Jedro

53. člen ZSSloV ne daje podlage za sklepanje, da pripadnikom SV na misijah v tujini ne pripada tedenski neprekinjeni počitek v trajanju 24 ur. Zato bi tožena stranka tožniku morala zagotoviti tak počitek. Ker tega ni storila, je tožnik upravičen do odškodnine zaradi neizrabljenih dni tedenskega počitka.

Izrek

I. Pritožbi tožnika se ugodi in se izpodbijani del sodbe v II. točki izreka v zvezi s I. točko izreka spremeni tako, da se glasi: „Tožena stranka je dolžna tožniku plačati 4.344,57 EUR, na ta znesek obračunati bruto znesek in odvesti davke in prispevke, od neto zneska pa plačati zakonske zamudne obresti od 25. 3. 2011 dalje do plačila, vse v roku 15 dni pod izvršbo.“

II. Pritožba tožene stranke se zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti pritožbene stroške v višini 539,91 EUR, v roku 15 dni, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pod izvršbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati 4.344,57 EUR, od tega zneska odvesti davke in prispevke, ter neto znesek plačati tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 3. 2011 dalje do plačila, v roku 15 dni, pod izvršbo (I. točka izreka sodbe). Zavrnilo je za 161,17 EUR višji zahtevek z zakonskimi zamudnimi obrestmi in zahtevek za obračun in plačilo davkov in prispevkov na znesek 4.505,74 EUR (II. točka izreka sodbe). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni povrniti tožniku stroške v znesku 833,85 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila in pod izvršbo (III. točka izreka sodbe).

2. Zoper sodbo se pritožujeta tožnik in tožena stranka.

3. Zoper sodbo sodišča v I. točki izreka se pritožuje tožnik iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožniku prisodi neto znesek v višini 4.334,57 EUR, od katerega je tožena stranka dolžna obračunati bruto znesek in od bruto zneska odvesti davke in prispevke. Meni, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je odločilo, da tožniku pripada odškodnina v višini 4.344,57 EUR, od tega zneska pa je treba odvesti davke in prispevke, neto znesek pa izplačati tožniku, napačno uporabilo materialno pravo. Po Uredbi o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami, ki je veljala v spornem obdobju, je v 6. členu določeno, da je plača pripadnika na misiji sestavljena iz nominalne osnove za opravljanje vojaške službe in dodatkov. Tako je plača tožnika znašala 3.500,00 EUR neto. Navedeno izhaja tudi iz plačilnih list. Tako bi tudi pri odmeri odškodnine za 27 neizkoriščenih dni morala biti osnova neto prejeti znesek plače. Podlaga za obračun in plačilo davkov in prispevkov je plača, ki jo je tožnik prejemal v RS (4. člen Uredbe). Priglaša pritožbene stroške.

4. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne kot neutemeljen in tožniku naloži povrnitev stroškov postopka, podredno, da jo razveljavi in vrne v ponovno odločanje. Navaja, da je sodišče prve stopnje nepopolno in napačno presodilo namen 53. člena Zakona o službi v Slovenski vojski, ko se je postavilo na stališče, da navedeno določilo zakona ne ureja nobenih izjem v zvezi z zagotavljanjem tedenskega počitka tožniku pri opravljanju nalog na misiji. Strinja se s stališčem sodišča, da direktivi glede zagotavljanja tedenskega počitka na obrambnem področju dopuščata izjeme. Delovna razmerja v SV, ki v skladu z ZObr izvaja obrambo države, ne morejo biti predmet natančnega in brezpogojnega urejanja na ravni EU. Tako jezikovna razlaga 53. člena ZSSloV kot tudi teleološka izpričujeta v smeri jasnega zapisa dikcije o omejitvi pravice pripadnikov do tedenskega počitka na MOM, ki dopušča celo njeno izključitev. Jezikovna razlaga za konkreten primer se izkaže, da je imel tožnik v spornem obdobju pravico le do potrebnega počitka in ne do tedenskega počitka. Sodišče se ni opredelilo do pravnega vidika delovanja pripadnikov na MOM (tudi tožnika). Poudarja, da stalno in neprekinjeno delovanje tožnika na MOM ni izmišljotina, temveč gre za izvajanje pravnih obveznosti naše države, ki jo uokvirja Resolucija varnostnega sveta 1244. Navedena resolucija nalaga državam udeleženkam misije na A. tako stalno in neprekinjeno preventivno delovanje. Z določilom 53. člena ZSSloV je med drugim drugače uredila delovni čas in posledično omejila oziroma izključila pravico pripadniku do tedenskega počitka. 53. člen ZSSloV nesporno določa, da se potreben počitek na MOM zagotavlja glede na vrsto nalog in druge razmere, zato je jasno, da je z njo pravica do tedenskega počitka na MOM v primerjavi s splošno ureditvijo praviloma nekoliko omejena oziroma celo izključena. Napačno je stališče sodišča, da gre pri posebnem dopustu in 96 urah za dodatna instituta, katera bi bilo treba tožniku v spornem obdobju zagotavljati poleg tedenskega počitka. Obe pravici, ki jih je tožnik tudi uveljavil, uresničujeta namen 53. člena ZSSloV. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev nepravilno oprlo tudi na Pravilnik o ureditvi delovnopravnih vprašanj na MOM. Pravilnik ni bil objavljen v Uradnem listu, zato nima in ne more imeti pravnih učinkov in ga sodišče ne bi smelo uporabiti. Pravilnik tudi ni v skladu z določilom 53. člena ZSSloV. Tožena stranka meni, da je bil tožniku na misiji omogočen tedenski počitek na način, ki se glede na razmere, v katerih se opravlja, lahko zagotavlja. Tožena stranka se sklicuje na pravnomočno sodbo opr. št. Pd 32/2014 z dne 14. 11. 2014, izpostavlja tudi sodbo DSS v Ljubljani I Pd 740/2013, ki sicer še ni pravnomočna. Nasprotuje načinu izračuna nadomestila glede urne postavke in vrednosti enega delovnega dne ter vztraja pri izračunu, ki ga je podala v vlogi z dne 23. 5. 2014. Sodišče je kot pravilen potrdilo izračun tožnika, ki je vrednost enega dne izračunal tako, da je mesečno neto plačo delil s 174 delovnimi urami. Pravilen izračun je ta, da se mesečna plača deli s številom dni v mesecu (30). Priglaša pritožbene stroške.

5. Pritožba tožnika je utemeljena, pritožba tožene stranke ni utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni kršilo določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, in tistih, ki jih le pavšalno uveljavlja pritožba, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, razen v delu odločitve, ki se nanaša na plačilo davkov in prispevkov, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju.

7. V tem individualnem delovnem sporu se presoja ali je tožnik upravičen do odškodnine za neodobrene in neizkoriščene dneve tedenskega počitka za čas trajanja misije od 24. 8. 2010 do 24. 3. 2011. 8. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku zahtevku delno ugodilo. Postavilo se je na stališče, da tožena stranka ni dokazala, da bi tožniku omogočila tedenski počitek ter da bi morala izvedbo pravice do tedenskega počitka prilagoditi naravi dela. Delodajalec bi moral delo organizirati tako, da bi zagotovil zadostno število pripadnikov za opravljanje del in nalog ter na ta način pripadnikom omogočil zakonsko pravico do 24 urnega počitka.

9. V skladu s 156. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji) ima delavec poleg pravice do dnevnega počitka v obdobju sedmih zaporednih dni tudi pravico do počitka v trajanju najmanj 24 neprekinjenih ur. Po določbi tretjega odstavka 156. člena ZDR se minimalno trajanje tedenskega počitka upošteva kot povprečje v obdobju 14 zaporednih dni. Iz navedene zakonske določbe torej izhaja, da mora imeti delavec v obdobju 14 zaporednih dni najmanj dvakrat po 24 neprekinjenih ur počitka. Tudi Zakon o obrambi (ZObr, Ur. l. RS, št. 82/94 in naslednji) v drugem odstavku 97.f člena določa, da ima delavec praviloma med dvema zaporednima delovnima dnevoma pravico do počitka, ki traja nepretrgoma najmanj 12 ur, v obdobju sedmih zaporednih dni pa ima poleg pravice do dnevnega počitka, praviloma tudi pravico do počitka v trajanju najmanj 24 neprekinjenih ur. V 53. členu Zakona o službi v Slovenski vojski (ZSSloV, Ur. l. RS, št. 68/2007 in naslednji) je določeno, da je med opravljanjem vojaške službe izven države delovni čas pripadnikov lahko neenakomerno razporejen tudi glede na letno, mesečno, tedensko in dnevno povprečje ur delovne obveznosti, predpisano za opravljanje vojaške službe v državi. O razporeditvi delovnega časa med opravljanjem vojaške službe izven države odloča nadrejeni poveljnik, ki mora omogočiti pripadnikom potreben počitek glede na vrsto nalog in druge razmere in pri tem upoštevati tudi predpisane omejitve glede opravljanja posameznih zahtevnih nalog na določenih formacijskih dolžnostih. Delovni čas pripadnikov, ki so napoteni na opravljanje vojaške službe v skupna ali druga poveljstva in enote izven države, se v skladu s tretjim odstavkom 53. člena ZSSloV odredi glede na pravila, ki veljajo za druge pripadnike takega poveljstva ali enote.

10. Kljub vključitvi slovenskih enot v tuja poveljstva ter upoštevanju delovnega časa tujih enot in dodatnih dni dopusta, ki ga imajo pripadniki Slovenske vojske na misiji, na kar opozarja pritožba tožene stranke, je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da iz določbe 53. člena ZSSloV ne izhaja, da pripadnikom Slovenske vojske na mednarodnih misijah ne pripada tudi tedenski počitek v trajanju 24 ur. Glede tega je sodišče prve stopnje zavzelo pravilno stališče, da je Republika Slovenija že v ZDR inkorporirala določbe Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. 11. 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa. Direktiva 2003/88/ES ni razveljavila določb Direktive 89/391/EGS Sveta o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav varnosti in zdravja delavcev pri delu.

11. Direktiva 89/391/EGS v drugem odstavku 2. člena določa, da se ta direktiva ne uporablja tam, kjer ji posebne značilnosti nekaterih posebnih dejavnosti javnih služb, kakršne so oborožene sile ali policija, ali nekaterih posebnih dejavnosti v službah civilne zaščite neizogibno nasprotujejo. Posebej je treba izpostaviti, da Direktiva 89/391/EGS na zelo splošni ravni vpeljuje ukrepe za spodbujanje izboljšav za varnost in zdravje delavcev pri delu. V ta namen vsebuje splošna načela v zvezi s preprečevanjem poklicnih bolezni, zaščito varnosti in zdravja, odpravo tveganj in vzrokov poškodb pri delu, obveščanjem, svetovanjem, uravnoteženim sodelovanjem v skladu z nacionalno zakonodajo in/ali prakso in usposabljanjem delavcev in njihovih zastopnikov ter tudi splošna navodila za izvajanje opredeljenih načel (1. člen Direktive). Direktiva ne določa minimalnih zahtev glede varnosti in zdravja pri organizaciji delovnega časa v zvezi s trajanjem dnevnega počitka, odmorov, tedenskega počitka, najdaljšega tedenskega delovnega časa, letnega dopusta in vidiki nočnega, izmenskega dela ter vzorcev dela, kot to npr. določa Direktiva 2003/88/ES in pred njo veljavna Direktiva Sveta 93/104/ES z dne 23. 11. 1993 o določenih vidikih organizacije delovnega časa, temveč določa splošne ukrepe delodajalcev, ki jih sprejmejo delodajalci v okviru svojih odgovornosti, za zagotovitev varnosti in zaščito zdravja delavcev, vključno s preprečevanjem poklicnih tveganj, zagotavljanjem obveščanja in usposabljanja ter zagotavljanjem potrebne organizacije in sredstev.

12. Zato določba tretjega odstavka preambule Direktive 2003/88/ES, da se določbe Direktive Sveta 89/391/EGS o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav za varnost in zdravje delavcev pri delu še naprej v celoti uporabljajo za področja zajeta v tej direktivi, brez poseganja v njene bolj zavezujoče in/ali podrobnejše določbe, ni odločilna, saj Direktiva 89/391/EGS ne določa delovnega časa. Zato niti ne more derogirati določbe prvega odstavka 5. člena Direktive 2003/88/ES, da države članice sprejmejo potrebne ukrepe, s katerimi zagotovijo, da ima delavec v sedemdnevnem obdobju pravico do najmanj 24 ur neprekinjenega počitka in do 11 ur dnevnega počitka iz člena 3, ter da se v skladu z drugim odstavkom 5. člena Direktive 2003/88/ES lahko določi minimalni čas počitka 24 ur, če objektivni, tehnični ali organizacijski pogoji dela to upravičujejo.

13. Predpisi EU torej ne izključujejo 24 urnega počitka za pripadnike SV. Kot izhaja iz pravilnih ugotovitev sodišča prve stopnje, je slovenski zakonodajalec evropsko ureditev upošteval tako, da je tedenski počitek prilagodil glede na vrsto nalog in druge razmere. Iz pojasnil k 53. členu predloga ZSSloV izhaja, da Zakon o obrambi določa temeljna vprašanja v zvezi z delovnim časom in njegovo razporeditvijo za pripadnike stalne sestave v RS pri opravljanju rednih nalog, usposabljanju in vajah. Pri tem je pomembno, da je delovni čas odvisen od obsega in zahtevnosti nalog, od njihove vrste in namena, kar vse vpliva na obveznost pripadnikov, da so dolžni vojaško službo opravljati v posebnih pogojih dela (neenakomeren delovni čas, izmensko delo, deljen delovni čas in podobno). Tudi dnevni tedenski počitek se lahko ugotavlja kot povprečna omejitev v obdobju, ki ni daljše od šestih mesecev. Še toliko večji je vpliv obsega, vrste, zahtevnosti in namena nalog na delovni čas pri opravljanju vojaške službe izven države. V zakonu je natančneje urejen tudi delovni čas teh pripadnikov in pristojnost pri odločanju o delovnem času pripadnikov v času vojaške službe izven države. Temu so prilagojene tudi določbe ZObr v zvezi s plačo pri opravljanju vojaške službe izven države. V prvem odstavku 53. člena ZSSloV je določeno, da je delovni čas pri opravljanju vojaške službe izven države pripadnikov lahko neenakomerno razporejen glede na letno, mesečno in tedensko povprečje ur delovne obveznosti, predpisano za opravljanje vojaške službe v državi. V RS je za prerazporejanje delovnega časa pristojen minister oziroma načelnik generalštaba. Zaradi učinkovitega izvajanja nalog v drugi državi, pa je za odločanje o razporeditvi delovnega časa pristojen nadrejeni poveljnik kontingenta. V drugem odstavku je določena obveznost nadrejenega poveljnika, da mora pri razporejanju delovnega časa med opravljanjem vojaške službe izven države omogočiti pripadnikom potreben počitek, upoštevati pa mora razmere in naloge, ki jih mora enota izvesti. Upoštevati je treba tudi različnost nalog pri izvajanju mednarodnih obveznosti in druga dejstva. Med njih spadajo tudi omejitve, ki veljajo oziroma so predpisane glede opravljanja posameznih zahtevnih nalog. V tretjem odstavku je za pripadnike, ki so napoteni na opravljanje vojaške službe v skupna poveljstva ali enote izven države, določeno, da se za njih uporabljajo rešitve v zvezi z delovnim časom, ki so predpisane za takšno poveljstvo ali enoto.

14. Pritožba tudi neutemeljeno uveljavlja, da pripadniki SV nimajo pravice do tedenskega počitka, saj imajo poseben 96 urni dopust (4 dni) in še 2,5 dni dodatnega dopusta za vsakih 30 dni opravljanja nalog na območju misije, saj gre za različna instituta.

15. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da se je sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi tudi nepravilno oprlo na Pravilnik o ureditvi določenih vprašanj delovnopravnega statusa pripadnikov Slovenske vojske pri opravljanju nalog v tujini in na Pravila službe v Slovenski vojski. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje svoje odločitve ni oprlo na Pravilnik.

16. Glede na navedeno torej 53. člen ZSSloV ne daje podlage za sklepanje, da pripadnikom SV na misijah v tujini ne pripada tedenski neprekinjeni počitek v trajanju 24 ur. Zato bi tožena stranka morala tožniku zagotoviti tak počitek. Ker tega ni storila, je tožnik upravičen do odškodnine zaradi neizrabljenih dni tedenskega počitka.

17. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov pravilno zaključilo, da tožnik na misiji ni imel možnost koristiti tedenskega počitka. Dokazna ocena, s katero se pritožbeno sodišče strinja temelji na skladnih izpovedbah tožnika in zaslišanih prič.

18. Pritožba tudi neutemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje višino odškodnine napačno določilo, ker ni upoštevalo število dni v mesecu (30), temveč število delovnih ur (174) v mesecu. Tožnik je upravičen do zneska prikrajšanja za neizkoriščene dni tedenskega počitka upoštevajoč plačo, ki jo je tožnik prejemal na misijah za 174 delovnih ur mesečno.

19. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da niso podani razlogi, ki jih uveljavlja pritožba, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti.

20. Do ostalih pritožbenih navedb tožene stranke se pritožbeno sodišče ni opredelilo, ker niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

K pritožbi tožnika:

21. Odškodnina za neizkoriščene dni tedenskega počitka predstavlja po naravi odškodnino za premoženjsko škodo, od katere je dolžna tožena stranka obračunati in plačati ustrezne prispevke in davek. Ker gre za odškodnino, je pravilno stališče, da je tožena stranka dolžna obračunati davek in prispevke. Neto plača v tujini (prispevki se obračunavajo drugače in sicer od plače, ki bi jo pripadnik prejemal v Sloveniji) je le osnova za izračun odškodnine.

22. Vendar je tožnik upravičen do zneska prikrajšanja za neizkoriščene dni tedenskega počitka, torej do odškodnine v višini, kot bi znašala njegova neto plača na misiji. Sodišče prve stopnje bi zato moralo toženi stranki naložiti, da na prisojeni znesek odškodnine obračuna in odvede davek in prispevke in ne od tega zneska, kot je materialno zmotno storilo sodišče prve stopnje.

23. Glede na navedeno in v skladu z določbo 5. alineje 358. člena ZPP, je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika ugodilo in odločilo, kot izhaja iz I. točke izreka sodbe.

24. Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe, ker s pritožbo ni uspela. Tožnik je s pritožbo uspel, zato mu je tožena stranka dolžna povrniti stroške v višini 539,91 EUR v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008 in naslednji).