Jedro

Delna zamudna sodba temelji na neizpodbojni domnevi, da toženka zaradi pasivnosti, tj. ker ni odgovorila na tožbo, priznava tožničine dejanske navedbe, s katerimi ta utemeljuje 3. in 4. točko tožbenega zahtevka. Prvostopenjsko sodišče je materialnopravno utemeljeno ugodilo tožbenim zahtevkom za plačilo nadomestil plač za obdobje od septembra 202o do 20. 12. 2020 in dela regresa za letni dopust za leto 2020, za katere iz tožbenih navedb izhaja, da jih toženka tožnici ni izplačala (126. in 161. člen ZDR-1).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del zamudne sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z delno zamudno sodbo odločilo, da je toženka dolžna tožnici obračunati bruto nadomestila plač, in sicer od septembra 2020 do novembra 2020 v mesečni višini 940,58 EUR, za december 2020 pa 572,46 EUR, ter ji po predhodnem odvodu dajatev izplačati neto zneske s pripadajočimi obrestmi (prvi odstavek I. točke izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek za obračun bruto nadomestil plač od septembra 2020 do novembra 2020 v mesečnem znesku 59,42 EUR, za december 2020 pa 90,54 EUR, ter po odvodu dajatev izplačilo neto zneskov s pripadki (drugi odstavek I. točke izreka). Toženki je naložilo, da je dolžna tožnici plačati regres za letni dopust za leto 2020 v višini 232,20 EUR s pripadajočimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper delno zamudno sodbo vlaga pritožbo toženka iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov. Navaja, da je v uvodu odgovora na tožbo res navedla, da se bo najprej opredelila glede vtoževanega obstoja delovnega razmerja, v naslednji vlogi pa glede vtoževanih osebnih prejemkov. Vendar pa bi sodišče moralo upoštevati, da se je ne glede na tak zapis v nadaljevanju odgovora na tožbo opredelila tudi do osebnih prejemkov. V njem je pojasnila, da ni bila seznanjena, da naj bi tožnica imela odrejeno čakanje na delo na domu, da so tovrstni tožničini dokazi neresnični in da je opravljala delo od doma s pomočjo računalnika. Iz tega logično izhaja, da je tožnica za delo na domu dobivala ustrezno plačilo, zato ni upravičena do povračila vtoževanih osebnih prejemkov. Ker je toženka v odgovoru na tožbo pravočasno odgovorila na vse navedbe tožnice, niso bili izpolnjeni pogoji za izdajo delne zamudne sodbe. Predlaga ugoditev pritožbi in spremembo izpodbijane delne zamudne sodbe tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne s stroškovno posledico, podredno pa razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje sodišču prve stopnje.

3. Pritožba je bila vročena tožnici, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi prvega in drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani (ugodilni) del zamudne sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa je pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti in da je materialno pravo uporabilo pravilno.

6. V skladu s prvim odstavkom 318. člena ZPP izda sodišče sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku (zamudno sodbo), če tožena stranka v roku iz 277. člena ZPP ne odgovori na tožbo in so izpolnjeni naslednji pogoji: 1. da je bila tožba toženi stranki pravilno vročena v odgovor; 2. da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati; 3. da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi; 4. da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjsko presojo, da so bili izpolnjeni vsi našteti pogoji za izdajo delne zamudne sodbe.

7. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je toženka odgovorila le na tisti del tožbe, ki se nanaša na izpodbijanje izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Pritožba vztraja, da je odgovorila na tožbo tudi v preostalem delu, ki se nanaša na plačilo nadomestila plače za čas od septembra 2020 do 20. 12. 2020 in na plačilo sorazmernega dela regresa za letni dopust za leto 2020. S tem uveljavlja, da ni bil izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 318. člena ZPP za izdajo delne zamudne sodbe.

8. Iz tožbe je razvidno, da se prve tri točke tožbenega zahtevka nanašajo na izpodbijanje izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in s tem povezano uveljavljanje reintegracije in reparacije. Tožbene trditve v zvezi s tem obsegajo: očitek, da tožnici ni bil omogočen zagovor, da odpoved ni bila ustrezno obrazložena, da ni mogla storiti ničesar protipravnega, ker je bila zadnjih 10 mesecev na čakanju na delo. Za odgovor na ta del tožbe je sodišče dodelilo toženki rok 15 dni. Četrta in peta točka tožbenega zahtevka predstavljata vsebinsko samostojen sklop tožbe in ju tožnica utemeljuje s tem, da jo je toženka v času trajanja delovnega razmerja materialno oškodovala, ker ji ni izplačala osnovnih plač za obdobje od septembra 2020 do 20. 12. 2020 (tj. do prenehanja delovnega razmerja) in dela regresa za letni dopust za leto 2020. Za odgovor na ta del tožbe je sodišče toženki dodelilo rok 30 dni.

9. Toženka je v odgovoru na tožbo z dne 3. 2. 2021 navedla, da se bo v njem opredelila do tožbenih navedb, s katerimi tožnica utemeljuje 1. do 3. točko tožbenega zahtevka, glede 4. in 5. točke tožbenega zahtevka pa bo podala odgovor naknadno, v dodeljenem 30-dnevnem roku. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da naknadnega odgovora na tožbo glede 4. in 5. točke tožbenega zahtevka ni vložila. Zatrjevanje, da se je v odgovoru na tožbo z dne 3. 2. 2021 opredelila tudi do 4. in 5. točke tožbenega zahtevka, pritožba utemeljuje z navedbami, da toženka do prejema tožbe ni bila seznanjena, da ima tožnica odrejeno čakanje na delo na domu, da so tožničini dokazi o tem lažni, da je 6. 7. 2020 postal novi direktor A.A., ki prav tako ni bil seznanjen z zatrjevanim čakanjem na delo in da je tožnica opravljala delo od doma s pomočjo računalnika. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je toženka te navedbe podala tudi v odgovoru na tožbo, vendar pa se te vsebinsko nanašajo na prve tri točke tožbenega zahtevka, tj. na prenehanje delovnega razmerja. Tudi tožnica je navedbe v tožbi o čakanju na delo doma podala izključno v zvezi izpodbijanjem prejete odpovedi in jih ni v ničemer navezala na tožbeni zahtevek za plačilo plače od septembra 2020 do 20. 12. 2020 in regresa. Pritožba zmotno navaja, da iz navedb odgovora na tožbo logično izhaja, da je tožnica za delo na domu dobila ustrezno plačilo. Odgovor na tožbo se namreč vsebinsko ne nanaša na neplačilo plače za vtoževani čas pred prejemom izredne odpovedi in regresa. Na podlagi obrazloženega je prvostopenjsko sodišče pravilno zaključilo, da toženka ni odgovorila na tožbo glede 3. in 4. točke tožbenega zahtevka in zato v tem delu izdalo delno zamudno sodbo.

10. Delna zamudna sodba temelji na neizpodbojni domnevi, da toženka zaradi pasivnosti, tj. ker ni odgovorila na tožbo, priznava tožničine dejanske navedbe, s katerimi ta utemeljuje 3. in 4. točko tožbenega zahtevka. Prvostopenjsko sodišče je materialnopravno utemeljeno ugodilo tožbenim zahtevkom za plačilo nadomestil plač za obdobje od septembra 2020 do 20. 12. 2020 in dela regresa za letni dopust za leto 2020, za katere iz tožbenih navedb izhaja, da jih toženka tožnici ni izplačala (126. in 161. člen Zakona o delovnih razmerjih, ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji).

11. S pritožbo uveljavljeni razlogi niso utemeljeni, zato jo je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo in potrdilo izpodbijani del delne zamudne sodbe (točka I/1. in II. izreka).

12. Toženka s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (prva odstavka 154. in 165. člena ZPP).