Jedro

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v podobnem primeru zavzelo stališče, da šestmesečni rok iz šestega odstavka 88. člena ZDR začne teči šele takrat, ko delodajalec od Komisije prejme mnenje o obstoju oziroma utemeljenosti odpovednega razloga. Ker je podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga delavcu, ki je invalid, ugotovitev Komisije, da mu drugega ustreznega dela ni mogoče zagotoviti, mu pred to ugotovitvijo ni mogoče odpovedati pogodbe o zaposlitvi.

V tem individualnem delovnem sporu se presoja zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožnici iz razloga nezmožnosti za opravljanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti. Delovno mesto referent za izterjavo I za tožnico, zaradi ugotovljene invalidnosti III. kategorije ni več ustrezno, vendar pri toženi stranki, ob upoštevanju tožničinih omejitev, ni bilo ustrezno nobeno izmed delovnih mest. Tožena stranka je preverila možnosti prezaposlitve tožnice pri Zavodu za zaposlovanje in drugih delodajalcih, prejela pa je tudi pozitivno mnenje Komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi o obstoju podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici. Zato je podana odpoved zakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Stranki sami nosita stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek tožnice za ugotovitev, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 17. 10. 2012 nezakonita in da je tožena stranka dolžna tožnico pozvati nazaj na delo, jo od dne nezakonitega prenehanja delovnega razmerja dalje prijaviti v vsa zavarovanja ter ji za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do vrnitve nazaj na delo priznati vse pravice iz delovnega razmerja, ji obračunati mesečne plače, kot če bi delala, ter ji po plačilu dajatev in prispevkov izplačati neto zneske, zmanjšane za prejete prejemke v času brezposelnosti, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. dne v mesecu do plačila, za plačo preteklega meseca ter ji po plačilu dajatev izplačati pripadajoči regres za letni dopust in ji priznati delovno dobo, kot da do nezakonitega prenehanja delovnega razmerja ni prišlo, v 8 dneh pod izvršbo (I. točka izreka sodbe). Odločilo je, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (II. točka izreka sodbe).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnica - z laično pritožbo in s pritožbo, vloženo po pooblaščenki. Pritožuje se iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavo. V pritožbi navaja, da je napačno stališče, da delodajalcu glede zdravstvenih omejitev ni potrebno ravnati skladno z zdravniškim potrdilom. Če je delodajalec seznanjen, da delavec ni zmožen opravljati svojega dela, je s tem seznanjen z razlogom za odpoved. Tožnica je toženi stranki že z dopisom z dne 10. 2. 2010 posredovala obvestilo zdravnika o omejitvah s slikovnim zaslonom, zato je tožena stranka že takrat vedela, da tožnica ne izpolnjuje pogojev za delovno mesto referent za izterjavo I in da obstaja odpovedni razlog nesposobnosti. Tožena stranka pa ni izvedla nobenega postopka, zato je odpoved z dne 17. 10. 2012 prepozna. Napačno je stališče sodišča prve stopnje, da se je tožena stranka z razlogi za odpoved seznanila šele z dnem prejema mnenja Komisije. To mnenje predstavlja le preverbo, ali je delavca invalida možno zaposliti na drugem delovnem mestu in je le procesna predpostavka za odpoved, ne predstavlja pa začetka teka roka za odpoved. Toženo stranko so tožničine bolniške odsotnosti, ki so bile vedno daljše, zagotovo motile. Tožena stranka je za to, da bo odpovedala pogodbo o zaposlitvi tožnici, vedela že ob prejemu dopisa ZPIZ glede nadomestila (16. 11. 2011), kakor je izpovedala priča A.A., a je postopek pri Komisiji sprožila šele 23. 4. 2012. Tožena stranka ni dokazala, da ni imela ustreznih prostih delovnih mest. Zaslišane priče niso znale izpovedati o kadrovskem stanju v enotah tožene stranke. V nasprotju z listinami v spisu pa je ugotovitev sodišča, da dela, ki jih je navajala tožnica, niso prosta. Obremenitve v izjavi o varnosti z oceno tveganja so nelogične in neresnične, navedene z namenom prikazati, da so na vseh delovnih mestih take obremenitve, ki presegajo dovoljene obremenitve tožnice. Po mnenju pritožbe je sodišče prve stopnje brez podlage v spisu ugotovilo, da so obremenitve na delovnih mestih večje od tistih, ki jih je sposobna prenesti tožnica, in da tožena stranka nima prostega delovnega mesta zavarovalni asistent II. Tudi če se za delovno mesto zahteva nižja stopnja izobrazbe, se ga delavcu invalidu lahko ponudi, saj delavec dobi nadomestilo za invalidnosti pri ZPIZ. Sodišče bi moralo postaviti izvedenca. Tožnica je bila diskriminirana, ker je izvirala iz B., te delavce pa je tožena stranka odpuščala. Zmotna je ugotovitev, da zatrjevana diskriminacija ni dokazana, saj mora delodajalec dokazati, da ni kršil načel enakega obravnavanja. Tožena stranka bi lahko sistemizirala novo delovno mesto ali pa bi tožnici ponudila delo v skrajšanem delovniku. Tožena stranka je za nekatere delavce s statusom invalida delovna mesta našla, tožnici pa se maščuje, ker je svoje pravice uveljavljala po pravni poti. Zato gre za elemente diskriminacije. Obveznost tožene stranke, da mora tožnici zagotavljati varno in ustrezno delo, določa že zakon. Tožnica ima omejitve pri delu z računalnikom, zato je bilo ponujeno delovno mesto neustrezno in bi bilo bolj korektno, da bi na izterjavo premestila druge delavce. Tožena stranka tožnice tudi ni napotila na zdravniški pregled. Sodišče se ni opredelilo do dejstva, da je tožena stranka kršila predpise o zdravju in varstvu pri delu in pravice do zaščite in varovanja zdravja delavcev, prav tako se ni opredelilo do tožničinih navedb. Tožena stranka tudi ni upoštevala sodbe Delovnega in socialnega sodišča Ps 1660/2008, zato naj sodišče presodi, katere tožničine pravice ter dolžnosti tožene stranke izhajajo iz dokumentacije medicine dela in sodbe Ps 1660/2008. Sodišče bi moralo tudi ugotavljati vzročno zvezo za nastanek invalidnosti pri tožnici, saj do tega ne bi prišlo, če tožena stranka ne bi zanemarila svojih dolžnosti in opustila obveznosti do tožnice in zaščito njenega zdravja. Svoje delo je tožnica na delovnem mestu organizator tržne mere dobro opravljala. Z razporeditvijo na delovno mesto referent za izterjavo se je njeno zdravje poslabšalo do te mere, da je postala invalid III. kategorije z omejitvami do četrtine osemurnega delovnika. Invalidska komisija pa ji ni omogočila dela v skrajšanem delovnem času in je tudi ni delno invalidsko upokojila.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo izpostavila, da je invalidska komisija ZPIZ, OE C. z odločbo z dne 27. 11. 2007 ugotovila, da je tožnica sposobna za opravljanje dela na delovnem mestu, na katerega je bila razporejena. Tožnica je zoper to odločbo sprožila sodni spor, ki se je končal z ugotovitvijo tožničine invalidnosti. Tožena stranka je tožnici na podlagi mnenja zdravnika z dne 1. 3. 2010 omogočila opravljanje dela na delovnem mestu referent za izterjavo I, z omejitvami. Obveznost tožene stranke premestiti tožnico na psihofizično lažje delo je nastala šele z dnem vročitve sodbe, opr. št. Ps 1660/2008. Če bi bila odpoved iz razloga nesposobnosti podana že v letu 2010, bi bila nezakonita. Tožena stranka je odpoved podala po ugotovljeni invalidnosti in mnenju Komisije. Morebitna povzročitev škode zaradi invalidnosti ne more biti predmet te pravde, ker o tem že teče drug postopek. Tožena stranka je upoštevala delovne omejitve tožnice glede vida in preverila možnosti zaposlitve na vseh lokacijah. Delovno mesto za delavca D.D. pa ni bilo primerno, ker je bilo delovno mesto za V. stopnjo izobrazbe. Tožnica je sicer ves čas zavračala manj zahtevna dela. Laična pritožba tožnice je nepopolna za obravnavanje, zato naj jo pritožbeno sodišče zavrže oziroma zavrne.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da laična pritožba tožnice vsebuje vse zahtevane sestavine iz 335. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji), zato je primerna za obravnavanje. Stališče tožene stranke v odgovoru na pritožbo, da bi bilo potrebno laično pritožbo tožnice zavreči kot nepopolno, je zato napačno.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, na katere opozarja pritožba. V izpodbijanem delu sodbe nista podani absolutni bistveni kršitvi postopka po 14. in 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj je sodba podrobno obrazložena in vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, vsi izvedeni dokazi pa so povzeti pravilno, zato obrazložitev ne nasprotuje izvedenim dokazom.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

V tem individualnem delovnem sporu se presoja zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 17. 10. 2012, ki jo je tožena stranka podala tožnici iz razloga nezmožnosti za opravljanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti. Iz odpovedi izhaja, da delovno mesto referent za izterjavo I za tožnico, zaradi ugotovljene invalidnosti III. kategorije (s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Ps 1440/2008), ni več ustrezno, vendar pri toženi stranki, ob upoštevanju tožničinih omejitev, ni bilo ustrezno nobeno izmed delovnih mest. Iz odpovedi je nadalje razvidno, da je tožena stranka preverila možnosti prezaposlitve tožnice pri Zavodu za zaposlovanje in drugih delodajalcih, dne 11. 10. 2012 pa je prejela pozitivno mnenje Komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi (v nadaljevanju: Komisija) o obstoju podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je podana odpoved pravočasna in v celoti skladna z določbami Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 in spremembe - ZDR), zato je tožbeni zahtevek zavrnilo. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dokaznimi zaključki in obrazložitvijo sodišča prve stopnje, glede na pritožbene navedbe pa le še dodaja: Neutemeljena je pritožbena navedba, da je izpodbijana odpoved prepozna. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da je (utemeljen) razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici nastal šele z dnem, ko je Komisija izdala mnenje, da tožena stranka tožnici utemeljeno ne more ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi in da obstaja podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v zadevi, opr. št. VIII Ips 287/2011 z dne 4. 9. 2012, zapisalo, da šestmesečni rok iz šestega odstavka 88. člena ZDR začne teči šele takrat, ko delodajalec od Komisije prejme mnenje o obstoju oziroma utemeljenosti odpovednega razloga. Ker je podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga delavcu, ki je invalid, ugotovitev Komisije, da mu drugega ustreznega dela ni mogoče zagotoviti, mu pred to ugotovitvijo ni mogoče odpovedati pogodbe o zaposlitvi. Zato so tudi neutemeljene pritožbene navedbe, da je bila tožena stranka z zdravstvenimi omejitvami in s tem tudi z razlogom za odpoved tožnici, seznanjena že v letu 2010. V konkretnem primeru je rok za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici začel teči šele 11. 10. 2012, ko je tožena stranka prejela mnenje pristojne Komisije z dne 5. 10. 2012, zato se ob podaji odpovedi dne 17. 10. 2012, rok še ni iztekel. Pravilna pa je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da rok, v katerem bi moral delodajalec sprožiti postopek pred Komisijo, ni določen. Glede na navedeno ne more biti utemeljeno niti stališče, da je tožena stranka prepozno pričela s postopkom pred Komisijo.

Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da tožena stranka ni dokazala, da ni imela ustreznih prostih delovnih mest. Iz izpovedb zaslišanih prič ter Izjave o varnosti z oceno tveganja namreč izhaja, da delavci na delovnih mestih, ki jih je uveljavljala tožnica (organizator trženja, zavarovalni asistent in skrbnik ključnih strank), računalnik uporabljajo (vsaj) 7 ur dnevno, pri čemer so v sedečem položaju. Glede na tožničine omejitve (delo z zaslonsko opremo le do dve uri, kreativno - delo stoje/sede in s hojo) torej ta delovna mesta niso bila ustrezna, zaradi česar tudi ni pomembno, ali so bila ta delovna mesta prosta. Nenazadnje pa je tudi sama tožnica izpovedala, da obremenitve z delom na računalniku na teh delovnih mestih ne ustrezajo njenim invalidskim omejitvam in da tožena stranka nima objavljenih prostih delovnih mest. Pritožbeno stališče, da mora delodajalec dokazati, da ni kršil načel enakega obravnavanja, je sicer pravilno, vendar pa mora delavec diskriminacijo in posamezne dogodke, ki jo dokazujejo, navesti. V zvezi s tem je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da zatrjevana diskriminacija tožnice ni dokazana, saj tožnica v svoji izpovedbi ni navedla nobenega konkretnega dogodka oziroma ravnanja tožene stranke, ki bi kazalo na diskriminacijo tožnice (razen izpodbijane odpovedi, v zvezi s katero pa je izkazano, da je bila utemeljena). Izpodbijana odpoved nikakor ni bila povezana s tem, da je bila tožnica prej zaposlena pri B., prav tako pa za odpoved ni bil razlog dejstvo, da je bila tožnica pogosto v bolniškem staležu. V tem individualnem delovnem sporu se presoja zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nezmožnosti za opravljanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti. Ta razlog je bil ugotovljen in dokazan, zato so za ta spor tudi nerelevantne pritožbene navedbe o tem, da naj bi tožena stranka povzročila s tem, ko je kršila prepise o zdravju in varstvu pri delu in ni upoštevala sodbe Delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Ps 1660/2008, povzročila tožničino invalidnost in tako ustvarila utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici. Odgovornost tožene stranke za nastanek invalidnosti lahko tožnica uveljavlja le s posebno - odškodninsko tožbo, ki pa jo je tožnica, kot je razvidno iz spisa, že vložila.

Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavanem individualnem delovnem sporu niso odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP) in prav tako tožeča stranka ne navaja nobenih drugih pravno upoštevnih dejstev, s katerimi bi lahko omajala izpodbijano sodbo in ker je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP, skladno s katero tožnica, ki s pritožbo ni uspela, sama krije stroške pritožbenega postopka. Tožena stranka pa skladno s določbo 5. odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004), sama krije stroške odgovora na pritožbo.