Jedro

Ker je tožena stranka ugovarjala krajevni pristojnosti sodišča prve stopnje, prav tako pa tudi niso bile podane okolišine po določbi 65. člena ZPP/77 (poleg splošno krajevno pristojnega sodišča tudi sodišče, na katerega območju se opravlja ali se je opravljalo delo, oz. sodišče, na območju katerega bi se moralo opravljati delo ter sodišče, na območju katerega je bilo sklenjeno delovno razmerje), sodišče prve stopnje pa se ni izreklo za krajevno nepristojno, je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka po 4. tč. 2. odst. 354. člena ZPP/77.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana delna sodba in sklep sodišča prve stopnje razveljavita. Ugotovi se, da Delovno in socialno sodišče v Ljubljani ni krajevno pristojno sodišče ter zadeva odstopi krajevno pristojnemu Delovnemu sodišču v Kopru, oddelku v Novi Gorici, da opravi novo glavno obravnavo. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Delovno in socialno sodišče v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom sklenilo, da je Delovno in socialno sodišče v Ljubljani krajevno pristojno za odločanje o tej zadevi in da se glavna obravnava glede zahtevka za plačilo regresa začne znova in z delno sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku odpravnino od bruto zneska 55.348,02 Sit v ustreznem neto znesku, od česar se plačajo tudi ustrezni davki in prispevki, od neto zneska pa plačajo tudi zakonite zamudne obresti od 1.7.1993 dalje do plačila, vse v roku 8 dni. O pravdnih stroških pa bo odločeno s končno odločbo. Zoper ta sklep in delno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, zlasti pa zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, s predlogom, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in izpodbijani sklep in delno sodbo v tč. 1 in 3 izreka tako spremeni, da odloči, da Delovno in socialno sodišče v Ljubljani ni krajevno pristojno za odločanje v tej zadevi ter zadevo vrne v ponovno odločanje pristojnemu sodišču, ki je splošno krajevno pristojno za toženca. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje s sklepom odločilo, da je krajevno pristojno za odločanje v predmetni zadevi na podlagi 65. čl. ZPP, pri čemer se je hkrati postavilo na stališče, da je toženec tisti, ki je dolžan dokazati, da se delo ni opravljalo na sedežu naslovnega sodišča. S takim stališčem ne soglaša tožena stranka, saj ZPP vsebuje določbe o splošni krajevni pristojnosti in kot navezno okoliščino določa stalno prebivališče toženca. Poleg splošne krajevne pristojnosti je pristojno za sojenje tudi drugo, vendar le v primerih, določenih v ZPP. Te okoliščine pa je dolžan dokazati tisti, ki toži, ne pa toženec. Zgolj verjetnost v tem primeru ne zadošča, predvsem zato, ker je tožena stranka ugovarjala posebni krajevni pristojnosti. Pri tem pa ponovno poudarja, da ne obstoja nobena navezna okoliščina, na podlagi katere bi bilo naslovno sodišče pristojno za odločanje o tej zadevi. Delovno razmerje je bilo sklenjeno v Lokavcu, delovna naloga za tožnika se ni nikoli začela in zaključila v kraju tožnikovega stalnega prebivališča. Torej delovno nalogo je tožnik vedno začel in končal na sedežu tožene stranke, kam pa je tožnik odšel po opravljeni delovni nalogi, pa je njegov problem. To dokazuje tudi dejstvo, da je bil po pogodbi o zaposlitvi tožnik upravičen do povračila stroškov prevoza za prihod na delo in z dela (25. čl. pogodbe o zaposlitvi). Prav zaradi ugovora krajevne pristojnosti pa se tožena stranka ni želela spustiti v obravnavanje sporne zadeve po vsebini, saj bi s tem njegov ugovor izgubil ves smisel. Ker pa je sodišče prve stopnje kljub ugovoru tudi meritorno odločilo v sporni zadevi, se pritožuje tožena stranka tudi zoper odločitev pod tč. 3 delne sodbe. Pri tem pa pripominja, da je bil tožnik opredeljen kot presežni delavec na lastno željo, zato meni, da mu ne pripada odpravnina, oz. se ji je odpovedal, kar bo dokazala s pričo, ki je prisostvovala temu dogovoru. Sicer pa je tudi sporna višina odpravnine, saj je sodišče prve stopnje kot osnovo za izračun te odpravnine očitno upoštevalo povprečje plač od januarja 1993-december 1995, namesto izhodiščne plače po ustrezni kolektivni pogodbi za konkretne mesece. Pritožba je utemeljena. Pritožbeno sodišče je ob preizkusu izpodbijanega sklepa in delne sodbe sodbe, v mejah razlogov, iz katerih se smeta izpodbijati, ki so navedeni v pritožbi, ugotovilo, da so podani. V 65. čl. ZPP/77 je določeno, da je, če je v sporu iz delovnega razmerja tožnik delavec, za sojenje pristojno poleg sodišča, ki je splošno krajevno pristojno za toženca, tudi sodišče, na katerega območju se opravlja ali se je opravljalo delo, oz. sodišče, na katerega območju bi se moralo uporabljati delo ter sodišče, na katerega območju je bilo sklenjeno delovno razmerje. V 20. čl. tega zakona pa je določeno, da se lahko sodišče na ugovor toženca izreče za krajevno nepristojno, če je bil ugovor vložen najpozneje na pripravljalnem naroku, če tega naroka ni bilo, pa dokler se toženec ne spusti v obravnavanje glavne stvari na prvem naroku, če tega naroka ni bilo, pa dokler se toženec ne spusti v obravnavanje glavne stvari na prvem naroku za glavno obravnavo. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da je tožena stranka podala ugovor zoper krajevno pristojnost takoj, ne da bi podala odgovora na tožbo, v skladu z določilom 20. čl. ZPP. Nadalje je ugotovilo, da ni iz dokazov v spisu razvidno, da bi tožnik opravljal delovno nalogo na območju sodnega okoliša Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, poleg tega je tudi ugotovilo, da je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi na sedežu tožene stranke. Na podlagi teh ugotovitev zaključuje pritožbeno sodišče, da je za reševanje tega individualnega delovnega spora pristojno splošno krajevno sodišče - Delovno sodišče v Kopru, oddelek v Novi Gorici, po določilu 46. čl. ZPP in ne naslovno sodišče, kot to pravno zmotno zaključuje sodišče prve stopnje. Zato zaključuje pritožbeno sodišče, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka po 4. tč. 2. odst. 354. čl. ZPP, saj je ta kršitev podana, če je na ugovor stranke v odločbi, ki je bila vzeta v sodbo, nepravilno odločilo, da je krajevno pristojno, stranka pa se je zaradi tega pritožila. Glede na zgoraj navedene pravne razloge je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi tožene stranke in izpodbijani sklep in delno sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo v skladu z določbo 1. odst. 369. čl. ZPP in zadevo odstopilo splošno krajevno pristojnemu sodišču - Delovnemu sodišču v Kopru, oddelku v Novi Gorici, kot je to razvidno iz izreka tega sklepa, obenem pa je sklenilo, da so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka (3. odst. 166. čl. ZPP). Pritožbeno sodišče je na podlagi 1. odst. 498. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS št. 26/99) uporabilo določbe ZPP/77, ki se je pred uveljavitvijo novega ZPP/99 smiselno uporabljal kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odst. 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 1/91-I in 45/I/94).