Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

sodba II U 265/2012

ECLI:SI:UPRS:2013:II.U.265.2012 Javne finance

dohodnina odmera dohodnine nadomestilo za ločeno življenje zmanjšanje davčne osnove
Upravno sodišče
12. junij 2013
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Plačilo nadomestila za ločeno življenje je obveznost delodajalca. Zato je logičen zaključek, da je do nadomestila upravičen le tisti delavec, ki ga delodajalec zaradi službenih potreb napoti na delo v drug kraj.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Ptuj tožniku odmeril dohodnino za leto 2010 v višini 15.488,83 €. Razlika med odmerjeno dohodnino in med letom plačanimi akontacijami dohodnine v znesku 12.782,38 € znaša 2.706,45 € ter jo mora tožnik plačati v roku 30 dni od vročitve odločbe. V obrazložitvi odločbe prvostopni davčni organ navaja, da je bila tožniku dohodnina odmerjena na podlagi vložene napovedi za leto 2010. Na podlagi navedb zavezanca in na podlagi svojih podatkov je davčni organ tožniku odmeril dohodnino za leto 2010 v znesku 15.488,83 €, pri čemer je upošteval zmanjšanje davčne osnove za stroške prehrane med delom, stroške prevoza na delo in z dela ter posebno olajšavo za čezmejne delovne migrante.

Navedeno odločitev je z odločbo št. DT 499-01-14/2012 z dne 18. 5. 2012 potrdilo tudi Ministrstvo za finance, ki ugotavlja, da je v zadevi sporno priznanje dodatka za ločeno življenje. Kot navaja, je tožnik v letu 2010 zaposlitev opravljal v Zvezni republiki Nemčiji, od koder se je po lastnih navedbah vračal k družini najmanj enkrat tedensko. Po določbi 3. točke prvega odstavka 44. člena Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2) se v davčno osnovo dohodka iz delovnega razmerja ne vključujejo povračila stroškov v zvezi z delom, kot so prehrana med delom, stroški prevoza na delo in z dela in terenski dodatek ter nadomestilo za ločeno življenje do višine, ki jo določi vlada. V skladu z 8. členom Uredbe o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja (v nadaljevanju Uredba) se nadomestilo za ločeno življenje ne všteva v davčno osnovo dohodka iz delovnega razmerja delojemalca, ki opravlja delo izven kraja, kjer živi s svojo družino ter zato zaradi službenih potreb v času delovnih obveznosti prebiva ločeno od svoje družine, in sicer do višine 334,00 € na mesec. Po mnenju ministrstva, se nadomestilo za ločeno življenje prizna le zavezancem, ki zaradi službenih potreb opravljajo delo izven kraja, kjer živijo s svojo družino in zato prebivajo ločeno od svoje družine. Gre za primere, ko je zavezanec ločen od svoje družine izključno zaradi službenih potreb po volji delodajalca in ne po lastni volji. Ker tožnik navaja, da na delo v tujino ni bil napoten po volji delodajalca, ampak se je za to odločil v lastnem interesu, po mnenju ministrstva ni upravičen do priznanja dodatka za ločeno življenje.

Tožnik v tožbi izpodbijani odločitvi nasprotuje. Pritrjuje ugotovitvi davčnega organa, da je v letu 2010 delal v Zvezni republiki Nemčiji, ter da se je domov k družini vračal vsaj enkrat tedensko, meni pa, da bi davčni organ pri izračunu dohodnine moral upoštevati tudi nadomestilo za ločeno življenje v višini 4.008,00 €, ki ga je tožnik uveljavljal v napovedi za odmero dohodnine na podlagi 44. člena ZDoh-2 ter 8. člena Uredbe. Kot navaja, je zaradi delovnega razmerja delo opravljal izven kraja, kjer je živel s svojo družino, kar pomeni, da je bil zaradi službenih potreb primoran prebivati ločeno od svoje družine. Zato meni, da izpolnjuje pogoje iz ZDoh-2 in Uredbe za priznanje dodatka za ločeno življenje. Nadomestilo za ločeno življenje, ki ga je prejemal od svojega delodajalca v tujini, sicer ni izkazano kot ločena postavka na plačilnih listah, vendar pa to po njegovem mnenju ne bi smelo vplivati na odločitev. Nemška delovno pravna zakonodaja takih vrst izplačil ne pozna, zato je treba šteti, da je nadomestilo vključeno v plačo. Delodajalec in delavec se namreč dogovorita za višino dohodka, ki ustreza obveznostim, upoštevajoč tudi vse okoliščine zaposlitve. Tako se lahko dogovorita za izplačilo nadomestila v obliki posebnega dodatka k plači, lahko pa se dogovorita tudi za višjo izhodiščno plačo. Ker v nemški zakonodaji ni dodatka za ločeno življenje, tožnik v konkretnem primeru ni imel te možnosti izbire. Bistveni namen nadomestila za ločeno življenje je pokrivanje stroškov delavca, ki so povezani z ločenim življenjem, ne glede na obliko, v kateri bi delodajalec delavcu to nadomestilo lahko izplačal. Zato tožnik meni, da je upravičen do obravnave, kakršne do deležni tudi ostali davčni zavezanci, ki zaradi zaposlitve prebivajo ločeno od svoje družine in imajo nadomestilo izkazano kot posebno postavko na obračunu plače. Glede na obrazloženo sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi ter toženki naloži povrnitev stroškov postopka.

Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih, navedenih v upravnih odločbah. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno, ali je tožnik upravičen do zmanjšanja davčne osnove od dohodkov iz delovnega razmerja zaradi nadomestila za ločeno življenje.

V skladu s 3. točko prvega odstavka 44. člena ZDoh-2 se v davčno osnovo dohodka iz delovnega razmerja ne všteva povračilo stroškov v zvezi z delom, kot so prehrana med delom, stroški prevoza na delo in iz dela in terenski dodatek, pod pogoji in do višin, ki jih določa vlada, ter nadomestilo za ločeno življenje do višine, ki jo določi vlada. Po določbi 8. člena Uredbe se nadomestilo za ločeno življenje ne všteva v davčno osnovo dohodka iz delovnega razmerja delojemalca, ki opravlja delo izven kraja, kjer živi s svojo družino, ter zato zaradi službenih potreb v času delovnih obveznosti prebiva ločeno od svoje družine, do višine 334,00 € na mesec.

V konkretnem primeru ni sporno, da je bil tožnik v letu 2010 zaposlen v Zvezni republiki Nemčiji pri nemškem delodajalcu, ter da se je v tem času tedensko vračal domov k svoji družini. Navedene okoliščine tudi po mnenju sodišča ne izkazujejo, da je tožnik upravičen do zmanjšanja davčne osnove od dohodkov iz delovnega razmerja iz naslova nadomestila za ločeno življenje. V zadevi namreč ni sporno, da delodajalec tožniku zaradi zaposlitve izven kraja, kjer je živel s svojo družino, ni izplačeval nadomestila za ločeno življenje, ki je posebni dodatek k plači. Že po naravi stvari je pri dodatku za ločeno življenje mogoče govoriti o strošku v zvezi z delom, stroški pa morajo biti pri dohodku iz delovnega razmerja prikazani ločeno od plače. Ugovor tožnika, da je bil dodatek vključen v višjo izhodiščno plačo, zato na odločitev ne more imeti vpliva.

Davčni organ je po presoji sodišča tudi pravilno razlagal določbo 8. člena Uredbe, ki opredeljuje pogoje, ki morajo biti izpolnjeni, da se nadomestilo za ločeno življenje ne všteva v osnovo za odmero dohodnine. Bistveno pri navedeni razlagi je, da delavec zaradi službenih potreb prebiva ločeno od svoje družine. Ker gre pri plačilu nadomestila za ločeno življenje za obveznost delodajalca, je torej logičen zaključek, da je do nadomestila upravičen le tisti delavec, ki ga delodajalec zaradi službenih potreb napoti na delo v drug kraj. V obravnavani zadevi pa je nesporno, da tožnik ni napoteni delavec, ki bi ga delodajalec napotil na delo v tujino, saj se je tožnik prostovoljno zaposlil pri delodajalcu v tujini in se s tem odločil, da bo zaradi zaposlitve prebival ločeno od svoje družine. Iz navedenega razloga je tudi neutemeljen tožbeni ugovor o neenakem obravnavanju tožnika v primerjavi z ostalimi davčnimi zavezanci, ki imajo nadomestilo za ločeno življenje izkazano kot ločeno postavko pri obračunu plače, saj ne gre za enake dejanske okoliščine.

Po vsem navedenem je sodišču presodilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

Zahtevo tožnika za povrnitev stroškov postopka je sodišče zavrnilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia