Jedro

V obravnavanem individualnem delovnem sporu o prenehanju delovnega razmerja je potrebno upoštevati specialno določbo četrtega odstavka 41. člena ZDSS-1. Ker gre za primer privilegirane spremembe tožbe (186. člena ZPP), tožena stranka spremembi tožbe ni mogla nasprotovati, sodišče prve stopnje pa smotrnosti spremembe tožbe ne bi smelo presojati, ampak bi jo moralo dovoliti. Razlogi, ki jih je sodišče prve stopnje navedlo pri obrazložitvi odločitve, da spremembe tožbe ne bo dovolilo, so tudi materialnopravno zmotni. Sprememba tožbe na način, da tožnika sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi in plačilo denarnega povračila uveljavljata kot podredni tožbeni zahtevek, vrnitev nazaj na delo, ki ga prej nista zahtevala, pa kot primarni tožbeni zahtevek, ne bi bila v škodo tožene stranke (359. člen ZPP).

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep, sprejet na naroku 10. 9. 2015, in izpodbijani del sodbe (I., II., IV., V., VII., VIII., IX., X. in XI. točka izreka) se razveljavita in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom, sprejetim na naroku 10. 9. 2015, sodišče prve stopnje ni dovolilo spremembe tožbe glede postavitve primarnega zahtevka za vrnitev nazaj na delo in podrednega zahtevka za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi in denarno povračilo.

2. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razvezalo pogodbi o zaposlitvi tožnikov s 15. 10. 2012 (I. in IV. točka izreka) in razsodilo, da jima s tem dnem preneha delovno razmerje (II. in V. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnika v osmih dneh za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do 15. 10. 2012 prijavi v zavarovanje pri matični evidenci ZPIZ, jima prizna delovno dobo, jima obračuna bruto plačo in jima po plačilu davkov in prispevkov za socialna zavarovanja izplača neto plačo skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od posameznega neto mesečnega zneska plače od vsakega 19. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila, ter jima prizna in izplača vse druge pravice in denarne prejemke iz delovnega razmerja (III. in VI. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da v osmih dneh prvemu tožniku obračuna odškodnino (pravilno: denarno povračilo) v višini 10.218,42 EUR, drugemu tožniku pa 14.687,82 EUR, obračuna in plača davke in prispevke za socialna zavarovanja ter tožnikoma izplača neto znesek (VII. in IX. točka izreka); v presežku pa je tožbena zahtevka zavrnilo (VIII. in X. točka izreka). Toženi stranki je naložilo še, da tožnikoma v osmih dneh plača stroške postopka v znesku 2.851,28 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (XI. točka izreka).

3. Tožnika se pritožujeta zoper sklep, da se ne dovoli sprememba tožbe, in zoper sodbo sodišča prve stopnje, pri čemer pa smiselno ne izpodbijata odločitve o reparacijskih tožbenih zahtevkih (III. in VI. točka izreka). Tožnika se namreč strinjata z odločitvijo, da jima pravice iz delovnega razmerja pripadajo vsaj do 15. 10. 2012, vendar pa menita, da bi moralo sodišče prve stopnje v posledici dovolitve spremembe tožbe odločiti, da jima te pravice pripadajo vse do vrnitve nazaj na delo. Pritožbo vlagata iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.). in pritožbenemu sodišču predlagata, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje spremeni tako, da v celoti ugodi primarnemu tožbenemu zahtevku, postavljenemu na naroku 10. 9. 2015, toženi stranki pa naloži v plačilo pravdne stroške, podrejeno pa, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, toženi stranki pa naloži v plačilo stroške pritožbe. Navajata, da bi sodišče prve stopnje moralo ob pravilni uporabi 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih spremembo tožbe dovoliti kljub nasprotovanju tožene stranke. Nepravilno je sklicevanje sodišča prve stopnje na prepoved reformatio in peius, pri čemer ne pojasni, zakaj naj bi bil zahtevek za vrnitev tožnikov nazaj na delo za toženo stranko slabši od sodne razveze njune pogodbe o zaposlitvi in denarnega povračila. Tožena stranka bi imela tudi korist od tega, da bi tožnika ponovno delala pri njej, hkrati pa bi se izognila plačilu denarnega povračila. Ne drži navedba sodišča prve stopnje, da bi moralo reintegracijski zahtevek zavreči zaradi zamude roka, saj za uveljavljanje tega zahtevka velja splošni petletni zastaralni rok. Tožnika izpodbijata tudi odločitev o stroških postopka, saj bi jima sodišče prve stopnje moralo priznati tudi nagrado za vsak narok, ki je bil izveden v novem postopku. Priglaša pritožbene stroške.

4. Tožena stranka je odgovorila na pritožbo tožnikov. Prerekala je njune pritožbene navedbe in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno ter potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

5. Pritožba je utemeljena.

6. Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje in izpodbijani sklep v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, in skladno z drugim odstavkom 350. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

7. Sodišče prve stopnje je na naroku 10. 9. 2015 razglasilo sklep, da se ne dovoli sprememba tožbe, razloge za takšno odločitev pa navedlo v izpodbijani sodbi. Ni pa izdalo posebnega pisnega odpravka sklepa, da se predlagana sprememba tožbe glede primarnega in podrednega tožbenega zahtevka ne dovoli. Na podlagi prvega odstavka 363. člena ZPP je zoper sklep, da se sprememba tožbe ne dovoli, dovoljena posebna pritožba (ker ZPP ne določa, da ni pritožbe). Zato bi moralo sodišče ravnati v skladu z drugim odstavkom 329. člena in 331. členom ZPP ter strankam izdati in vročiti pisni odpravek sklepa, ki bi vseboval uvod, obrazložitev in pravni pouk. Ker tega ni storilo, poleg tega pa odločitve o spremembi tožbe ni navedlo niti v izreku končne odločbe, sta lahko tožnika pritožbene razloge oziroma pritožbo zoper sklep sodišča, da se sprememba tožbe ne dovoli, sprejet na naroku 10. 9. 2015, uveljavljala le skupaj s pritožbo zoper sodbo.

8. Tožnika sta na naroku 10. 9. 2015 spremenila tožbo tako, da (do takrat uveljavljani) zahtevek za sodno razvezo njunih pogodb o zaposlitvi in plačilo denarnega povračila uveljavljata kot podredni tožbeni zahtevek zahtevku za vrnitev nazaj na delo, ki ga uveljavljata kot primarni tožbeni zahtevek. Sodišče prve stopnje je na istem naroku sprejelo sklep, da predlagane spremembe tožbe ne dovoli, ne da bi o tem izdalo pisni sklep.

9. Pogoji za dovolitev spremembe tožbe so določeni v 185. členu ZPP, vendar je v obravnavanem individualnem delovnem sporu o prenehanju delovnega razmerja potrebno upoštevati specialno določbo četrtega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.). Po tej določbi lahko delavec v sporu o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja spremeni tožbo glede zahtevka do konca glavne obravnave brez privolitve tožene stranke. Ker gre za primer privilegirane spremembe tožbe (186. člena ZPP), tožena stranka spremembi tožbe ni mogla nasprotovati, sodišče prve stopnje pa smotrnosti spremembe tožbe ne bi smelo presojati, ampak bi jo moralo dovoliti(1). Glede na navedeno je sodišče prve stopnje storilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s četrtim odstavkom 41. člena ZDSS-1. Nepravilna uporaba določbe četrtega odstavka 41. člena ZDSS-1 bi namreč lahko vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, saj bi sodišče prve stopnje, če bi dovolilo spremembo tožbe, moralo odločiti o drugačnem tožbenem zahtevku.

10. Pritožbeno sodišče sicer ugotavlja tudi, da so razlogi, ki jih je sodišče prve stopnje navedlo pri obrazložitvi odločitve, da spremembe tožbe ne bo dovolilo, materialnopravno zmotni. Sprememba tožbe na način, da tožnika sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi in plačilo denarnega povračila uveljavljata kot podredni tožbeni zahtevek, vrnitev nazaj na delo, ki ga prej nista zahtevala, pa kot primarni tožbeni zahtevek, ne bi bila v škodo tožene stranke (359. člen ZPP). Reintegracijski zahtevek in zahtevek za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi in plačilo denarnega povračila sta enakovredna tožbena zahtevka in sama po sebi v sporu o nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja nista v korist nobene od pravdnih strank. Na to kaže tudi dejstvo, da sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi v skladu z določbo prvega odstavka 118. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.) lahko predlagata obe pravdni stranki. Zmotno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da bi moralo tožbeni zahtevek za vrnitev nazaj na delo zavreči zaradi zamude 30-dnevnega roka za sodno varstvo iz tretjega odstavka 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.). 30-dnevni rok za uveljavljanje sodnega varstva namreč velja le za uveljavljanje zahtevka za ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja, ne pa tudi za uveljavljanje reparacijskih in reintegracijskih zahtevkov, čeprav so ti sicer neločljivo povezani z ugotovitvijo nezakonitosti odpovedi oziroma prenehanja pogodbe o zaposlitvi. Za uveljavljanje reintegracijskih in reparacijskih tožbenih zahtevkov velja splošni, petletni zastaralni rok iz 202. člena ZDR-1 (prej 206. člena ZDR)(2) .

11. Glede na zgoraj navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 3. točke 365. člena ZPP pritožbi ugodilo in razveljavilo izpodbijani sklep o nedovolitvi spremembe tožbe, sprejet na naroku 10. 9. 2015, ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. Posledično je na podlagi prvega odstavka 354. člena ZPP razveljavilo tudi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (I., II., IV., V., VII., VIII., IX., X. in XI. točka izreka) ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. Sodišče prve stopnje bo moralo v novem postopku spremembo tožbe dovoliti in nato odločiti o tožbenih zahtevkih po spremenjeni tožbi, in sicer tudi o reparacijskem tožbenem zahtevku tožnikov za čas do njune vrnitve nazaj na delo. Sodišče prve stopnje bo moralo v novem postopku odločiti tudi o stroških postopka, pri tem pa upoštevati, da strankam pripade več nagrad za narok, če je po razveljavitveni odločbi višjega sodišča zadeva vrnjena nižjemu sodišču v novo sojenje in je v novem postopku ponovno izveden narok pred nižjim sodiščem(3).

12. Do pritožbenih navedb, ki za v obravnavani zadevi glede na sprejeto odločitev niso odločilnega pomena, se pritožbeno sodišče ne opredeljuje (prvi odstavek 360. člena ZPP).

13. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP, ki določa, da pridrži sodišče odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo, če razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, in zadevo vrne v novo sojenje.

(1) Tako tudi sklep pritožbenega sodišča, opr. št. Pdp 69/2011 z dne 11. 2. 2011, ter sodba in sklep, opr. št. Pdp 437/2007 z dne 18. 1. 2008. (2) Sodba in sklep VSRS, opr. št. VIII Ips 548/2007 z dne 19. 10. 2009, ter sodba, opr. št. VIII Ips 393/2008 z dne 19. 10. 2009, sklep pritožbenega sodišča, opr. št. Pdp 508/2013 z dne 09. 10. 2013 idr.

(3) Tako tudi sklep pritožbenega sodišča, opr. št. Pdp 1231/2014 z dne 29. 10. 2014, in sodba Pdp 265/2015 z dne 08. 10. 2015.