Jedro

Tožena stranka je pravilno ugotovila, da je tožnik kot razlog za zapustitev izvorne države in vložitev prošnje za mednarodno zaščito v Sloveniji navedel družinske težave z bratom. Pravilno je bilo ugotovljeno, da je Vlada Republike Slovenije 31. 3. 2022 Alžirijo z Odlokom od določitvi seznama varnih izvornih držav določila kot varno izvorno državo ter da je bistveno to, da prosilec izkaže, da ga država ne more zaščititi, v konkretnem primeru pa tožnik tega ni izkazal, saj v zvezi z grožnjami brata niti ni poskušal izkazati zaščite v izvorni državi, okoliščina sorodstvene vezi med tožnikom in njegovim bratom pa ne more predstavljati utemeljenega razloga za to, da tožnik zaščite v izvorni državi ni iskal.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite kot očitno neutemeljeno in mu določila 10 dnevni rok za prostovoljni odhod ter odredila, da če v tem roku ne zapusti območja Republike Slovenije, območja držav članic EU in območja držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma, se ga s teh območij odstrani. Določila mu je tudi prepoved vstopa na ta območja za obdobje enega leta, ki pa se ne izvrši, če zapusti ta območja v postavljenem roku.

2. V obrazložitvi odločbe je navedeno, da je tožnik pri toženi stranki vložil prošnjo za mednarodno zaščito. Pri podaji prošnje je navedel, da ga v Alžiriji išče policija zaradi težav z denarjem. Ukradel je denar iz policijskega avtomobila in imel razpravo na sodišču, kjer pa so ga izpustiti in je nato zapustil izvorno državo. Imel je tudi družinske težave, in sicer je imel prometno nesrečo, v kateri je bila njegova mama sopotnica, in bratje so mu očitali, da je kriv, da je povzročil nesrečo in je mama zaradi tega poškodovana. Brat je vzel nož in ga želel ubiti zaradi nesreče. Napada ni prijavil na policijo, ker je to storil njegov starejši brat. 3. V nadaljevanju obrazložitve odločbe tožena stranka povzema, kaj je tožnik povedal na osebnem razgovoru. Na osebnem razgovoru je povedal, da ima težave z bratom in s policijo, ker je na tržnici prodajal pirotehniko. Policija mu jo je vzela, zaradi česar je bil tudi na sodišču. Z bratom pa ima težave, ker je bila njegova žena noseča in je padla po stopnicah, brat pa je mislil, da jo je porinil tožnik. Prodaja pirotehnike je v Alžiriji dovoljena, prodaja je bila legalna, predsednik pa je rekel, da ne smejo prodajati. Prišla je policija in je vzela vse, kar je imel. Tožnik je nato dejal, da denar in policija nista bila problem, ampak je glavna težava, zaradi katere je odšel, njegov brat. Ko je njegova noseča žena padla po stopnicah in izgubila otroka, je brat okrivil njega. Od takrat naprej ga brat ni maral in je imel občutek, da bi ga mogoče ubil, večkrat mu je grozil z nožem, vendar tega ni prijavil na policijo, ker je to njegov starejši brat. 4. Tožena stranka stranka se pri svoji odločitvi sklicuje na določilo 2. alineje 52. člena Zakona o mednarodni zašiti (v nadaljevanju ZMZ-1), ki določa, da se šteje prošnja za očitno neutemeljeno, če prosilce prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena ZMZ-1. Tožnik je kot razlog za zapustitev izvorne države in vložitev prošnje za mednarodno zaščito v Sloveniji navedel družinske težave z bratom. Pri tem je enkrat navajal prometno nesrečo, v kateri je bila poškodovana njegova mama kot sopotnica, drugič pa nesrečo bratove žene, ki je padla po stopnicah in izgubila otroka, v obeh primerih pa ga je brat zaradi tega krivil in mu grozil. Vlada Republike Slovenije je 31. 3. 2o22 Alžirijo z Odlokom od določitvi seznama varnih izvornih držav določila kot varno izvorno državo. Čeprav tožnik istovetnosti ni izkazal, tožena stranka ne dvomi, da je državljan Alžirije. Po mnenju tožene stranke je bistveno to, da prosilec izkaže, da ga država ne more zaščititi, v konkretnem primeru pa tožnik tega ni izkazal, saj v zvezi z grožnjami brata niti ni poskušal izkazati zaščite v izvorni državi. To je utemeljeval s tem, da gre za njegovega starejšega brata. Okoliščina sorodstvene vezi med tožnikom in njegovim bratom ne more predstavljati utemeljenega razloga za to, da tožnik zaščite v izvorni državi ni iskal. Če je sploh ni iskal, posledično tudi ne more izkazati, da mu Alžirija v zvezi z razlogi, ki jih uveljavlja, ni sposobna nuditi zaščite.

5. Tožnik v tožbi navaja, da je tožena stranka zavrnila njegovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite, ker naj bi navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite in ker prihaja iz varne izvorne države. Tožena stranka je s tožnikom opravila osebni razgovor pred terminom, na katerega je bil vabljen, čeprav je izrazil stališče, da na razgovor ni pripravljen in ima težave z rokami, bil je živčen in pod stresom. Ker ni bil pripravljen na razgovor, tudi ni mogel predložiti ustreznih kopij dokumentov ali se zbrati do te mere, da bi odpravil navidezne manjke v navedbah o dejstvih. Njegove navedbe o razlogih za krvno maščevanje so konsistentne in druga druge ne izključujejo. Tožena stranka bi morala preveriti, kateri brat je grozil tožniku in iz katerega razloga. Povsem mogoče je, da so očitke bratje naprtili tožniku zato, ker je že imel težave s policijo. Nepojasnjene so tudi tožnikove navedbe o tem, ali je s prodajo pirotehnike storil zgolj prekršek. Zaradi tega je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Splošno znano dejstvo je, da v Alžiriji še vedno obstaja krvno maščevanje. Prijavljanje sorodnikov ni sprejemljivo in povzroči srd drugih sorodnikov. Tudi Republika Slovenija sama izrecno opozarja, da obstajajo določeni varnostni zadržki za potovanje v posamezne dele Alžirije. Tožnik je smiselno skušal povedati, da bi vrnitev v državo izvora pomenila zanj nečloveško ravnanje v smislu 2. alineje 28. člena ZMZ-1. Tožena stranka se do teh navedb tožnika ni opredelila. Neustrezna obrazložitev pomeni tudi kršitev pravice do pravnega sredstva. Tožniku tudi ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe, ker ni vedel, katera dejstva so za toženo stranko pomembna. Tožena stranka se tudi ni opredelila do razlogov tožnika o nemožnosti notranje zaščite. Tožnik nima sorodnikov drugje v državi in tudi ne drugih oseb, ki bi mu nudile oporo. Groženj bratov tožnik policiji res ni prijavil, ker policija tega preprosto ne obravnava. Tožnik bi si s tem nakopal še dodaten srd brata. Tožnik je podajal ves čas postopka smiselno enake navedbe in jih ni spreminjal. Ne drži, da je tožnik navajal le nepomembna dejstva. Poudarja, da njegov razlog za odhod ni bil kazenski ali prekrškovni pregon. Alžirija tudi ni absolutno varna država. Ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin zanj to ni varna izvorna država. Iz njegovih izjav izhaja, da je državo zapustil iz razlogov preganjanja, ki so deloma družinske narave in mu policija ne bi nudila zaščite, kar je splošno znano dejstvo. Njegova prošnja ni očitno neutemeljena. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi, podrejeno pa, naj jo odpravi in zadevo vrne v ponovni postopek.

6. Hkrati s tožbo tožnik predlaga tudi izdajo začasne odredbe, s katero naj se stanje uredi tako, da se izvajanje točk izreka 2, 3 in 4 odločbe zadrži do pravnomočne odločitve v zvezi z tožbo. Z začasno odredbo naj se odloči, da tožniku ni treba prostovoljno oditi iz območja Republike Slovenije in da se ga s tega območja ne odstrani. Izvršitev ukrepa še pred odločitvijo v postopku s tožbo bi pomenila izvotlitev pravice do pravnega sredstva in bi tožniku nastala nepopravljiva škoda. Utrpel bi takšne psihične posledice, ki jih ni moč odpraviti. Z vrnitvijo v državo izvora bi bil izpostavljen bodisi zaporu bodisi srdu brata. Poleg tega je brez osebne svobode, ki mu je ne bo mogel nihče povrniti. Tožnik ne izvršuje kriminalnih dejanj in nikogar ne ogroža. V izvorni državi pa se ne počuti varnega in meni, da je njegovo življenje ogroženo in da je ogrožena njegova pravica do svobode.

7. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je prioritetno opravila osebni razgovor zato, da bi skrajšala čas, ki ga mora tožnik preživeti v Centru za tujce. Tožnik je sprva res zavrnil razgovor, vendar je zelo jasno izrazil tudi, da prosi zgolj za pavzo za cigareto, nato pa bo lahko nadaljeval z osebnim razgovorom. Tožena stranka ga je izrecno vprašala, ali se dobro počuti, da bo lahko odgovarjal na vprašanja, na kar je odgovoril pritrdilno. Dejansko stanje je bilo popolno ugotovljeno. Večkrat je bilo tožniku obrazloženo, da mora sam navesti vsa bistvena dejstva in okoliščine, zaradi katerih prosi za mednarodno zaščito. Tožnik je rekel, da navedeno razume in ne potrebuje dodatnih pojasnil. Dodano je zatrdil, da je navedel vsa dejstva in okoliščine, zaradi katerih je zapustil Alžirijo. Tožnik je jasno navedel, da ne želi oziroma ne potrebuje prisotnosti pooblaščenca. Tožena stranka ne sprejema izjav tožnika, da četudi bi grožnje prijavil policiji, se ne bi nič zgodilo. Ni izkazal, zakaj ga izvorna država pred grožnjami brata ne bi mogla zaščititi. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

8. Tožnik v pripravljalni vlogi navaja, da še v teku tega postopka ni razumel, da se ta postopek ne nanaša na bivanje v Centru za tujce, ampak je tožena stranka odločala o njegovi prošnji za mednarodno zaščito. Namestitev v Centru za tujce dojema kot sankcijo, ki ji je sledila zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito. Tožnik je na pavzo pri zaslišanju pristal zato, ker ni imel drugega izhoda. V njegovi izvorni državi obstaja krvno maščevanje in specialni odnosi med sorodniki, kar vključuje tudi sankcioniranje prijav policiji.

9. Sodišče je v navedeni zadevi dne 16. 8. 2023 opravilo glavno obravnavo, na kateri je vpogledalo v listine upravnega in sodnega spisa ter zaslišalo tožnika. Tožnik je na zaslišanju povedal, da mu je brat grozil zaradi družinskih problemov, pri čemer je glavni problem bratova žena. Bila je noseča in v tem času je bil z bratom v sporu zaradi nje. Nagnal jo je iz skupne hiše, v kateri živijo. Bil je vzrok, da je padla po stopnicah. Držijo njegove navedbe, da mu brat očita tudi to, da je bila mama v avtu, ko je prišlo do nesreče. Vztraja tudi pri vseh ostalih navedbah, ki jih je podal na zaslišanju pri toženi stranki.

K točki I izreka:

10. Tožba ni utemeljena.

11. ZMZ-1 v 5. alineji prvega odstavka 49. člena določa, da pristojni organ z odločbo prošnjo zavrne kot očitno neutemeljeno v pospešenem postopku, če prosilec očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito in je podan razlog iz 52. člena tega zakona. Nadalje 52. člen ZMZ-1 v 2. alineji določa, da se prošnja šteje za očitno neutemeljeno, če prosilec prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena tega zakona.

12. Tožena stranka je po presoji sodišča pravilno ugotovila, da obstaja navedeni razlog za zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno. Glede obstoja tega razloga sodišče sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se sklicuje na utemeljitev v odločbi tožene stranke. Sodišče zgolj poudarja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da je tožnik kot razlog za zapustitev izvorne države in vložitev prošnje za mednarodno zaščito v Sloveniji navedel družinske težave z bratom. Pravilno je bilo ugotovljeno, da je Vlada Republike Slovenije 31. 3. 2o22 Alžirijo z Odlokom od določitvi seznama varnih izvornih držav določila kot varno izvorno državo ter da je bistveno to, da prosilec izkaže, da ga država ne more zaščititi, v konkretnem primeru pa tožnik tega ni izkazal, saj v zvezi z grožnjami brata niti ni poskušal izkazati zaščite v izvorni državi, okoliščina sorodstvene vezi med tožnikom in njegovim bratom pa ne more predstavljati utemeljenega razloga za to, da tožnik zaščite v izvorni državi ni iskal. 13. V zvezi s tožbenimi navedbami, da je tožena stranka tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito zavrnila tudi iz razloga, ker naj bi navajal dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite, sodišče ugotavlja, da tožena stranka njegove prošnje ni zavrnila iz razloga po 1. alineji 52. člena ZMZ-1, kjer je naveden kot razlog za zavrnitev prošnje kot očitno neutemeljene to, če je prosilec navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu. Tožena stranka je namreč oprla svojo odločitev na razlog iz 2. alineje 52. člena ZMZ-1, ki kot razlog za zavrnitev prošnje kot očitno neutemeljene določa, če prosilec prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena tega zakona.

14. Glede tožbenih očitkov, da je tožena stranka preuranjeno opravila osebni razgovor s tožnikom, ker je bil opravljen pred prvotno določenim datumom, sodišče meni, da to dejstvo ni moglo vplivati na morebitne drugačne navedbe tožnika glede razlogov za zapustitev izvorne države. Poleg tega je iz zapisnika o osebnem razgovoru razvidno, da je tožnik sicer res najprej rekel, da ne želi imeti osebnega razgovora, na kar je prosil za pavzo za cigareto in dejal, da bo po tem lahko nadaljeval z osebnim razgovorom. Rekel je tudi, da ne želi prisotnosti pooblaščenca. Nadalje je na vprašanje, ali se dobro počuti in ali bo lahko odgovarjal na vprašanja, odgovoril pritrdilno. Iz navedenih razlogov toženi stranki ni možno očitati, da bi storila kakšno procesno napako iz razloga, ker je osebni razgovor opravila že prej.

15. Sodišče se tudi ne strinja s tožbenimi navedbami, da naj bi iz tožnikovih navedb izhajalo, da mu grozi krvno maščevanje. Za krvno maščevanje gre takrat, kadar nekomu grozi resna škoda iz razloga, ker pripada določeni družbeni skupini (npr. družini) in je zgolj zaradi pripadnosti tej skupini ogroženo njegovo življenje, tožnik pa je kot razlog za grožnje brata navedel konkretna dogodka, in sicer, da naj bi se mu očitalo, da je odgovoren za prometno nezgodo, v kateri je bila poškodovana mama, in da naj bi bil odgovoren za to, ker je bratova žena, ki je bila noseča, padla po stopnicah. Iz teh navedb pa ni mogoče zaznati elementov krvnega maščevanja, ampak gre za družinski spor, poleg tega pa tožnik v osebnem razgovoru nikjer ni omenjal krvnega maščevanja.

16. Glede tožbenih navedb, da je nepojasnjeno, ali je s prodajo pirotehnike tožnik storil zgolj prekršek, sodišče ugotavlja, da je tožnik na osebnem razgovoru rekel, da njegov problem ni bil denar in policija, ampak njegov brat, pa tudi v nadaljevanju tožbe je navedeno, da njegov razlog za odhod ni bil kazenski ali prekrškovni pregon.

17. Neutemeljene so tudi tožbene navedbe, da bi morala tožena stranka preveriti, kateri brat je grozil tožniku in iz katerega razloga. Tožena stranka je vezana na razloge, kot jih navaja prosilec za mednarodno zaščito in tožnik je tudi povedal, kateri so ti razlogi. Pri tem pa niti ni bistveno, ali mu je brat grozil zaradi poškodbe matere ali zaradi padca njegove žene po stopnicah in izgubo otroka ali zaradi obojega, temveč je v zadevi ključnega pomena to, da tožnik ni izkazal, da mu policija v izvorni državi ni sposobna nuditi zaščite, saj se nanjo za zaščito niti ni obrnil. Prosilec pa ne more zatrjevati, da mu državni organi niso zmožni nuditi zaščite, če se za pomoč nanje ne obrne. Pri tem sodišče izhaja iz stališča Ustavnega sodišča RS v odločbi Up 229/17-24, U-I-37/17-12 z dne 21. 11. 2019, kjer je sodišče v 12. točki obrazložitve navedlo, da "je dolžnost prosilca, ki v prošnji za mednarodno zaščito zatrjuje nezmožnost izvorne države, da bi ga zaščitila pred preganjanjem, da izkaže trditve, ki bi lahko utemeljile zatrjevano nezmožnost izvorne države nuditi zaščito. Zlasti mora izkazati, da se je v izvorni državi glede zatrjevanih dejanj obrnil po pomoč na organe pregona, ki pa mu niso hoteli oziroma niso zmogli nuditi zaščite. Uradna prijava teh dejanj ni zgolj formalnost, ki jo mora izpolniti prosilec, preden vloži prošnjo za mednarodno zaščito v drugi državi. S to prijavo prosilec državi, ki odloča o prošnji za mednarodno zaščito, namreč omogoči, da prek svojih organov preveri, ali so bile njegove prijave dejansko obravnavane pred pristojnimi organi v izvorni državi. Dolžnost prijave ravnanj pri pristojnih organih v izvorni državi zato ne pomeni nerazumne zahteve, ki bi jo moral izpolniti prosilec, preden zaprosi za priznanje mednarodne zaščite v drugi državi."

18. Sodišče je tudi presodilo, da so nerelevantne tožbene navedbe o tem, da Republika Slovenija slovenskim državljanom odsvetuje potovanja v posamezne dele Alžirije, saj tožnik ni navajal, da bi bil razlog za vložitev prošnje za mednarodno zaščito to, ker bi bilo bivanje v določenem delu njegove izvorne države zanj nevarno, ampak je kot razlog navedel konkretne dogodke, zaradi katerega je prišlo do spora z njegovim bratom in mu je brat zaradi tega grozil. S tem v zvezi sodišče še pojasnjuje, da ni izvedlo dokaza z vpogledom na spletno stran www.gov.si, saj tožena stranka ne prereka trditve, da iz nje izhaja, da Republika Slovenija slovenskim državljanom odsvetuje potovanja v posamezne dele Alžirije, torej to dejstvo ni sporno.

19. Tožnik v tožbi navaja, da je smiselno in s svojimi besedami navajal, da mu grozi resna škoda v smislu 2. alineje 28. člena ZMZ-1. Sodišče se sicer strinja, da bi se dalo njegove navedbe tudi tako razlagati, vendar pa je pri tem treba upoštevati, da je tisti, ki naj bi tožniku predstavljal resno škodo, njegov brat, torej nedržavni subjekt, skladno s 3. alinejo 24. člena ZMZ-1 pa so nedržavni subjekti lahko subjekti resne škode le v primeru, če je mogoče dokazati, da prosilcu država oziroma politične stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja, vključno z mednarodnimi organizacijami, niso sposobni ali nočejo nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo. Tožnik pa tudi po presoji sodišča tega ni izkazal, saj se na državne organe ni obrnil za pomoč v primeru, ko mu je grozil brat. 20. Sodišče se tudi ne strinja s tožbenimi navedbami, da naj bi bila odločba pomanjkljivo obrazložena, saj se je tožena stranka opredelila do vseh tožnikovih navedb. Prav tako se ne strinja s tem, da naj bi bilo kršeno načelo zaslišanja stranke, ker naj tožniku ne bi bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe. Tožniku je bilo pojasnjeno, da mu je bilo v vabilu na osebni razgovor obrazloženo, v katerih primerih se lahko prizna upravičenost do mednarodne zaščite in je rekel, da je to razumel (str. 2 zapisnika o osebnem razgovoru). Poleg tega mu je bila tudi na koncu razgovora dana možnost, da se izjasni o vseh dejstvih in okoliščinah, zaradi katerih je zaprosil za mednarodno zaščito, in je potrdil, da nima več kaj dodati (str. 4 zapisnika o osebnem razgovoru). Pri podaji prošnje pa mu je bilo tudi predočeno, da je Vlada Republike Slovenije 31. 3. 2o22 Alžirijo z Odlokom od določitvi seznama varnih izvornih držav določila kot varno izvorno državo.

21. Sodišče ocenjuje kot nerelevantne tožbene navedbe o tem, da tožnik nima možnosti notranje zaščite, ker nima sorodnikov drugje v državi. Tožnik se namreč ni obrnil na policijo v kraju, kjer je živel, ko mu je grozil brat. Če bi uspel izkazati, da mu policija dejansko ni zmožna nuditi zaščite v njegovem kraju, bi se šele postavilo vprašanje, ali je kakšen drug del države zanj bolj varen za prebivanje. Sodišče ne pritrjuje tožbenim trditvam, da policija takih dogodkov preprosto ne obravnava, saj tožnik tega ne more zatrjevati, če se na policijo niti ni obrnil po pomoč. Tožnik v tožbi zatrjuje, da Alžirija zanj ni varna država, ker mu grozi preganjanje s strani svoje družine in da mu policija zaščite ne bi nudila, vendar pa - kot je bilo že povedano - tega ne more trditi, če se nanjo niti ni obrnil po pomoč.

22. V zvezi s tožbenimi navedbami, da tožena stranka tožnika ni opozorila na posledice, če ne bi predložil listin in dokazov, pa sodišče ugotavlja, da to ni bil razlog, zaradi katerega je bila prošnja za mednarodno zaščito zavrnjena kot očitno neutemeljena, pač pa je bil razlog v tem, da tožnik s svojimi izjavami ni navajal takih okoliščin, zaradi katerih bi bilo možno priznati mednarodno zaščito.

23. Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo.

K točki II izreka:

24. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže iz naslednjih razlogov:

25. V skladu z drugim odstavkom 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. V tretjem odstavku 32. člena ZUS-1 je določeno, da lahko tožnik iz razlogov iz prejšnjega odstavka predlaga tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno.

26. V navedeni zadevi se izpodbija odločba, s katero je tožena stranka v pospešenem postopku zavrnila prošnjo za priznanje mednarodne zaščite kot očitno neutemeljeno. ZMZ-1 v tretjem odstavku 70. člena določa, da tožba zoper odločbo o zavrnitvi prošnje v pospešenem postopku zadrži izvršitev odločbe. Ker je bila zoper izpodbijano odločbo vložena tožba, torej odločba učinkuje šele po pravnomočnosti in zato potreba za izdajo začasne odredbe ni izkazana, saj je izvršitev izpodbijane odločbe zadržana že na podlagi zakona. V konkretnem primeru izpodbijana odločba torej sploh še ni postala izvršljiva, ker je bila zoper njo vložena tožba. Ker je torej tožba zadržala izvršitev izpodbijane odločbe že na podlagi samega zakona, so iz tega razloga neutemeljene navedbe tožnika v zahtevi za izdajo začasne odredbe o tem, da bi pomenila izvršitev odločbe izvotlitev pravice do pravnega varstva in da bi tožnik utrpel posledice, ki jih ne bi bilo več moč odpraviti. Navedbe v zvezi s posegom v osebno svobodo pa niso v vzročno posledični povezavi z izpodbijano odločbo, saj se v tem upravnem sporu ne presoja utemeljenost sklepa o omejitvi gibanja, ampak utemeljenost odločbe o zavrnitvi prošnje za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljene. Sodišče je zato tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe zavrglo ob smiselni uporabi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, saj za izdajo predlagane začasne odredbe tožnik ne izkazuje pravnega interesa. Iz navedenih razlogov je sodišče odločilo, kot izhaja iz izreka tega sklepa.