Jedro

Opis kaznivega dejanja iz obtožnega predloga, da bi se obdolženi moral in mogel zavedati, da se lahko oškodovanka pri padcu telesno poškoduje, zajema tudi dolžnost in možnost zavedanja, da lahko pride tudi do hude telesne poškodbe. Zaradi tega ni potrebno, da bi obtožni predlog določno opredeljeval obdolženčev krivdni odnos do vrste telesne poškodbe, do katere je prišlo pri oškodovanki v posledici njenega ravnanja.

Izrek

Pritožbi okrožnega državnega tožilca se u g o d i in se sodba sodišča prve stopnje r a z v e l j a v i ter zadeva v r n e sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Z v uvodu navedeno sodbo je sodišče prve stopnje iz razloga po 1. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) obdolženega I. M. oprostilo obtožbe storitve kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po III. in I. odstavku 134. člena Kazenskega zakonika. Odločilo je še, da obremenjujejo stroški kazenskega postopka proračun. Proti takšni odločitvi prvostopnega sodišča se je pravočasno pritožil okrožni državni tožilec zaradi kršitve kazenskega zakona. Pritožbenemu sodišču predlaga, da njegovi pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da spozna obdolženega I. M. za krivega storitve kaznivega dejanja po obtožnem predlogu, ga kaznuje po III. odstavku v zvezi s I. odstavkom 134. člena KZ ter v skladu z določilom I. odstavka 95. člena ZKP odloči, da mora povrniti stroške kazenskega postopka. Pritožba je utemeljena. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da opis kaznivega dejanja v obtožnem predlogu ne vsebuje vseh zakonitih znakov obdolžencu očitanega kaznivega dejanja in je zato izdalo oprostilno sodbo. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je opis kaznivega dejanja pomanjkljiv glede na to, da ni dovolj konkretno opisana malomarnost, kot oblika krivde; v obtožnem predlogu je namreč napisano le, da bi se obdolženec moral in mogel zavedati, da lahko oškodovanka pade in se pri tem padcu telesno poškoduje. Razen tega pa je po mnenju prvostopnega sodišča opis kaznivega dejanja še dodatno pomanjkljiv, ker niso posebej opisane okoliščine, ki bi konkretizirale očitek obdolžencu, da je v odnosu do nastale posledice ravnal z malomarnostjo, saj bi šele opis teh okoliščin sodišču omogočil razmejitev med naključjem in kaznivim dejanjem. V nasprotju z mnenjem prvostopnega sodišča pritožbeno sodišče ocenjuje, da obtožni predlog popolnoma zadostno opisuje obdolženčevo malomarnost v odnosu do očitanega ravnanja. Po sodni praksi se namreč vedno bolj uveljavljajo kratki in jasni opisi kaznivih dejanj, za kar se zavzemajo tudi pravni teoretiki. Pri kaznivih dejanjih, storjenih iz malomarnosti, pogosto malomarnost sploh ni več opisana. Iz tega razloga je zahteva sodišča prve stopnje, da bi moral obtožni predlog vsebovati opis malomarnosti prav v odnosu do hude telesne poškodbe, oziroma določno opredeljevati tudi obdolženčev krivdni odnos do vrste telesne poškodbe, do katere je v posledici njegovega ravnanja prišlo pri oškodovanki, pretirana. Sodna praksa izkazuje, da je pogosto povsem od naključja odvisno, kakšna bo telesna poškodba oškodovanca, ki pade zaradi udarca ali za odrinjenja ter se pri padcu telesno poškoduje. Zato opis, da bi se obdolženi moral in mogel zavedati, da se lahko oškodovanka pri padcu telesno poškoduje,zajema tudi dolžnost in možnost zavedanja, da lahko pride tudi do hude telesne poškodbe. Opisovanje okoliščin na strani obeh udeležencev, ki bi dokazovale očitek o malomarnostnem ravnanju, tako nujno ne spada v dispozitev obtožnega predloga oziroma v izrek sodbe, so pa te njune osebne lastnosti gotovo pomembna osnova za ugotavljanje dejanskega stanja in vsaj v obravnavanem primeru tudi za zaključevanje o krivdi. Iz obrazloženega torej izhaja, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je odločilo, da dejanje, zaradi katerega se obdolženi preganja, zaradi pomanjkljivega opisa v obtožnem predlogu ni kaznivo dejanje, kršilo kazenski zakon, zaradi česar je bilo potrebno pritožbi ugoditi in sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti. Pritožbeno je bila predlagana sprememba sodbe sodišča prve stopnje iz oprostilne v obsodilno, ker naj bi ugotovljeno dejansko stanje dajalo zadostno podlago zanjo. Novelirani V. odstavek 392. člena ZKP res omogoča sodišču druge stopnje, da v primeru, če je za pravilno ugotovitev dejanskega stanja potrebna samo drugačna presoja že ugotovljenih dejstev ne pa tudi izvedba novih dokazov ali ponovitev že izvedenih dokazov, da sodbe sodišča prve stopnje ne razveljavi, ampak jo le spremeni. Sodišče prve stopnje je v celoti izvedlo dokazni postopek, ker pa zbranih dokazov ni ocenilo, pritožbeno sodišče ne more ocenjevati pravilnosti presoje dejstev, kot to zahteva zgoraj citirana določba ZKP. Zato samo tudi ne more spremeniti odločitve sodišča prve stopnje. Naloga sodišča prve stopnje v ponovljenem postopku bo tako ocena vseh že izvedenih dokazov, ki bo potrdila ali ovrgla utemeljenost obtožbenih očitkov.