Jedro

Napačno si toženec razlaga določbe člena 25. Pravilnika o upravljanju večstanovanjskih stavb, iz katerih jasno izhaja, da se obratovalni stroški toplotne postaje delijo po površini posamezne enote. Ker gre za skupne stroške toplotne postaje je za odločanje v tej zadevi nepomembno ali gre za enostanovanjsko ali večstanovanjsko hišo, sicer pa s temi in ostalimi trditvami v pritožbi toženec uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar v sporih majhne vrednosti ni dovoljeno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VI 163848/2010 ostane v veljavi v prvem odstavku za glavnico 15,89 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 23. 10. 2010 dalje do plačila ter glede izvršilnih stroškov. Tožencu je tudi naložilo plačilo nadaljnjih pravdnih stroškov v znesku 35,94 EUR z ustreznimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper tako sodbo se pritožuje toženec, ki v pritožbi navaja, da ne more biti sporen pravilnik po katerem upravnik toplotne postaje zaračuna stroške in ti stroški so se obračunavali do konca leta 2006 po številu oseb, sedaj, ko tožeča stranka obračunava po procentualnem deležu površine , tožencu ni znano po kakšni osnovi je zaračunan posamezni delež in tega tudi ne bi mogel izračunati zaradi nepoznavanja površin v ostalih stanovanjskih objektih in zaradi tega ne razume sodišča, da je sprejelo podatke tožeče stranke glede njegovega deleža. Nadalje toženec trdi, da gre za enostanovanjsko hišo in da ne plačuje toplotne postaje po kvadraturi ogrevane površine. Toženec zahteva, da se za stroške toplotne postaje ne upošteva člen 25. Pravilnika, ker se dogovarja o namestitvi merilnikov toplotne energije.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V konkretnem primeru gre za spor majhne vrednosti in se sme sodba sodišča prve stopnje izpodbijati le zaradi absolutne bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka člena 339 ZPP in zmotne uporabe materialnega prava. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje na katera je pritožbeno sodišče vezano izhaja, da je tožeča stranka upravnik večstanovanjskega objekta in skrbi za redno vzdrževanje skupne toplotne postaje, ki služi večstanovanjskim objektom med drugim tudi toženčevemu in da toženec ni plačal stroškov, ki se nanašajo na obratovanje toplotne postaje (stroški vzdrževanja in elektrika). Pravna podlaga za plačilo teh stroškov so določbe člena 30. in 31 in 68 SPZ v zvezi s členom 20 SZ, na katere je oprlo svojo odločitev sodišče prve stopnje. Glede na listinske dokaze je pravilna ugotovitev o višini toženčevega deleža (1,33 %), saj toženec razen pavšalnega ugovora o napačni površini ni podal. Napačno si toženec razlaga določbe člena 25. Pravilnika o upravljanju večstanovanjskih stavb, iz katerih jasno izhaja, da se obratovalni stroški toplotne postaje delijo po površini posamezne enote, kot je že pravilno tožencu pojasnilo sodišče prve stopnje. Ker gre za skupne stroške toplotne postaje je za odločanje v tej zadevi nepomembno ali gre za enostanovanjsko ali večstanovanjsko hišo, sicer pa s temi in ostalimi trditvami v pritožbi toženec uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar v sporih majhne vrednosti ni dovoljeno.

5. Glede na navedeno je bilo pritožbo toženca zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353 ZPP).