Jedro

Presoja pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Zmotno je prepričanje pritožnika, da bi moralo sodišče prve stopnje samo izračunati višino stroškov na relaciji Kranj – Ljubljana, ko pa sploh ni trditev o tem, kakšni prevozni stroški so mu nastali. Višino prevoznih stroškov bi bilo ob ustreznih trditvah in dokazih (z zaslišanjem tožnika) mogoče ugotoviti, zato odločanje po prostem preudarku na podlagi 216. člena ZPP ne pride v poštev. Sodišče je zahtevek zavrnilo, ker tožnik ni izpolnil dolžnosti trditvenega in dokaznega bremena.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je toženec B. Č. dolžan plačati tožniku U. S. znesek 1.765,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.8.2003 dalje do plačila in mu povrniti stroške postopka v znesku 102,55 EUR s pripadajočimi obrestmi. Toženec po nasprotni tožbi U. S. pa je dolžan plačati tožniku po nasprotni tožbi B. Č. znesek 1.043,21 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.8.2004 dalje do plačila. Presežek obeh tožbenih zahtevkov je sodišče zavrnilo.

Proti navedeni sodbi se pritožuje tožnik oziroma toženec po nasprotni tožbi in uveljavlja vse pritožbene razloge po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter predlaga, da sodišče druge stopnje njegovi pritožbi ugodi in sodbo razveljavi ter vrne zadevo v novo obravnavanje prvostopnemu sodišču oziroma izpodbijano sodbo spremeni s stroškovno posledico. V pritožbi graja dokazno oceno prvostopnega sodišča glede odločitve o soodgovornosti tožnika za nastalo škodo in njegovi odgovornosti za zahtevek po nasprotni tožbi. V zvezi s tem očita kršitev določbe pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj meni, da v izpodbijani sodbi ni razlogov o vseh odločilnih dejstvih, razlogi so v nasprotju z izpovedmi strank in prič. Obširno analizira izpovedbi strank in pričevanja prič v kazenskem postopku in v tem postopku, v katerih so razlike, katerih sodišče prve stopnje ni upoštevalo, zato je napačno odločilo o tem, da je tožnik soodgovoren za njemu nastalo škodo in odgovoren za škodo, nastalo tožencu. Po njegovem mnenju je napačna ugotovitev prvostopnega sodišča glede soudeležbe za uporabo solzilca, saj je solzilec uporabil, ker je grozil napad toženca. V primeru, da solzivca ne bi uporabil, bi utrpel še hujše poškodbe. Iz istega razloga pa po mnenju pritožnika toženec ni upravičen do odškodnine za to protipravno ravnanje. Pritožnik meni, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj je tožniku pripisalo 30% soudeležbo. Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo materialno pravo, ker je prisojena odškodnina za strah in telesne bolečine prenizka. Začasno skaženost bi moralo sodišče upoštevati vsaj pri nevšečnostih, saj je imel na obrazu obsežen hematom. Ni tudi jasno, zakaj je sodišče zavrnilo zahtevek za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, saj takšnega zahtevka tožnik ni postavil. Nadalje graja odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka iz naslova materialnih stroškov za prevoze, saj bi o teh stroških sodišče lahko odločilo po prostem preudarku na podlagi 216. člena ZPP. Po mnenju pritožnika tudi ni dokazan potek dogodkov iz nasprotne tožbe, saj je dokazna ocena prvostopnega sodišča o tem napačna, zato bi moralo sodišče tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi zavrniti. Posledično so napačno odmerjeni tudi stroški postopka. Pritožnik je zahteval povrnitev pritožbenih stroškov.

Toženec oziroma tožnik po nasprotni tožbi je v odgovoru na pritožbo predlagal zavrnitev pritožbe, saj meni, da je odločitev prvostopnega sodišča pravilna, pritožbeni razlogi pa niso podani. Zahteval je povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Zaradi poenostavitve bo sodišče v nadaljevanju te sodbe tožnika in toženca po nasprotni tožbi poimenovalo tožnik, toženca in tožnika po nasprotni tožbi pa toženec.

Sodišče druge stopnje je ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah pritožbenih razlogov ugotovilo, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo. Glede odgovornosti toženca je po določbi 14. člena ZPP vezano na obsodilno kazensko sodbo, izdano pred Okrajnim sodiščem v Kranju pod opr. št. K 190/2002, s katero je bilo odločeno, da je toženec tožnika telesno poškodoval s tem, da ga je 8.9.2001 okoli 13.00 ure na terasi gostinskega lokala M. v K. nekajkrat s pestmi in rokami udaril po obrazu in telesu, zaradi česar je ta utrpel obtolčenine na čelu, predvsem na desni strani, obtolčenino nosnega korena, obtolčenino desnega očesa in obtolčenine trebuha. Obsodilna kazenska sodba pa ne pomeni, da v civilnem postopku zaradi prisoje pravične denarne odškodnine za škodo, ki jo je tožnik utrpel zaradi protipravnega ravnanja toženca, sodišče ob ustrezni trditveni podlagi ni dolžno ugotoviti, ali je odgovornost toženca izključna, ali pa je tudi tožnik sam s svojim ravnanjem prispeval k nastanku škode, saj je v tem primeru v skladu z določbo 1. odstavka 192. člena Zakona o Obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), ki ga je potrebno uporabiti v obravnavanem primeru glede na določbo 1060. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ker je škodni dogodek nastal pred uveljavitvijo OZ, upravičen do sorazmerno zmanjšane odškodnine. Pritožbeno sodišče nima pomislekov glede zaključka prvostopnega sodišča o tožnikovi 30% soodgovornosti. Z razlogi za takšno oceno, ki so po presoji pritožbenega sodišča jasni, celoviti in prepričljivi, soglaša in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje. Pravilnosti in popolnosti dokazne ocene o tem, katera so tista tožnikova ravnanja, ki predstavljajo podlago za oceno, da je tudi on prispeval k nastanku škode, ne more izpodbiti obširna analiza izpovedi posameznih strank in prič v različnih fazah kazenskega postopka in v tem postopku, ki predstavlja glavni del pritožbenih navedb glede temelja zahtevka. Dejstvo, da je tožnik s tožencem hotel obračunati, ker naj bi se preveč družil z njegovim dekletom, po drugi strani pa se ga je bal, ker je bil od njega fizično močnejši in je včasih treniral boks, izhaja prav iz njegove izpovedi. Okoliščini, da je toženca najprej napadel na njegovem delovnem mestu in ga prijel za ovratnik v prisotnosti sodelavke in ene stranke, nato pa ga je po končanem delovnem času še brcnil v nogo, je ugotovilo že kazensko sodišče, pa tudi prvostopno sodišče po analizi izvedenih dokazov. Razlike v izpovedih, na katere opozarja pritožnik, se nanašajo na nebistvene okoliščine. Povsem logično je tudi, da posamezne podrobnosti o poteku dogodkov s potekom časa zbledijo in o njih po šestih letih ni mogoče več zanesljivo izpovedovati. Zaradi razlik v izpovedih, na katere opozarja pritožnik, pa ni mogoče sprejeti zaključka, da posamezne priče ne govorijo resnice in da je njihovo pričevanje neverodostojno. Glede uporabe solzilca je nenazadnje tožnik sam povedal, da je potem, ko se je umaknil v lokal M., toženec pa je šel za njim, vzel iz žepa solzilec in ga uporabil, šele nato pa ga je toženec zagrabil in udaril. To pa pomeni, da je tudi uporabo solzilca potrebno šteti kot dejanje tožnika, zaradi katerega je soodgovoren za nastalo škodo. Tožnik je sicer povedal, da je solzilec uporabil zato, ker se tožencu, ker je telesno šibkejši, ni mogel fizično zoperstaviti. Vendar pa je obstajal tudi drug izhod, saj bi se iz lokala lahko umaknil, preden bi ga toženec napadel, če je bil takrat to sploh njegov namen. Navedeno ravnanje tožnika, ko je toženca kar trikrat fizično napadel, preden je enako ravnal tudi on, je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo kot izzivanje in posledično kot njegov prispevek k nastanku škode. Tudi o višini prispevka je po presoji pritožbenega sodišča pravilno odločeno, saj je šlo za večkratno izzivanje in ne le verbalne napade. Očitek pritožnika, da odločitev o soudeležbi tožnika ni ustrezno obrazložena, je po presoji pritožbenega sodišča neutemeljen, saj odločitev o tem predstavlja uporabo materialnega prava.

Ob upoštevanju ugotovljenih dejanskih okoliščin, da je tožnik toženca na toženčevem delovnem mestu v prisotnosti sodelavke in stranke zagrabil za ovratnik, ga nato v mestu brcnil v nogo in ga v lokalu M. poškropil s solzilcem, pritožbeno sodišče nima pomislekov niti glede odškodninske odgovornosti tožnika za škodo, ki jo je toženec z opisanimi protipravnimi ravnanji utrpel. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo vse odločilne okoliščine odškodninske odgovornosti obeh pravdnih strank, zato je materialnopravno pravilna odločitev, da sta v skladu z določbo 154. in glede tožnika tudi 192. člena ZOR dolžna povrniti drug drugemu škodo, ki jima je nastala.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik utrpel udarnino čela in nosnega korena, udarnino desnega zrkla, udarnino trebuha ter udarnini na zadnji, upogibni strani obeh stegen. Zaradi utrpelih poškodb je bil tri dni hospitaliziran. V bolniškem staležu je bil od 8.9.2001 do 16.9.2001. V času zdravljenja je prejemal protibolečinsko terapijo, trikrat je bil na rentgenskem slikanju, dvakrat je bil na okulističnem pregledu, opravili so mu ultrazvok trebuha. Zaradi bolečin je trpel telesne bolečine in sicer tri dni v zmerni obliki stalno, en teden so se takšne telesne bolečine pojavljale le občasno, nato pa so dva do tri tedne trajale še v blagi obliki. Nadalje je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik utrpel izredno intenziven primarni strah v času napada, sekundarni strah je bil zmerno intenziven in je trajal dva dni, v lažji obliki pa še teden dni.

Pravno podlago za priznanje odškodnine za telesne bolečine in strah predstavlja določilo 200. člena ZOR. Po citiranem določilu so merila za odmero denarne odškodnine stopnja in intenziteta telesnih in duševnih bolečin, njihovo trajanje ter pomen prizadete dobrine, pri čemer odškodnina ne sme iti na škodo težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. Materialno pravo je pravilno uporabljeno, če je oškodovancu priznana pravična odškodnina, ki predstavlja ustrezno individualizacijo zadoščenja in hkrati odgovarja merilom, ki jih začrtujejo razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami in odškodninami zanje ter splošnim gospodarskim razmeram.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje ob ugotovljenih dejanskih okoliščinah, ki jih pritožnik niti ne izpodbija, pravilno uporabilo materialno pravo, ko je za telesne bolečine in nevšečnosti priznalo 1.460,52 EUR (prej 350.000,00 SIT) odškodnine, za strah pa odškodnino v znesku 1.043,23 EUR (prej 250.000,00 SIT). Telesne bolečine niso trajale dolgo in tudi ne v hudi obliki, zdravljenje je bilo končano relativno hitro in je potekalo brez zapletov, zato ni podlage za višjo odškodnino od prisojene.

Tožnik je z navedbami pod točko 5 tožbe utemeljeval začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti v času zdravljenja zaradi poslabšanja vida in skaženost zaradi poškodb obraza. Iz tega naslova je zahteval plačilo odškodnine v znesku 100.000,00 SIT. Zato so očitki v pritožbi, da odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ni zahteval, neutemeljeni. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z odločitvijo prvostopnega sodišča, da mu škoda iz teh dveh podlag ni nastala, zato je odločitev o zavrnitvi zahtevka pravilna.

Tožnik bi bil po določbi 1. odstavka 195. člena ZOR upravičen do povrnitve stroškov, ki so mu nastali v zvezi z zdravljenjem, če bi navedel potrebne okoliščine, na podlagi katerih bi sodišče lahko ugotovilo višino stroškov. Tožnik je v tožbi le navedel, da so mu nastali stroški s prevozom iz bolnice in na specialistične preglede, pri čemer v okviru zahtevka 25.000,00 SIT ni niti opredelil, koliko od zahtevanega zneska se nanaša na potne stroške in koliko na nakup zdravil. Ob zaslišanju glede te vrste zahtevane odškodnine ni povedal nič. Zmotno je prepričanje pritožnika, da bi moralo sodišče prve stopnje samo izračunati višino stroškov na relaciji Kranj – Ljubljana, ko pa sploh ni trditev o tem, kakšni prevozni stroški so mu nastali. Višino prevoznih stroškov bi bilo ob ustreznih trditvah in dokazih (z zaslišanjem tožnika) mogoče ugotoviti, zato odločanje po prostem preudarku na podlagi 216. člena ZPP ne pride v poštev. Sodišče je zahtevek zavrnilo, ker tožnik ni izpolnil dolžnosti trditvenega in dokaznega bremena, kar je tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilna ugotovitev in odločitev. Isto velja za zahtevani znesek iz naslova nakupa zdravil, saj tožnik ni pojasnil, niti katera zdravila je kupil, niti kakšna je njihova cena.

Pritožnik vrste in višine prisojene odškodnine po zahtevku iz nasprotne tožbe ni obrazloženo izpodbijal. V okviru presoje sodbe po uradni dolžnosti pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno določbo 200. člena ZOR, ko je tožencu za vsako od treh zgoraj opisanih protipravnih ravnanj tožnika zaradi posega v osebnostne pravice toženca prisodilo denarno odškodnino v znesku 208,65 EUR (prej 50.000,00 SIT) in enak znesek za telesne bolečine ter nevšečnosti, ki jih je toženec trpel, ker ga je tožnik poškropil s solzilnim plinom, kar je pri tožencu povzročilo hudo pekočo bolečino v očeh in grlu. Zaradi bolečin in slabosti je toženec po dogodku bruhal. Nato so mu še več ur tekle solze, močno je kihal in kašljal, težko in plitko je dihal. Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je toženec trpel intenzivno stalno bolečino pet minut, nato pa še zmerno stalno bolečino deset minut, nekaj ur po dogodku pa je trpel še občasne zmerne do blage bolečine ter nevšečnosti zaradi kihanja in kašljanja, je prisojena odškodnina v znesku 208,64 EUR primerna po višini.

Ker je sodišče prve stopnje zavrnilo pritožbo glede glavnih zahtevkov, tožnik pa je grajal odločitev prvostopnega sodišča o stroških postopka le posledično, je neutemeljena tudi pritožba glede stroškovne odločitve.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato po določbi 1. odstavka 154. člena ZPP sam nosi stroške pritožbenega postopka. Toženec z navedbami v odgovoru na pritožbo po presoji pritožbenega sodišča ni v ničemer pripomogel k odločitvi o pritožbi, saj je v njej povzel svoja pravna in dejanska stališča do spornih vprašanj. Ker je po določbi 155. člena ZPP nasprotna stranka dolžna povrniti stranki samo tiste stroške, ki so bili potrebni za postopek, pritožbeno sodišče pa ocenjuje, da stroški odgovora na pritožbo niso bili potrebni za pritožbeni postopek, je odločilo, da toženec sam nosi stroške odgovora na pritožbo.