ni podala navedb o tem, na kakšen način je bilo pooblastilo prenešeno na drugo toženko, temveč se je vseskozi sklicevala na podeljeno pooblastilo s strani prokurista. Zakon o gospodarskih družbah ne dopušča prenosa prokure, toženki pa se nista sklicevali na posebne pogoje za veljavnost podpisa pogodbe brez pooblastila. Sodišče predmetne zadeve ni presodilo z vidika instituta bistvene zmote. Ob podpisu sporazuma je šlo za takšne okoliščine, ki so bistvene za sklenitev pogodbe; tožnica je nagib določila kot pogoj za konsenz in sklenitev pogodbe. Pri sklenitvi sporazuma sta stranki vodile posebne okoliščine, ki se po namenu strank štejejo za odločilne, to je s pogojem in zavezo, da prva toženka ne bo vložila kazenske ovadbe. Ravnanje prve toženke, ki je tožnico ovadila, je v popolnem nasprotju z načelom vestnosti in poštenja, tožnica pa je bila očitno v zmoti, da ne bo kazensko ovadena, če sporazum podpiše. Sodišče je navedlo, da sta toženki vložili kazensko ovadbo, kar ni res, zaradi česar je podana kršitev določbe 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Meni, da bi sodišče ob upoštevanju dejstva, da je bila tožnica ovadena zgolj s strani prve toženke, moralo ugotoviti, da je šlo za bistveno zmoto, če ne celo za prevaro. V primeru razveljavitve pogodbe o zaposlitvi bi morala imeti na razpolago vsaj tri dni, da pogodbo prebere, tako kot velja v primerih sklenitve pogodbe o zaposlitvi. Upoštevaje navedeno in ker tožnici kljub večkratni zahtevi ni bil omogočen posvet, bi moralo sodišče sporazum razveljaviti. Poleg tega sodišče ni presojalo zadeve z vidika, da je bila tožnica sindikalna zaupnica, za katero ZDR predvideva posebno varstvo. Brez vednosti sindikata podpis odpovedi ne bi smel biti veljaven. Sodišče ni obrazložilo, zakaj ni verjelo tožnici, da je bila s premestitvijo po prihodu druge toženke v manj ugodnem položaju. Tožnica se je šolala na oddelku parfumerije, pri čemer se sindikalne zaupnice ni vprašalo za premestitev. Ta je bila posledica pritožbe delavcev zoper drugo toženko.

Prva in druga toženka se pritožujeta zoper odločitev o stroških postopka. Navajata, da je sodišče prve stopnje predmetni spor štelo izključno za spor o prenehanju delovnega razmerja, kar pa ne drži. Tožnica je v tožbi uveljavljala tudi odškodninski zahtevek v višini 4.500,00 EUR, ta znesek pa je na naroku dne 19. 10. 2010 povišala na 30.000,00 EUR. Da ne gre zgolj za spor o prenehanju delovnega razmerja, je razvidno tudi iz dejstva, da je tožnica vložila tožbo tudi zoper drugo toženko, ki ni njen delodajalec. Ker gre v predmetni zadevi poleg spora o prenehanju delovnega razmerja tudi za spor o plačilu odškodnine zaradi diskriminacije, bi moralo sodišče odločiti po splošnih pravilih ZPP o povrnitvi stroškov. Odločitev sodišča o pravdnih stroških omogoča zlorabo procesnih pravic. Pritožbenemu sodišču predlagata, da odločitev o stroških postopka spremeni tako, da tožnici naloži povrnitev pravdnih stroškov, ki jih je pooblaščenec prve in druge toženke priglasil v stroškovniku s stroškovno posledico, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglaša pritožbene stroške.

Prva in druga toženka sta podali še odgovor na pritožbo. V njem navajata, da ima druga toženka kot vodja poslovalnice vsa pooblastila za podpis sporazuma o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi. Akt o sistemizaciji daje drugi toženki pooblastilo za sklepanje vseh vrst sporazumov. Druga toženka je del hierarhije prve toženke in se mora jasno držati navodil nadrejenih. Prokurist J.Č. je povedal, da je prav on podpisal pooblastilo in to istega dne, ko je drugi toženki naročil, da podpiše sporazum. Pri pisnem pooblastilu ni šlo za prenos prokure. Pri podpisu sporazuma o razveljavitvi pogodbe ni prišlo do napak volje pri tožnici. Tožnica je sporazum prostovoljno podpisala. V primeru podpisa sporazuma sindikalni zaupnik nima posebnega varstva. V zvezi z vtoževano odškodnino predpostavke odškodninske odgovornosti niso podane. Predlagata zavrnitev pritožbe tožnice in priglašata stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena, pritožba prve in druge toženke pa je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 do 58/2008) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo zatrjevanih bistvenih kršitev določb postopka, tudi ne tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, in na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, razen v delu odločitve o prisojenih pravdnih stroških.

O pritožbi tožnice: Na podlagi 79. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami) pogodba o zaposlitvi preneha veljati s pisnim sporazumom med strankama, ki mora vsebovati določilo o posledicah, ki nastanejo delavcu zaradi prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi pri uveljavljanju pravic iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti. Sporazum, ki ni sklenjen v pisni obliki, je neveljaven. Iz izvedenih dokazov pred sodiščem prve stopnje izhaja, da je tožnica dne 22. 2. 2010 podpisala pisni „Sporazum o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi“, na strani prve toženke ga je podpisala druga toženka, kasneje pa še prokurist prve toženke J.Č..

Če je delodajalec pravna oseba, skladno s prvim odstavkom 18. člena ZDR nastopa pri urejanju delovnega razmerja s pogodbo o zaposlitvi v njegovem imenu njegov zastopnik, določen z zakonom ali aktom o ustanovitvi, ali od njega pisno pooblaščena oseba. Po 35. členu Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1, Ur. l. RS, št. 42/2006 s spremembami) prokura upravičuje za vsa pravna dejanja, ki spadajo v pravno sposobnost družbe, razen za odsvojitev in obremenitev nepremičnin, za kar mora biti prokurist posebej pooblaščen. Prokurist prve toženke ima tako že na podlagi zakona pooblastilo za zastopanje družbe pri sklepanju materialnopravnih poslov – torej tudi za podpis sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi v imenu delodajalca. Za sklepanje pogodb, s katerimi se ureja delovna razmerja, lahko prokurist pisno pooblasti drugo osebo. Pri tem ZDR ne omejuje kroga oseb, ki so lahko pooblaščeni na strani delodajalca.

ZDR ne ureja pooblastila, zato se skladno z določbo prvega odstavka 11. člena ZDR o uporabi splošnih pravil civilnega prava, glede zastopanja in pooblastila uporabljajo določbe 69. do 79. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Uradni list RS, št. 83/01 s spremembami). Pooblastilo je upravičenost za zastopanje, ki jo da pooblastitelj s pravnim poslom pooblaščencu (prvi odstavek 74. člena OZ). Druga toženka je bila na podlagi Akta o sistemizaciji delovnih mest z dne 4. 11. 2010 in pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto vodje poslovalnice po ustnih in pisnih obvestilih svojega nadrejenega ali druge pooblaščene osebe dolžna opravljati dela in druge naloge, ki v sistemizaciji niso določena, ampak so povezana z določili njenega dela. Drži, da v Aktu o sistemizaciji delovnih mest posebej ni navedeno, da bi imela druga toženka pooblastilo za urejanje delovnih razmerij z zaposlenimi delavci. Zgolj to, da ima prva toženka v splošnem aktu določeno, da je vodja poslovalnice po ustnih in pisnih obvestilih svojega nadrejenega ali druge pooblaščene osebe dolžna opravljati dela in druge naloge, še ne pomeni, da je druga toženka že na podlagi opisa delovnega mesta tudi pooblaščena za konkretno sklepanje poslov v zvezi z delovnimi razmerji pri drugi toženki zaposlenih delavcev. Pri določanju vsebine delovnih nalog v pogodbi o zaposlitvi gre za notranje razmerje med prvo in drugo toženko, upravičenje druge toženke navzven pa se izkazuje s pooblastilom (listino).

V nobenem primeru pa pooblastitev v smislu enostranske izjave volje prokurista kot pooblastitelja ne pomeni prenosa prokure, kot to zmotno enači pritožnica. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je druga toženka pred sestankom s tožnico 22. 2. 2010 s strani prokurista prve toženke dobila naročilo, da naj s tožnico sklene sporazum o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi, prav tako pa je bila za podpis sporazuma še posebej pisno pooblaščena s pooblastilom dne 22. 2. 2010 (B/3). Izjavo prokurista, da je imela druga toženka vsa pooblastila v zvezi s kadrovskimi odločitvami, ne more pa podpisati pogodbe o zaposlitvi ali jo odpovedati, je potrebno razumeti v kontekstu celotne njegove izpovedi: da je imela v konkretnem primeru druga toženka pooblastilo za podpis sporazumne odpovedi. Pritožba neutemeljeno očita, da je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ni izvedlo dokaza z izvedencem. Zavrnitve takšnega dokaznega predloga pritožnica ni grajala v postopku pred sodiščem prve stopnje (286.a člen ZPP), zato je takšnim pritožbenim očitkom prekludirana. Sicer pa se je v pristnost pooblastila sodišče prve stopnje prepričalo z vpogledom v izvirnik pooblastila, zato je bila izvedba predlaganega dokaza tudi sicer nepotrebna. Prokurist prve toženke je sporni sporazum še sam sopodpisal. Glede na obrazloženo je bil sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi veljavno sklenjen in kot tak zavezuje obe stranki.

Pritožnica zmotno navaja, da sodišče predmetne zadeve ni presodilo z vidika instituta bistvene zmote. Do tega instituta se je sodišče opredelilo v tretjem odstavku na 7. strani obrazložitve. Poleg tega pa iz izvedenega dokaznega postopka ne izhaja, da bi stranki ob sklenitvi sporazuma kakšno bodočo okoliščino glede na namen šteli za bistveno sestavino sklenjenega pravnega posla. Kasnejša ovadba s strani prve toženke, ki je bila po izpovedi prokurista podana izključno zaradi zaščite druge toženke, je le odziv na predhodno vloženo ovadbo tožnice, zato se tožnica neutemeljeno sklicuje na načelo vestnosti in poštenja in na to, da se je bistvena sestavina sporazuma po krivdi prve toženke izjalovila. Trditev, da je obstajala zmota v nagibu (da ne bo ovadena), ker naj bi to določila kot pogoj za sklenitev pogodbe, pritožnica prvič navede v pritožbi, zato teh navedb pritožbeno sodišče glede na 286. člen v povezavi s 337. členom ZPP ne more upoštevati. Na podlagi izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da so trditve o napakah volje neutemeljene oziroma da tožničina volja pri sklenitvi sporazuma o odpovedi ni bila obremenjena z napakami volje v smislu določil 45., 46. in 49. člena OZ.

Prav tako ne drži pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi razveljaviti na podlagi določb ZDR. V tem zakonu ni podlage, po kateri bi bil delodajalec delavcu dolžan ponuditi tridnevni rok pred podpisom sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, tako kot to velja v primeru sklenitve pogodbe o zaposlitvi (drugi odstavek 15. člena ZDR). ZDR v primeru prenehanja pogodbe o zaposlitvi na način, kot je določen v 79. členu, takšne dolžnosti ne določa niti ne predvideva posvetovanja. Tega prva toženka ni bila dolžna zagotoviti.

Pritožba nadalje neutemeljeno navaja, da sodišče prve stopnje določb ZDR ni presojalo z vidika, da je bila tožnica kot sindikalna zaupnica deležna posebnega varstva. Skladno s 113. členom ZDR sindikalni zaupnik uživa varstvo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi podane s strani delodajalca. Tožnici ni bila podana odpoved pogodbe o zaposlitvi, v primeru sporazumnega prenehanja pogodbe o zaposlitvi pa posebno varstvo, kot ga ureja navedena določba, ne velja.

Iz izvedenih dokazov izhaja, da je bila druga toženka upravičena tožnico, ki je bila zaposlena kot prodajalec - blagajnik razporediti na drug oddelek v poslovalnici, pri čemer je ohranila tudi plačo. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da se delovnopravni položaj tožnice s tem ni v ničemer poslabšal, zaslišana priča E.P. pa navedb o spravljanju tožnice v manj ugoden položaj ni potrdil. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje so pritožbene navedbe o manj ugodnem obravnavanju tožnice neutemeljene. Ker sodišče ni ugotovilo protipravnosti v ravnanju prve toženke ali druge toženke, ni pravne podlage za njuno odškodninsko odgovornost. Sodišče prve stopnje je glede na obrazloženo utemeljeno v celoti zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek.

O pritožbi prve in druge toženke Prva in druga toženka utemeljeno izpodbijata stroškovno odločitev sodišča prve stopnje, ki jo je utemeljevalo le na podlagi petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami). Pravilo, po katerem delodajalec krije svoje stroške ne glede na izid postopka, velja za odločanje o 1. in 2. točki tožbenega zahtevka. V 3. točki tožbenega zahtevka pa je tožnica uveljavljala odškodninski zahtevek zaradi diskriminacije, nadlegovanja in kršenja delodajalčevih obveznosti v znesku 4.500,00 EUR, na prvem naroku za glavno obravnavo dne 19. 10. 2010 pa ga je povišala na znesek 30.000,00 EUR. Pri odločanju o denarnih zahtevkih, ki ne izvirajo iz spora o prenehanju delovnega razmerja in niso neločljivo povezani s prenehanjem pogodbe o zaposlitvi, je namreč potrebno odločiti z uporabo splošnega pravila o povračilu stroškov postopka po merilu uspeha strank v postopku glede na njegov izid (prvi odstavek 154. člena ZPP). Tožnica z zahtevkom za plačilo odškodnine ni uspela, zato je toženi stranki v tem delu dolžna povrniti stroške postopka. Vrednost predmeta je pritožbeno sodišče določilo glede na končno višino zahtevka (30.000,00 EUR), pri čemer je upoštevalo, da je tožnica povišala zahtevek še pred izvajanjem dokazov v sporni zadevi. V skladu z navedenim je pritožbeno sodišče prvi in drugi toženki na podlagi Zakona o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2008, v nadaljevanju: ZOdvT) priznalo: nagrado za postopek po tarifni številki 3100, povečano za zastopanje druge stranke po tarifni številki 1200, v znesku 788,80 EUR, nagrado za en narok po tarifni številki 3102 591,60 EUR (brez dodatka za zastopanje več oseb, ki povišuje le nagrado za postopek in nagrado za posel), pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev po tarifni številki 6002 v višini 20,00 EUR in 20 % DDV, kar skupaj znaša 1.680,48 EUR. Pritožbeno sodišče prvi in drugo toženki od priglašenih stroškov ni priznalo stroškov za več narokov. Po tarifni številki 3102 ZOdvT se nagrada za narok odmeri po količniku 1,2 in neodvisno od števila narokov, na katerih je stranko zastopal njen pooblaščenec (prim. stališče Vrhovnega sodišča RS v zadevi opr. št. II Ips 56/2011). Pritožbeno sodišče toženkam tudi ni priznalo priglašenih prevoznih stroškov (kilometrine) njunega pooblaščenca od sedeža pisarne pooblaščenca (Ljubljana) do sedeža sodišča v Kopru. Iz spisovnih podatkov je razvidno, da ima druga toženka stalno prebivališče v kraju, kjer je sedež sodišča. Poleg tega se je delo po pogodbi o zaposlitvi opravljalo na sedežu sodišča, kjer ima prva toženka tudi svojo poslovalnico. Na sedežu prvostopenjskega sodišča je dovolj odvetnikov, izmed katerih bi lahko prva in druga toženka pooblastili nekoga za zastopanje v tem individualnem delovnem sporu. Prva in druga toženka imata sicer pravico, da za zastopanje pooblastita tudi odvetnika izven kraja sedeža sodišča, vendar pa v takšnem primeru prevozni stroški pooblaščenca ne morejo bremeniti nasprotne stranke, ne glede na to, da tožnica v tem sporu ni uspela, ker ne gre za potrebne stroške (prvi odstavek 155. člena ZPP).

Na podlagi vsega navedenega je pritožbeno sodišče ob uporabi 5. alinee 358. člena ZPP pritožbi prve in druge toženke delno ugodilo in spremenilo odločitev o prvostopenjskih pravdnih stroških tako, kot je razvidno iz izreka. V preostalem je pritožbeno sodišče pritožbo toženk, v celoti pa pritožbo tožnice, zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), saj tudi uradoma upoštevnih postopkovnih kršitev ni zasledilo, materialno pravo pa je bilo glede preostalega dela tožbenega zahtevka pravilno uporabljeno (2. odstavek 350. člena ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega in drugega odstavka 165. člena ZPP. Prva in druga toženka sta s pritožbo uspeli s priznanjem pravdnih stroškov v znesku 1.680,48 EUR, kar glede na v stroškovniku priglašenih 4.261,46 EUR predstavlja 39 % pritožbeni uspeh. Kot potrebne pritožbene stroške je pritožbeno sodišče skladno z ZOdvT po stroškovniku toženkama priznalo nagrado za pritožbo 283,20 EUR (tarifna številka 3210), pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev v višini 20,00 EUR in 20 % DDV, kar skupaj znaša 363,84 EUR, glede na doseženi pritožbeni uspeh pa 141,90 EUR. V tem znesku je dolžna tožnica toženkama povrniti stroške pritožbe v roku 15 dni. Toženki z odgovorom nista bistveno prispevali k razjasnitvi zadeve, zato glede na določbo prvega odstavka 155. člena ZPP nista upravičeni do povračila stroškov, ki so jima nastali z vložitvijo odgovora na pritožbo.