Jedro

Dejstvo, da naj bi bila nad dolžnikom že pred začetkom izvršilnega postopka na podlagi verodostojne listine pravnomočno potrjena poenostavljena prisilna poravnava, ki naj bi imela učinek tudi za izterjevano terjatev, predstavlja pravno pomembno dejstvo, z uveljavljanjem katerega bi dolžnik lahko uspel v morebitni upnikovi pravdi zoper njega. V takšnem primeru namreč za del izterjevane terjatve izvršilni naslov že obstaja, za del izterjevane terjatve pa ga upnik v skladu z ZFPPIPP ne more (več) pridobiti.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se sklep o izvršbi z dne 22. 10. 2014 v dovolilnem delu razveljavi ter bo o zahtevku in stroških postopka (vključno s pritožbenimi stroški) odločalo Okrožno sodišče v Celju v pravdnem postopku.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo dolžnikov ugovor zoper sklep o izvršbi z dne 22. 10. 2014. 2. Dolžnik je zoper ta sklep vložil pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP, v zvezi z določbo 15. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ. Opozarja, da je bila v postopek poenostavljene prisilne poravnave nad njim vključena tudi izterjevana terjatev, poenostavljena prisilna poravnava pa v celoti učinkuje za terjatve, navedene v posodobljenem seznamu terjatev (četrti odstavek 221. d člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju - ZFPPIPP, v zvezi s četrtim odstavkom 221. b člena ZFPPIPP). Navedeni postopek poenostavljene prisilne poravnave, ki je bila sklenjena 18. 8. 2014, se je pravnomočno zaključil 3. 9. 2014, kar pomeni, da so upniki, na katere vpliva ta poenostavljena prisilna poravnava, lahko poplačani samo v rokih in pod pogoji prisilne poravnave. Ne glede na navedeno pa je upnik v predmetni zadevi predlagal izterjavo celotne terjatve, sodišče prve stopnje pa se je zmotno oprlo na določilo 131. člena ZFPPIPP. Ni namreč ugotovilo, da je bila prisilna poravnava pravnomočno zaključena že pred izdajo sklepa o izvršbi, kar je v predmetni zadevi odločilno dejstvo. Sodišče prve stopnje tudi ni upoštevalo, da so sklepi v postopkih insolventnosti javno objavljeni tako v sodnem registru kot tudi na spletnih straneh AJPES in posledično vsem znani (133. člen ZFPPIPP in četrti odstavek 122. člena ZFPPIPP). Meni, da se je sodišče s postopkom insolventnosti seznanilo že avgusta 2014, najkasneje pa pred izdajo sklepa o izvršbi. Opozarja, da upnik ne more za isto terjatev, ki mu je že bila priznana z izvršilnim naslovom (pravnomočen sklep o potrditvi prisilne poravnave skupaj s seznamom terjatev), ki vpliva na zapadlost in višino te terjatve, vlagati še dodatne izvršbe na podlagi verodostojne listine (gre za res iudicata). Citira prezrti 212. člen ZFPPIPP. Glede na navedeno meni, da je bil upnikov predlog nedopusten, neutemeljen in preuranjen, sam pa je bil zaradi ravnanja sodišča prikrajšan za ustavno zajamčene človekove pravice (14., 22., 23., 25. in 33. člen Ustave RS oz. 6., 13. in 14. člen EKČP), zlasti za pravico do učinkovitega sodnega varstva, ter posledično prisiljen privilegirati enega od upnikov. Višjemu sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep spremeni tako, da ugovoru ugodi, sklep o izvršbi razveljavi in predlog za izvršbo zavrže oz. zavrne, upniku pa naloži v plačilo vse stroške postopka; podredno predlaga, naj se izpodbijani sklep v celoti razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločitev. Priglaša nadaljnje izvršilne stroške.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je z vpogledom v AJPES pravilno ugotovilo, da je bil nad dolžnikom 7. 4. 2014 (to je pred vložitvijo izvršilnega predloga) začet postopek poenostavljene prisilne poravnave pred Okrožnim sodiščem v Celju St 0000/2014, vendar pa je nato s sklicevanjem na določbo prvega odstavka 131. člena ZFPPIPP in na 132. člen ZFPPIPP zmotno zaključilo, da pogoji za razveljavitev sklepa o izvršbi niso podani. Presodilo je namreč, da v primeru, ko ob predhodnem preizkusu dovoljenosti izvršilnega predloga ni ugotovljeno, da je bil nad dolžnikom že pred vložitvijo predloga začet postopek zaradi insolventnosti (zaradi česar je nepravilno izdan sklep o izvršbi), uporaba določbe prvega odstavka 131. člena ZFPPIPP ni mogoča, temveč je treba smiselno uporabiti določbe, ki veljajo za primer začetka postopka zaradi insolventnosti po vložitvi predloga za izvršbo (132. člen ZFPPIPP). Nadalje je sodišče prve stopnje še pojasnilo, da v postopku izvršbe na podlagi verodostojne listine (enako kot v pravdnem postopku) začetek postopka prisilne poravnave (tudi poenostavljene) vse do pravnomočnosti sklepa o izvršbi nima nobenih posledic, ter zaključilo, da začetek postopka poenostavljene prisilne poravnave nad dolžnikom ne predstavlja pravno relevantnega razloga, ki bi lahko privedel do zavrnitve upnikovega zahtevka v pravdi, dolžnik pa v ugovoru tudi ni zanikal pravnoposlovnega razmerja z upnikom in ni prerekal izterjevane terjatve. Glede na vse navedeno je sodišče prve stopnje zavrnilo dolžnikov ugovor zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine kot neobrazložen.

5. Dolžnik v pritožbi utemeljeno opozarja, da se je sodišče prve stopnje glede na okoliščine konkretnega primera zmotno oprlo na določbo 132. člena ZFPPIPP.

6. Dolžnik je že v ugovoru zoper sklep o izvršbi smiselno opozoril na dejstvo, da je bila izterjevana terjatev vključena v postopek poenostavljene prisilne poravnave (St 0000/2014), ki je bila nad njim izglasovana in tudi pravnomočno potrjena (3. 9. 2014) še pred vložitvijo predmetnega predloga za izvršbo (20. 10. 2014). Dolžnik je namreč v svojem laičnem ugovoru z dne 24. 10. 2014 navedel, da je od 7. 4. 2014 v postopku poenostavljene prisilne poravnave, da je v tem postopku pravnomočen sklep 3. 9. 2014, ter da so obveznosti na seznamu navadnih upnikov in bodo poplačane pod pogoji poenostavljene prisilne poravnave, poleg tega pa je ugovoru tudi priložil sklep o potrditvi poenostavljene prisilne poravnave z dne 18. 8. 2014. 7. Dejstvo, da naj bi bila nad dolžnikom že pred začetkom predmetnega izvršilnega postopka pravnomočno potrjena poenostavljena prisilna poravnava, ki naj bi imela učinek tudi za izterjevano terjatev, predstavlja pravno pomembno dejstvo, z uveljavljanjem katerega bi dolžnik lahko uspel v morebitni upnikovi pravdi zoper njega. V takšnem primeru namreč za del izterjevane terjatve izvršilni naslov že obstaja (res iudicata - prim. tretji odstavek 215. člena v zvezi z drugim in četrtim odstavkom 221. b člena ZFPPIPP; glej tudi VSL sodbo in sklep I Cpg 251/2012 z dne 15. 1. 2013), za del izterjevane terjatve pa ga upnik v skladu z ZFPPIPP ne more (več) pridobiti. S pravnomočnostjo sklepa o potrditvi prisilne poravnave namreč preneha upnikova pravica, da v sodnem postopku uveljavlja plačilo zneska navadne terjatve pod ugodnejšimi pogoji, kot so določeni v potrjeni prisilni poravnavi (višji delež, krajši roki za plačilo, višja obrestna mera) - prim. prvi odstavek 214. člena ZFPPIPP v zvezi z drugim in četrtim odstavkom 221. b člena ZFPPIPP.

8. Ker je sodišče prve stopnje glede na navedeno materialnopravno zmotno zaključilo, da dolžnikov ugovor ni obrazložen, je višje sodišče dolžnikovi pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep ustrezno spremenilo (3. točka 365. člena ZPP in 5. alineja 358. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, vsi v zvezi s 15. členom ZIZ). V primeru, ko dolžnik zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine vloži obrazložen ugovor, namreč sodišče v skladu z drugim odstavkom 62. člena ZIZ sklep o izvršbi v dovolilnem delu razveljavi, nato pa se postopek nadaljuje kot pri ugovoru zoper plačilni nalog pred pristojnim sodiščem. V konkretnem primeru je glede na stranke postopka, kraj dolžnikovega sedeža in odsotnost določno označenega dogovora glede krajevne pristojnosti pravdnega sodišča v primeru dolžnikovega ugovora (upnik je v predlogu za izvršbo navedel sodišče, ki je pristojno za izvršbo) za odločanje v pravdi stvarno in krajevno pristojno Okrožno sodišče v Celju.

9. O stroških pritožbenega postopka bo - tako kot o vseh drugih stroških tega postopka - odločeno v nadaljnjem pravdnem postopku.