Jedro

V zadevi odklonitve soglasja ministra k imenovanju tožnice za ravnateljico javne šole gre za spor, ki po določbi 2. odstavka 3. člena ZUS sodi v pristojnost upravnega sodišča.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Mariboru, št. U 461/2000-6 z dne 27.8.2002, se razveljavi in zadeva vrne temu sodišču, da opravi nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 3. točke 1. odstavka 34. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) zavrglo tožničino tožbo zoper negativno soglasje tožene stranke z dne 11.7.2000. Z njim je minister odklonil soglasje k imenovanju tožnice za ravnateljico.

Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navaja, da je tožena stranka izdala izpodbijano odločbo na podlagi 7. odstavka 53. člena Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (Uradni list RS, št. 12/96 in 23/96, ZOFVI), po katerem si mora svet šole k imenovanju in razrešitvi ravnatelja pridobiti soglasje ministra. Svojo odločitev je sodišče prve stopnje oprlo na 3. člen ZUS in presodilo, da tožena stranka z izdajo negativnega soglasja ni odločala o kakšni tožničini pravici, obveznosti ali koristi, zato soglasje ministra, predpisano v postopku imenovanja ravnatelja, ni upravni akt v smislu navedene določbe. Menilo je, da bo o tožničini pravici ali pravni koristi odločeno šele s sklepom o izbiri ravnatelja, zoper katerega pa Zakon o zavodih v 2. odstavku 36. člena predvideva sodno varstvo pred sodiščem, pristojnim za delovne spore.

Tožnica v pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje ni pravilno odločilo, da izpodbijano negativno soglasje ministra ni dokončni akt. Meni, da je potrebno izhajati iz 157. člena Ustave RS, ki zagotavlja varstvo pravic zoper dokončne posamične akte državnih organov, če za določeno zadevo ni z zakonom predvideno drugo sodno varstvo. Delovno sodišče ni pristojno za presojo odločitve ministra. Takšno stališče izhaja tudi iz mnenja Inštituta za javno upravo, Univerze v L., z dne 14.11.1997. Zatrjuje tudi kršitev 23. in 25. člena Ustave RS.

Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani akt odpravi in odloči, da je izdano negativno soglasje nezakonito, podrejeno pa, da zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje.

Tožena stranka povzema navedbe v odgovoru na tožbo in še navaja, da tožnica v celoti ne izpolnjuje pogojev za ravnatelja osnovne šole.

Pritožba je utemeljena.

Predmet presoje v obravnavani zadevi je, ali je odklonitev soglasja ministra za imenovanje ravnatelja šole predmet upravnega spora.

Predmet upravnega spora je definiran v 1. in 3. členu ZUS. Po določbi 2. odstavka 3. člena ZUS se lahko v upravnem sporu izpodbijajo tudi posamični akti, izdani v volilnem postopku in posamični akti o izvolitvah, imenovanjih, napredovanjih in razrešitvah funkcionarjev ter nosilcev javnih služb, če zakon tako določa, pa tudi akti o imenovanjih, napredovanjih in razrešitvah delavcev v državnih organih, organih lokalne skupnosti in javnih zavodih. Predmet upravnega spora so lahko tudi različna soglasja ali potrditve k izvolitvam in imenovanjem direktorjev ali ravnateljev javnih zavodov in nosilcev javnih pooblastil. Glede na postopek imenovanja ravnatelja, mora po določbi 53. člena ZOFVI svet zavoda pridobiti soglasje ministra k imenovanju ravnatelja. V obravnavani zadevi ne gre za neizvolitev tožnice v svetu šole, kar bi bil delovnopravni spor, ampak za odklonitev soglasja ministra k imenovanju tožnice za ravnateljico javne šole, ki jo je svet šole s sklepom že imenoval. Gre za spor zaradi odklonitve soglasje k imenovanju, ki po določbi 2. odstavka 3. člena ZUS sodi v pristojnost upravnega sodišča. Po presoji pritožbenega sodišča je zato sodišče prve stopnje določbo 3. člena ZUS nepravilno uporabilo, ko je odločilo, da odklonitev soglasja ne more biti predmet izpodbijanja v upravnem sporu, s tem v zvezi pa tudi 3. točko 1. odstavka 34. člena ZUS, ko je tožbo zavrglo.

Glede na navedeno je podana bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu iz 2. odstavka 72. člena ZUS. Pritožbeno sodišče je zato izpodbijano sodbo na podlagi 74. člena ZUS razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek, v katerem mora upoštevati ugotovljeno bistveno kršitev določb postopka.