Jedro

Sodišče prve stopnje je pasivno stvarno legitimacijo toženke pravilno prepoznalo v trditvah tožnika, da je toženka tista družba, ki je brez njegovega soglasja poslovala s firmo, v kateri je bil njegov priimek, in mu s takšnim ravnanjem povzročila škodo. Zoper toženko se uveljavlja neposlovna odškodninska odgovornost, predpostavke katere so protipravnost, škoda, vzročna zveza in krivda (131. člen OZ).

Odločitev o dovolitvi spremembe tožbe z dne 27. 9. 2021 je vezana zgolj na vprašanje njene smotrnosti z vidika celostne razrešitve spornega razmerja in nikakor ne na okoliščino, ali je spremenjeni zahtevek vsebinsko utemeljen. Zato toženka ne more uspeti s pritožbenim sklicevanjem na ugovor pasivne legitimacije. Namen te procesne možnosti je namreč v tem, da se v skladu z načelom ekonomičnosti odloči o vseh zahtevkih, ki izvirajo iz istega pravnega razmerja, v enem postopku in uporabi enako, že zbrano procesno gradivo in omogoči dokončna ureditev spora. To je tudi v skladu z zahtevo po učinkovitem sodnem varstvu, saj bi moral v nasprotnem primeru tožnik vložiti novo tožbo.

Tožnikov zahtevek za plačilo običajne licenčnine utemeljen na podlagi 124.c člena v zvezi s 121.a členom ZIL-1.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se izpodbijana vmesna sodba in sklep potrdita.

II.Toženka mora tožniku v 15 dneh od prejema te odločbe povrniti njegove stroške pritožbenega postopka v višini 466,65 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za izpolnitev dalje do plačila.

Obrazložitev

Izpodbijana vmesna sodba in sklep

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano vmesno sodbo in sklepom odločilo, da je tožbeni zahtevek za plačilo 18.459,70 EUR s pripadki po temelju utemeljen (I. točka izreka), da se spremembi tožbe, prejeti 27. 9. 2021 in 2. 3. 2023, dovolita (II. točka izreka), da se zaradi delnega umika tožbe postopek ustavi glede zahtevka za spremembo firme toženke na način, da ta ne bi več vsebovala priimka tožnika (III. točka izreka).

Pritožba toženke in odgovor tožnika

2.Toženka se je zoper vmesno sodbo in sklep pravočasno pritožila in uveljavljala vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku - ZPP. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijano vmesno sodbo in sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, podrejeno, da jo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne.

3.Tožnik je na pritožbo pravočasno odgovoril in pritožbenemu sodišču predlagal, da pritožbo toženke v celoti zavrne kot neutemeljeno ter potrdi vmesno sodbo in sklep sodišča prve stopnje, tožnici pa naloži povrnitev priglašenih pritožbenih stroškov.

Razlogi pritožbenega sodišča o neutemeljenosti pritožbe

Vmesna sodba

4.Sodišče prve stopnje je v izpodbijani vmesni sodbi ugotovilo, da je med pravdnima strankama spor, ker je toženka v svoji firmi uporabljala tožnikov priimek. Med njima ni sporno, da je tožnik s Pogodbo o nakupu in prodaji poslovnega deleža z dne 13. 2. 2018 svoj 100-odstotni delež v toženki prodal družbi A., d. o. o., ki se je zavezala, da bo po šestih mesecih od spremembe lastništva spremenila naziv toženke na način, da v njem ne bo več tožnikovega imena. Prav tako ni sporno, da je imela toženka tožnikov priimek v firmi vse do 5. 1. 2023.

5.Firma je ime, s katerim družba posluje (prvi odstavek 12. člena Zakona o gospodarskih družbah - ZGD-1). Če družbenik, čigar ime ali priimek je v firmi, preneha biti družbenik družbe, lahko družba nadaljuje poslovanje pod dosedanjo firmo le z njegovim izrecnim soglasjem. V tem primeru mora biti iz firme razvidno, da je družbenik prenehal biti družbenik družbe (prvi in tretji odstavek 25. člena ZGD-1).

6.Neutemeljeno je vztrajanje toženke v pritožbi, da za zahtevek tožnika velja prekluzivni rok iz drugega odstavka 23. člena ZGD-1. V skladu z navedenim zakonskim določilom ima družba, ki meni, da se firma druge družbe ne razlikuje jasno od njene prej registrirane firme, pravico, da s tožbo zahteva opustitev uporabe firme, njen izbris iz registra in odškodnino. Takšno tožbo je mogoče vložiti najpozneje v treh letih po vpisu firme druge družbe ali po vpisu nameravane firme. Že sodišče prve stopnje je toženki pravilno pojasnilo, da tožbeni zahtevek ne temelji na tej materialnopravni podlagi, saj tožnik ne trdi, da se toženkina firma jasno ne razlikuje od njegove prej registrirane firme. Razlogov sodišča prve stopnje pritožba ne izpodbija, ampak se sklicuje na zavezo A., d. o. o. po Pogodbi o nakupu in prodaji poslovnega deleža v družbi B., d. o. o., da bo v roku šestih mesecev po spremembi lastništva v sodnem registru iz firme umaknila priimek tožnika. A., d. o. o. ni stranka tega postopka, zato ni jasno in tudi toženka ne pojasni, zakaj bi pogodbena zaveza druge pravne osebe lahko predstavljala temelj za uporabo drugega odstavka 23. člena ZGD-1 v obravnavani zadevi. S tem pritožbenim razlogom zato toženka ne more omajati pravilnih razlogov sodišča prve stopnje, da tožbeni zahtevek ne temelji na 23. členu ZGD-1.

7.Pravilna je tudi presoja sodišča prve stopnje, da ugovor zastaranja ni utemeljen. Toženka v pritožbi sama navaja, da je tožnik dovolil uporabo priimka v firmi toženke do 13. 8. 2018 in ne prereka ugotovitve sodišča prve stopnje, da velja triletni zastaralni rok, v katerem zastarajo odškodninske terjatve (prvi odstavek 352. člena Obligacijskega zakonika - OZ). Izpodbija pa ugotovitev, da je tožnik tožbo vložil 11. 6. 2021. Trdi, da je sodišče prve stopnje predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine nepravilno štelo kot tožbo, saj bi moralo šteti, da je bila tožba vložena šele z dopolnitvijo z dne 27. 9. 2021 in z razširitvijo z dne 2. 3. 2023. Naveden pritožbeni očitek ni utemeljen. Predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine, ki je bil podlaga za izdajo razveljavljenega sklepa o izvršbi, se obravnava kot tožba v pravdnem postopku (drugi odstavek 62. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ). Zastaranje se pretrga z vložitvijo tožbe in z vsakim drugim upnikovim dejanjem zoper dolžnika pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, da bi se ugotovila, zavarovala ali izterjala terjatev (365. člen OZ). Upoštevajoč navedeni zakonski določili, se je zastaranje pretrgalo že, ko je tožnik 11. 6. 2021 vložil predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani.

8.Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da toženka ni pasivno legitimirana. Pasivna stvarna legitimacija je podana, kadar je tožena stranka subjekt zatrjevane obveznosti, torej, ko tožeča stranka upravičeno terja uveljavitev svoje pravice (iz materialnopravnega razmerja) ravno napram toženi stranki. Sodišče prve stopnje je pasivno stvarno legitimacijo toženke pravilno prepoznalo v trditvah tožnika, da je toženka tista družba, ki je brez njegovega soglasja poslovala s firmo, v kateri je bil njegov priimek, in mu s takšnim ravnanjem povzročila škodo. Zoper toženko se uveljavlja neposlovna odškodninska odgovornost, predpostavke katere so protipravnost, škoda, vzročna zveza in krivda (131. člen OZ). Pogodba o prodaji in nakupu poslovnega deleža, na katero se toženka sklicuje v pritožbi, ne vsebuje določil, na podlagi katerih bi se lahko toženka razbremenila svoje odgovornosti. Ali navedena pogodba predstavlja temelj za uveljavljanje poslovne odškodninske odgovornosti zoper družbo A., d. o. o., pa ni predmet presoje v tem postopku.

9.Če družbenik, čigar ime ali priimek je v firmi, preneha biti družbenik družbe, lahko družba nadaljuje poslovanje pod dosedanjo firmo le z njegovim izrecnim soglasjem (prvi odstavek 25. člena ZGD-1). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik s Pogodbo o prodaji in nakupu poslovnega deleža izrecno soglašal z uporabo svojega priimka v firmi toženke do 13. 8. 2018, najkasneje z vložitvijo tožbe pa je bilo jasno, da s tem ne soglaša več, toženka pa je njegov priimek v firmi obdržala do 5. 1. 2023. Kot je sodišče prve stopnje pojasnilo že v izpodbijani sodbi, bo navedbe strank o tem, ali je tožnik v določenem obdobju pred vložitvijo tožbe soglašal z uporabo svojega priimka v firmi toženke, presojalo v nadaljevanju postopka pri ugotavljanju višine običajne licenčnine. Neutemeljen je zato pritožbeni očitek o zagrešeni kršitvi po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče prve stopnje ni zaslišalo zakonitega zastopnika toženke o dveh srečanjih, in sicer v septembru in decembru 2018, na katerih naj tožnik ne bi imel pomislekov glede uporabe njegovega priimka v firmi toženke.

10.Toženka v pritožbi trdi, da tožnik škode ni dokazal, vendar ne poda nobenega pritožbenega očitka, s katerim bi izpodbila razloge, na katere je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev, da je škoda, kot predpostavka odškodninske odgovornosti, izkazana. To je, da je tožnikov zahtevek za plačilo običajne licenčnine utemeljen na podlagi 124.c člena v zvezi s 121. a členom Zakona o industrijski lastnini - ZIL-1, da toženka ni prerekala, da ima tožnikov priimek gospodarsko vrednost in je prepoznan na trgu jajc, da je bil zato tožnik v določenem obdobju, ko ga je toženka uporabljala brez njegovega soglasja, oškodovan. Toženka s pritožbenim sklicevanjem na splošna pravila odškodninskega prava ne more uspeti, ker je odmera odškodnine po licenčni analogiji zakonsko predviden odstop od teh pravil.

11.Toženka v pritožbi tožniku očita tudi zlorabo izvršbe, kar utemeljuje z razlogi, ki pa njenem mnenju izkazujejo, da račun št. 1/2021 z dne 1. 6. 2021 ne predstavlja verodostojne listine. V tej smeri podane pritožbene trditve so nedovoljene novote, ki jih pritožbeno sodišče v skladu s prvim odstavkom 337. člena ZPP ne sme upoštevati, toženka pa niti ni zatrjevala, zakaj jih brez svoje krivde ni mogla navesti v postopku pred sodiščem prve stopnje.

Glede spremembe tožbe

12.Ko je tožba vročena toženi stranki, je za spremembo potrebna njena privolitev; vendar pa lahko sodišče dovoli spremembo, čeprav se tožena stranka temu upira, če misli, da bi bilo to smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama. Šteje se, da sprememba tožbe ni smotrna za dokončno ureditev razmerja med strankama, če bi zaradi tega prišlo do spremembe stvarne pristojnosti sodišča (prvi odstavek 185. člena ZPP).

13.Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da je tožnik z vlogo, prejeto 27. 9. 2021, vtoževan znesek povečal glede na potek časa in dodatno postavil zahtevek za plačilo bodoče škode. Ker je toženka tej spremembi nasprotovala, jo je sodišče dovolilo na podlagi prvega odstavka 185. člena ZPP. Zato ne drži pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje navedeno spremembo tožbe dovolilo na podlagi 188. člena ZPP. Odločitev o dovolitvi spremembe tožbe z dne 27. 9. 2021 je torej vezana zgolj na vprašanje njene smotrnosti z vidika celostne razrešitve spornega razmerja in nikakor ne na okoliščino, ali je spremenjeni zahtevek vsebinsko utemeljen. Zato toženka ne more uspeti s pritožbenim sklicevanjem na ugovor pasivne legitimacije. Namen te procesne možnosti je namreč v tem, da se v skladu z načelom ekonomičnosti odloči o vseh zahtevkih, ki izvirajo iz istega pravnega razmerja, v enem postopku in uporabi enako, že zbrano procesno gradivo in omogoči dokončna ureditev spora. To je tudi v skladu z zahtevo po učinkovitem sodnem varstvu, saj bi moral v nasprotnem primeru tožnik vložiti novo tožbo. Toženka pa v pritožbi razlogu smotrnosti ne nasprotuje.

14.Privolitev tožene stranke ni potrebna, če tožeča stranka spremeni tožbo tako, da zahteva zaradi okoliščin, ki so nastale po vložitvi tožbe, iz iste dejanske podlage drug denarni znesek (186. člen ZPP).

15.Pravilna je tudi presoja sodišča prve stopnje, da je tožnik v vlogi, prejeti 2. 3. 2023, uveljavil privilegirano spremembo tožbe. Tem razlogom toženka v pritožbi ne nasprotuje. Pri tej spremembi pa ni upoštevno nasprotovanje toženke, ne glede na razlog, ki ga za to navaja.

16.Glede na navedeno je neutemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je dovolilo spremembo tožbe zagrešilo kršitev postopka relativnega značaja, ki je vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe (prvi odstavek 339. člena ZPP).

Glede delnega umika tožbe

17.Tožeča stranka lahko tožbo umakne vse do konca glavne obravnave, če tožena stranka v to privoli. Če se tožena stranka o tem ne izjavi v 15 dneh od dneva, ko je obveščena o umiku tožbe, se šteje, da je privolila v umik (drugi odstavek 188. člena ZPP). Če je tožba umaknjena, izda sodišče sklep o ustavitvi postopka (tretji odstavek 188. člena ZPP).

18.Tožnik je delno umaknil tožbo s pripravljalno vlogo, ki jo je sodišče prejelo 2. 3. 2023. Iz vročilnice pripete k r. št. spisa 29 izhaja, da je toženka vlogo prejela 7. 3. 2023. Petnajstdnevni dnevni rok za izjavo o delnem umiku tožbe se je iztekel 22. 3. 2023. Ker toženka izjave, v kateri bi nasprotovala delnemu umiku tožbe, v zakonskem roku ni podala, se šteje, da je privolila v delni umik tožbe. Šele v pritožbi podana izjava, da delnemu umiku nasprotuje, je prepozna. Sicer je utemeljena pritožbena navedba, da je bil izpodbijani sklep ob izdaji 21. 3. 2023 preuranjen, vendar je glede na nastop fikcije o privolitvi k delnem umiku tožbe odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna, saj preuranjena izdaja sklepa ni vplivala na njegovo pravilnost in zakonitost.

19.Pritožbeno sodišče je odgovorilo na pravno odločilne pritožbene razloge (prvi odstavek 360. člena ZPP). Ker uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani in ker pritožbeno sodišče tudi ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), materialno pravo pa je bilo pravilno uporabljeno, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo vmesno sodbo in sklep sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Stroški pritožbenega postopka

20.Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Toženka s pritožbo ni uspela, zato mora tožniku povrniti potreben strošek odgovora na pritožbo.

21.Pritožbeno sodišče je pritožbene stroške tožnika odmerilo skladno z določili Odvetniške tarife in mu ob upoštevanju vrednosti spornega predmeta priznalo 625 točk za odgovor na pritožbo, 2% za materialne stroške, 22% DDV, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR znaša 466,65 EUR. Toženka je dolžna tožniku povrniti stroške pritožbenega postopka v 15 dneh od prejema te sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od zamude do plačila (378. člen v zvezi z 299. členom OZ in 313. členom ZPP).

Zveza:

Zakon o gospodarskih družbah (2006) - ZGD-1 - člen 12, 12/1, 23, 23/1, 25, 25/1, 25/3 Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 131, 352, 352/1, 365 Zakon o industrijski lastnini (2001) - ZIL-1 - člen 121a, 124c Zakon o izvršbi in zavarovanju (1998) - ZIZ - člen 62, 62/2 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 185, 185/1, 186, 188, 188/2, 188/3

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.