Jedro

Prisojena skupna odškodnina v višini 37.500 EUR (30 povprečnih neto plač) v primerjavi s primeri poškodb koželjnice v sodni praksi pokaže ustrezno ovrednotenje ugotovljenega obsega škode in njeno ustrezno umeščenost med srednje hude primere.

Utemeljen je tudi tožnikov pritožbeni očitek o prenizkem znesku ugotovljene škode, nastale s prevozi na zdravljenje. V skladu s 169. členom OZ je upravičen do popolne odškodnine, s prevozi na zdravljenje pa mu škoda ni nastala le v višini stroška za gorivo, ki je upoštevan v sodbi, ampak tudi zaradi obrabe vozila. Ugotovitev o višini škode, izračunana ob upoštevanju povprečne cene bencina v relevantnem obdobju, je zato zmotna.

Pri ugotavljanju višine izgube je treba izhajati iz dohodka, ki bi ga oškodovanec pridobil, če bi delal. Ker je tožnik redoma prejemal ne le dodatka za nedeljsko in štiriizmensko delo, ampak tudi za popoldansko in nočno delo, so bili utemeljeno upoštevani v ugotovitvi o dohodku, ki bi ga tožnik prejemal, če ne bi bilo škodnega dogodka.

Izrek

I. Pritožbama se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se v II. točki izreka znesek 18.334,02 EUR zviša za 1.394,45 EUR, znesek 11.587,74 EUR pa za enak znesek zniža. II. V ostalem se pritožbi zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki nerazdelno povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 107,75 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo (1) ustavilo postopek za plačilo 15.042,37 EUR z zahtevanimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka), (2) ugodilo zahtevku za plačilo 18.334,02 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2018 in zavrnilo zahtevek za plačilo 11.587,74 EUR z zahtevanimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka) ter (3) odločilo, da je toženka dolžna tožniku povrniti del stroškov, sorazmerno uspehu v pravdi (III. točka izreka).

2. Tožnik v pritožbi zoper zavrnilni del sodbe uveljavlja vse razloge, navedene v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da je toženka dolžna tožniku plačati 26.275,15 EUR z zahtevanimi zamudnimi obrestmi, podrejeno pa naj jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V tožbi je navedel, da je izgubo na dohodku do julija 2016 toženka že plačala in ni predmet tega postopka. S tožbo je zahteval izgubo dohodka za kasnejše obdobje. Po plačilu izgube za obdobje od julija 2016 do decembra 2017 je delno umaknil tožbo in ponovno navedel, da izguba do julija 2016 ni predmet pravde. Napačno je torej znesek 3.582 EUR odbit od ugotovljenega zneska izgube.

Napačna je ugotovitev o višini stroškov, nastalih s prevozi na zdravljenje. Upravičen je do stroška kilometrine v višini 0,37 EUR/km. Poleg stroška za bencin je treba upoštevati tudi strošek amortizacije vozila in redne stroške, ki omogočajo uporabo. Taka je tudi sodna praksa (sodbe VSL II Cp 1457/2018, II Cp 2349/2017, VSC 117/2017). Upravičen je do povrnitve 1.531,80 EUR in ne le do 322,92 EUR.

3. Toženka v pritožbi zoper ugodilni del sodbe uveljavlja vse pritožbene razloge. Odškodnina za nepremoženjsko škodo je odmerjena previsoko.

Odločba, na katero se sklicuje sodba (VIII Ips 311/2019), ni primerljiva z obravnavano zadevo. Oškodovanec je utrpel bistveno večji obseg škode. Primerljive z obravnavano so zadeve VS RS II Ips 721/2008, VSL II Cp 16/2000 in VSL II Cp 2638/2011. Odškodnini za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ter za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti sta zato previsoki.

Previsoki sta tudi odškodnini za strah in za duševne bolečine zaradi skaženosti.

Pri izgubi dohodkov ni mogoče upoštevati dohodkov iz naslova stimulacije, za nočno, popoldansko in nadurno delo. Tožnik v teh pogojih ni delal. V sodbi ni navedeno, zakaj ni upoštevan dodatek iz naslova stimulacije. Poleg tega pri izračunu upošteva dohodek v višini 920 EUR, ki tega odbitka ne upošteva. Pri odmeri izgube je treba upoštevati tudi akontacijo dohodnine.

4. Pravdni stranki nista odgovorili na pritožbo nasprotne stranke.

5. Pritožbi sta delno utemeljeni.

O odškodnini za nepremoženjsko škodo

6. Delno so utemeljeni pritožbeni očitki o zmotnem upoštevanjem meril za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo, določena v 179. členu in v 182. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Temeljni načeli za odmero te odškodnine, vsebovani v zakonu, sta načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. V skladu s prvim načelom naj denarno zadoščenje glede na intenzivnost in trajanje telesnih bolečin in strahu glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu, v okviru danih možnosti izravna s škodnim dogodkom porušeno vrednotno sorazmerje. Drugo načelo, ki odraža ustavni jamstvi o enakosti pred zakonom in o enakem varstvu pravic (14. in 22. člen Ustave), vzpostavlja sorazmerno enakost med več osebami glede na težo primera.

7. Med pravdnima strankama ni sporno, da je tožnik bistveni del škode utrpel zaradi sklepnega zloma spodnjega dela koželjnice. Poleg tega je utrpel nekaj udarnin in nateg vratnih mišic. Ugotovitve o poteku zdravljenja, z njim povezanimi neprijetnostmi ter trajanje in intenzivnost bolečin so natančno podane v izpodbijani sodbi in za pritožnico niso sporne. Strnjeno povzeto je tožnik po poškodbi 11. 5. 2015 osem tednov nosil dokomolčni mavec, nato pa štiri tedne snemalno longeto; zaradi vztrajanja težav je bil štiri mesece po škodnem dogodku operiran, štiri dni je bil v bolnišnici; izpostavljen je bil 35 rentgenskim slikanjem in eni CT preiskavi, opravil je pet sklopov fizioterapij (skupno 46 seans), dva tedna je bil na rehabilitaciji v termah, dva tedna je uporabljal invalidski voziček, izvedena je bila protibolečinska terapija, bil je na 21 kontrolnih pregledih. Zdravljenje je trajalo 14 mesecev, v bolniškem staležu je bil poldrugo leto. Zelo hude bolečine je trpel 10 dni, srednje hude 3 mesece, blage z občasnimi hudimi 10 mesecev in pol, občasne lahke in srednje hude pa se mu ob spremembah vremena in napornejših aktivnostih z desnico pa bo trpel tudi v bodoče. Odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem znaša 21.000 EUR, kar predstavlja 17 povprečnih neto plač ob izdaji izpodbijane sodbe.1

8. Ob majhnem številu primerov v bazi odločb Vrhovnega sodišča,2 v katerih je oškodovanec kot osrednjo poškodbo utrpel zlom koželjnice, je sodišče ravnalo pravilno, da je obravnavani primer ovrednotilo v primerjavi s hujšimi in lažjimi primeri navedene poškodbe. V zadevi VS RS VIII Ips 311/2009, ki jo je za primerjavo glede obsega škode za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem vzelo sodišče prve stopnje, je bil obseg poškodb precej večji. Posledično je bilo tudi zdravljenje zahtevnejše in je oškodovanec trpel več in intenzivnejše bolečine, obravnavana odškodnina pa je za približno tri povprečne neto plače nižja od tam prisojene. V eni od zadev, navedenih v izpodbijani sodbi, je bil obseg škode manjši in posledično tudi odškodnina za 5,5 povprečnih plač nižja, drugi primer, v katerem je bila odškodnina nižja za dve povprečni neto plači, pa je primerljiv z obravnavanim. Primeri, na katere se sklicuje pritožba, niso taki, da bi utemeljevali znižanje odškodnine. Obseg škode v zadevi VS RS II Ips 721/2008 je bil znatno manjši kot v obravnavanem primeru.3 Glede ostalih dveh zadev pritožnica ni izkazala, da bi bili preizkušeni pred vrhovnim sodiščem kot sodiščem, v čigar domeni je skrb za enotno sodno prakso. Že iz tega razloga primerjava ni mogoča. Poleg tega povzetek pomembnih okoliščin v pritožbi očitno ni popoln. Manjkajo namreč dejstva o trajanju in intenzivnosti telesnih bolečin. Ne glede na navedeno primerjava s še tremi drugimi primeri, v katerih je oškodovanec utrpel zlom koželjnice, pokaže, da je ugotovljeni obseg škode ovrednoten nekoliko previsoko.4 Kljub raznolikemu obsegu škode se je odškodnina gibala v ozkem razponu med 12 in 14 povprečnimi neto plačami. Upoštevanje na eni strani vsega navedenega in na drugi strani primerjava celotne odškodnine s podobnimi primeri (glej 11. točka obrazložitve) utemeljuje znižanje prisojene odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem za približno dve povprečni neto plači oziroma zaokroženo za 2.500 EUR.

9. Podobno pokaže tudi pritožbeni preizkus odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, prisojene v višini 20.000 EUR (16 povprečnih neto plač). Ni sporno, da je tožnik utrpel škodo pri 34 letih, da ni več sposoben za dela, ki zahtevajo popolno gibljivost desnega zapestja in moč roke ter prenašanje bremen, težjih od 7 kg, da zaradi tega ne more več opravljati dotedanjega dela upravljavca strojev, da je zaradi priznanja III. kategorije invalidnosti težje zaposljiv in da je zaradi omejitev prikrajšan pri ukvarjanju s športom. Zadeve, na katere se na eni strani opira sodba, na drugi strani pa pritožba, določajo okvir, v katerega je treba umestiti pritožnikov primer. V prvem je bila za večji obseg škode prisojena odškodnina v višini 18,5 povprečnih neto plač,5 v drugem pa za manjši obseg škode v višini 11 povprečnih neto plač. Medtem ko tožnik ne more več opravljati poklicnega dela, je bila oškodovanka v primerjani zadevi le omejena. Poleg tega je bila oškodovanka srednjih let, tožnik pa precej mlajši. Razlogi, zaradi katerih ni mogoča primerjava z odločbama pritožbenega sodišča, na kateri se sklicuje pritožba, so bili navedeni že v zvezi z odškodnino za telesne bolečine. Poleg tega iz povzetka navedb izhaja, da so bila prikrajšanja oškodovancev v tistih primerih bistveno manjša od tožnikovih. Primerjava z zadevami, navedenimi v prejšnji točki obrazložitve, in zadevo, na katero se je oprlo sodišče prve stopnje, pa utemeljuje znižanje odškodnine za dve povprečni neto plači oziroma zaokroženo za 2.500 EUR.

10. Razlogov za znižanje odškodnine za strah in za duševne bolečine zaradi skaženosti pritožnica ni navedla. Glede na ugotovljeni obseg škode (hud kratkotrajen primarni strah, intenziven strah do odpusta z urgence, pet mesecev občasno srednje intenziven strah, povezan z zapleti pri zdravljenju zloma, in nadaljnjih šest mesecev občasen manj intenziven strah, ter moteča šest centimetrska brazgotina v zapestju) niti preizkus po uradni dolžnosti ne pokaže, da bi odškodnini v višini 1000 EUR (0,8 povprečne neto plače) oziroma 800 EUR (0,6 povprečne neto plače) odstopali od odškodnin, prisojenih za podoben obseg škode.

11. Tako prisojena skupna odškodnina v višini 37.500 EUR (30 povprečnih neto plač) v primerjavi s primeri poškodb koželjnice v sodni praksi pokaže ustrezno ovrednotenje ugotovljenega obsega škode in njeno ustrezno umeščenost med srednje hude primere.6 O odškodnini za premoženjsko škodo

12. Tožnikov pritožbeni očitek o nepravilnem upoštevanju toženkinega plačila v višini 3.582 EUR je utemeljen.

13. Odločitev o tem, kolikšna je preostala toženkina obveznost za povrnitev škode, temelji na ugotovitvi o razliki med višino odškodnine za vse zahtevane oblike škode (50.315,51 EUR) in višino valoriziranih zneskov posameznih plačil (31.981,81 EUR). Pri tem izračunu je sodišče upoštevalo tudi toženkino plačilo odškodnine, ki ni predmet tožbe. Utemeljena je namreč pritožnikova navedba, da se je plačilo 3.852 EUR nanašalo na izgubljeni dohodek do julija 2016, predmet zahtevka pa je le izgubljeni dohodek od julija 2016 dalje. Upoštevanje valoriziranega zneska navedenega plačila v višini 3.710,95 EUR je zato neutemeljeno.

14. Utemeljen je tudi tožnikov pritožbeni očitek o prenizkem znesku ugotovljene škode, nastale s prevozi na zdravljenje. V skladu s 169. členom OZ je upravičen do popolne odškodnine, s prevozi na zdravljenje pa mu škoda ni nastala le v višini stroška za gorivo, ki je upoštevan v sodbi, ampak tudi zaradi obrabe vozila. Ugotovitev o višini škode, izračunana ob upoštevanju povprečne cene bencina v relevantnem obdobju, je zato zmotna.

15. Utemeljen je del toženkinih pritožbenih očitkov glede odškodnine zaradi izgubljenega dohodka. Pravilno je stališče v izpodbijani sodbi, da je treba pri ugotavljanju višine izgube izhajati iz dohodka, ki bi ga oškodovanec pridobil, če bi delal. Ker je tožnik redoma prejemal ne le dodatka za nedeljsko in štiriizmensko delo, ampak tudi za popoldansko in nočno delo, so bili utemeljeno upoštevani v ugotovitvi o dohodku, ki bi ga tožnik prejemal, če ne bi bilo škodnega dogodka.

16. Toženka ni obrazložila svojega stališča, da je od ugotovljenega dohodka treba odšteti dohodnino. Za neutemeljenost njene trditve zato zadostuje ugotovitev, da gre za tožnikovo davčno obveznost. 17. Utemeljen pa je toženkin očitek o zmotnem upoštevanju stimulacije v izgubljenem dohodku, ki bi ga prejemal med 1. 1. 2018 in 11. 6. 2019. Ni sporno, da jo je tožnik prejel tudi v 2016 in 2017, ko je bil v bolniškem staležu. Ne glede na to gre za enkrat letno izplačan znesek, ki je bil tožniku izplačan v zelo različni višini (v 2016 je prejel 850 EUR, v 2017 pa 210 EUR). Kot tak ne more zviševati povprečja rednih prejemkov.

18. Ker ugotovitve v izpodbijani sodbi omogočajo pravilno ugotovitev dejstev, pomembnih za materialnopravno pravilno odločitev, za odpravo ugotovljenih pomanjkljivosti ni bila potrebna izvedba pritožbene obravnave.

19. Dohodek, ki bi ga tožnik prejemal v obdobju poklicne rehabilitacije, je enak kot v predhodnem obdobju bolniškega staleža, tj. 846,50 EUR. Upoštevaje nesporni ugotovitvi o mesečnih prejemkih v višini 374,02 EUR in trajanju izgube je izguba na dohodku med 1. 1. 2018 in 11. 6. 2019 znašala 5.401,98 EUR (in ne 6.732,36 EUR, kot je ugotovljeno v sodbi).

20. V zvezi s stroškom prevoza na zdravljenje pritožnik utemeljeno uveljavlja, da se je v sodni praksi oblikovalo stališče o ustreznosti povračila v višini 0,37 EUR/km, ki po Uredbi o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja predstavlja znesek neobdavčene kilometrine za službena potovanja (tretji odstavek 5. člena). Ker bi ugotovitev dejanskih stroškov bila prezamudna in povezana s previsokimi stroški v primerjavi s pomenom terjatve, je namreč na mestu uporaba prostega preudarka (216. člen ZPP).7 Toženka je priznala 0,11896 EUR/km, a ni niti zatrjevala, da je ta znesek ustreznejši z vidika popolne odškodnine. Upoštevaje nesporno ugotovitev o prevoženih 4140 km odškodnina za škodo, nastalo s prevozi na zdravljenje, znaša 1.531,80 EUR (in ne 322,92 EUR, kot je ugotovljeno v sodbi).

21. Ob neupoštevanju plačila na račun izgube dohodka v obdobju, ki ni predmet pravde (3.582 EUR oziroma po preračunu na dan izdaje sodbe 3.710,95 EUR), valoriziran znesek toženkinih plačil na račun odškodnine, ki je predmet tožbe, znaša 28.370,54 EUR (in ne 31.981,49 EUR, kot je ugotovljeno v izpodbijani sodbi).

22. Iz navedenega in nespornih ugotovitev v izpodbijani sodbi izhaja, da je tožnik upravičen do odškodnine za nepremoženjsko škodo v višini 37.800 EUR in do odškodnine za premoženjsko škodo v višini 10.299,01 (prevozi na zdravljenje – 1.531,80 EUR, tuja pomoč – 264 EUR, drugi stroški – 69,13 EUR, izguba dohodka od julija 2016 do decembra 2017 – 3.032,10 EUR, izguba dohodka od januarja 2018 do junija 2019 – 5.401,98 EUR), kar skupno znaša 48.099,01 EUR. Po odbitju že plačanega na račun odškodnine toženka tožniku dolguje še 19.728,47 EUR. Glede na zadnje postavljen zahtevek je tako zahtevek utemeljen v navedeni višini, neutemeljen pa glede 10.193,29 EUR.

23. Po navedenem in po ugotovitvi, da niso podane po uradni dolžnosti upoštevne kršitve materialnega in procesnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče toženkino pritožbo zavrnilo, tožnikovi pritožbi pa delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da se znesek prisojene odškodnine zviša za 1.394,45 EUR, zavrnjeni del zahtevka pa za enak znesek zniža (358. člen ZPP). V ostalem delu je obe pritožbi zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

24. Upoštevaje pritožbeni uspeh – vsaka od strank je deloma uspela, izid pa je delno zvišanje toženkinega dolga – je tožnik upravičen do povrnitve 15 % potrebnih stroškov pritožbenega postopka (drugi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Ti znašajo 718,32 EUR, in sicer gre za strošek zastopanja v pritožbenem postopku (500 točk) in pavšalni znesek materialnih stroškov po 11. členu Odvetniške tarife (10 točk), povečano za 22 % davek na dodano vrednost, in za sodno takso za pritožbo (345 EUR). Pritožbeno sodišče ni priznalo stroška za odgovor na pritožbo, ker ni bil potreben strošek pritožbenega postopka. Toženka je tako dolžna tožniku povrniti 107,75 EUR.

25. Odločitev o obveznosti plačila zamudnih obresti temelji na 378. členu OZ, glede začetka teka zamudnih obresti pa sledi utrjenemu stališču sodne prakse, oblikovanem po sprejetju pravnega mnenja občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. decembra 2006. 1 Ta je v maju 2020 znašala 1.244,44 EUR. 2 Glej spletno stran www.sodisce.si in Berger Škrk, Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, GV založba, Ljubljana, 2010. 3 Oškodovanka je trpela štiri dni hudih, sedem dni srednje hudih in štirinajst dni lahkih bolečin, ki se bodo v bodoče stopnjevale, po uravnavi zapestja v splošni anesteziji pa je pet tednov nosila mavec in bila večkrat rentgensko slikana. 4 Primerjaj Berger Škrk, navedeno delo, primeri V/49 (II Ips 366/2000), V/42 (II Ips 524/2000) in V/28 (II Ips 741/2005). 5 Primerjaj Berger Škrk, navedeno delo, primer V/39 (II Ips 437/2000). 6 Primerjaj primere, navedene v četrti opombi, ter primer V/47, naveden v istem viru, in sodbo VS RS II Ips 259/2018. 7 Prim. sodbo VS RS II Ips 253/2018 z dne 28. 2. 2019. Glej tudi odločbe VSL II Cp 2349/2017, II Cp 1457/2018 in II Cp 796/2017.