Jedro

Pravna podlaga za odločitev v predmetni zadevi je podana v 194. členu ZPIZ-2, ki določa, da oseba, ki ji je bil na račun zavoda izplačan denarni znesek, do katerega ni imela pravice, mora vrniti prejeti znesek v skladu z določbami zakona, ki urejajo obligacijska razmerja. Zavod preveč izplačani znesek pobota s pokojninskimi prejemki upravičenca. Zavod izda odločbo o ugotovitvi preplačila, v kateri je določen znesek preplačila in način, po katerem mu bo preplačilo povrnjeno. Zastaralni rok treh let se upošteva po uradni dolžnosti od dneva prejema denarnega zneska iz prvega odstavka tega člena do dneva izdaje odločbe o ugotovitvi preplačila. Zakon, ki ureja obligacijska razmerja je OZ. Ta v 190. členu določa, da kdor je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, je prejeto dolžan vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. Z obogatitvijo je mišljena tudi pridobitev koristi s storitvijo. Obveznost vrnitve oziroma nadomestitve vrednosti nastane tudi, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stroške pritožbe krije tožnik sam.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je odpravilo odločbo tožene stranke št. ... z dne 14. 9. 2015 in spremenilo odločbo tožene stranke št. ... z dne 24. 4. 2015 tako, da je v izreku odločbe znesek "14.399,53 EUR" nadomestilo z zneskom "13.650,31 EUR". V preostalem je tožbeni zahtevek zavrnilo (I. točka izreka) in sklenilo, da je toženka dolžna tožeči stranki v 15 dneh povrniti 167,07 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za izpolnitev dalje do plačila (II. točka izreka).

Ugotovilo je, da je toženec z odločbo z dne 20. 3. 2015 odločil, da tožnik nima pravice do izplačila starostne pokojnine za obdobje od 8. 3. 2012 do 30. 4. 2014 ter da bo zavod ob ugotovitvi morebitnega preplačila in obveznosti povrnitve preplačila izdal posebno odločbo. Z odločbo z dne 23. 3. 2015 je toženec odločil, da tožnik nima pravice do izplačila nadomestila za čas čakanja na drugem ustreznem delu od 1. 9. 2003 do 7. 3. 2012 ter, da bo zavod ob ugotovitvi morebitnega preplačila in obveznosti povrnitve preplačila izdal posebno odločbo. Navedeni odločbi sta pravnomočni. Ob tako pravnomočnih odločbah je toženka 24. 4. 2015 tožniku izdala odločbo, s katero je odločila, da je ta v obdobju od 8. 3. 2012 do 30. 4. 2014 prejel preplačilo v znesku 14.399,53 EUR. Za navedeni znesek je prvostopenjsko sodišče ob upoštevanju triletnega zastaralnega zneska štelo, da je bilo tožniku neupravičeno izplačano 13.650,31 EUR.

2. Pritožuje se tožnik. V pritožbi navaja, da prikrajšanja toženke v spornem znesku ni nastopilo in da bi sodišče moralo obogatitev oziroma prikrajšanje presojati v luči, koliko je tožnik v vtoževanem obdobju prejel za delo na Hrvaškem in v tem znesku oceniti prikrajšanje. Tožnik je predlagal dokaze glede višine prejemkov na Hrvaškem, kar pa sodišče ni izvajalo. Tožnik je v letu 2014 na Hrvaškem ustvaril za okoli 2.000,00 EUR dohodkov iz opravljanja samostojne dejavnosti in za ta znesek je toženka prikrajšana. Sodišče je štelo, da je toženka prikrajšana za celotni znesek pokojnine samo zato, ker tožnik ni sporočil spremembe oziroma vstopa v sistem pokojninskega zavarovanja pri drugem nosilcu. Takšno stališče je diskriminatorno, saj vstop v sistem pokojninskega zavarovanja in prejemki ustvarjeni v času trajanja te prijave ne pomenijo avtomatično, da je toženka prikrajšana za celotni znesek, ki ga je tožniku izplačevala. V smeri višine zahtevka dejansko stanje ni bilo ugotovljeno, sama sodba o odločilnih dejstvih nima razlogov, zaradi tega je podan pritožbeni razlog bistvene kršitve postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane sodbe v obsegu pritožbenih navedb in kakor to določa drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami). Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

5. Predmetni spor se nanaša na ugotavljanje pravilnosti in zakonitosti dokončne odločbe tožene stranke z dne 14. 9. 2015, s katero se je zavrnila pritožba tožnika zoper odločbo Območne enote A. z dne 24. 4. 2015. Z njo je bilo odločeno, da je tožnik v obdobju od 8. 3. 2012 do 30. 4. 2014 prejel preveč izplačano nadomestilo za čas čakanja na ustrezno zaposlitev in starostno pokojnino skupno v znesku 14.399,53 EUR.

6. Iz sodnega in upravnega spisa izhaja, da je bila tožniku z odločbo Območne enote A. z dne 29. 11. 1993 od 1. 11. 1993 priznana pravica do nadomestila plače za čas čakanja na drugo ustrezno zaposlitev. S pravnomočno odločbo z dne 30. 4. 2012 je bilo odločeno, da se tožniku izplačevanje nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu ustavi s 7. 3. 2012. Tožniku je bila z odločbo z dne 25. 10. 2012 priznana pravica do starostne pokojnine v znesku 557,49 EUR na mesec od 8. 3. 2012 dalje. Tožnik je bil v R Hrvaški zaposlen v času od 1. 9. 2003 do 31. 7. 2008, v obdobju od 1. 8. 2008 do 30. 4. 2014 pa opravljal samostojno dejavnost. Toženec je z odločbo z dne 20. 3. 2015 odločil, da tožnik nima pravice do izplačila starostne pokojnine za čas od 8. 3. 2012 do 30. 4. 2014, ter da bo zavod ob ugotovitvi morebitnega preplačila in obveznosti povrnitve preplačila izdal posebno odločbo. Z odločbo z dne 23. 3. 2015 je toženka odločila, da tožnik nima pravice do izplačila nadomestila za čas čakanja na drugem ustreznem delu od 1. 9. 2003 do 7. 3. 2012, ter da bo zavod ob ugotovitvi morebitnega preplačila in obveznosti povrnitve preplačila izdal posebno odločbo. Navedene odločbe so dokončne in pravnomočne.

7. Pravna podlaga za odločitev v predmetni zadevi je podana v 194. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2, Ur. l. RS, št. 96/12 s spremembami), ki določa, da oseba, ki ji je bil na račun zavoda izplačan denarni znesek, do katerega ni imela pravice, mora vrniti prejeti znesek v skladu z določbami zakona, ki urejajo obligacijska razmerja. Zavod preveč izplačani znesek pobota s pokojninskimi prejemki upravičenca. Zavod izda odločbo o ugotovitvi preplačila, v kateri je določen znesek preplačila in način, po katerem mu bo preplačilo povrnjeno. Zastaralni rok treh let se upošteva po uradni dolžnosti od dneva prejema denarnega zneska iz prvega odstavka tega člena do dneva izdaje odločbe o ugotovitvi preplačila. Zakon, ki ureja obligacijska razmerja je Obligacijski zakonik (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami). Ta v 190. členu določa, da kdor je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, je prejeto dolžan vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. Z obogatitvijo je mišljena tudi pridobitev koristi s storitvijo. Obveznost vrnitve oziroma nadomestitve vrednosti nastane tudi, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla.

8. V danem primeru gre ravno zato, da je pravna podlaga kasneje odpadla in sicer v danem primeru z odločbama tožene stranke z dne 23. 3. 2015 in 20. 3. 2015. Odpadla je pravna podlaga za prejemanje nadomestila za čas čakanja na drugem ustreznem delu od 1. 9. 2003 dalje ter pravna podlaga za prejemanje starostne pokojnine za obdobje od 8. 3. 2012 do 30. 4. 2014. 9. Neupravičene so pritožnikove navedbe, da sodišče višino preplačila ni ugotavljalo. Sodišče je v sodnem postopku ugotovilo, da 14.399,53 EUR ni pravilni znesek, temveč je pravilni znesek 13.650,31 EUR, kot izhaja iz specifikacije (priloga B/3). Sodišče prve stopnje obširno obrazloži višino nastalega preplačila tako v 18. kot 20. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Tako tudi ni mogoče slediti pritožbeni navedbi, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, ki so pripeljali do napadene odločitve in da je zaradi tega podan pritožbeni razlog po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

10. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje tako glede odpada pravne podlage, kakor glede višine nastalih preplačil s strani tožene stranke tožniku. O odločilnih dejstvih in pravni podlagi je napravilo ustrezne, pravilne zaključke, zato je bilo potrebno pritožbo v skladu s 353. členom ZPP kot neutemeljeno zavrniti in izpodbijano sodbo potrditi, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, niti razlogi, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

11. Tožnik, ki v pritožbi ni uspel, nosi sam stroške pritožbe (prvi odstavek 165. člena ZPP v povezavi s 154. členom ZPP).