- Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
- Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
- Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Podobni dokumenti
Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov
UPRS Sodba I U 234/2025-14
ECLI:SI:UPRS:2025:I.U.234.2025.14 Upravni oddelek
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!
Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Jedro
Tožnikove navedbe niso takšne narave, da bi predstavljale utemljen razlog za priznanje ene ali druge oblike mednarodne zaščite, saj njegove navedbe o finančnih razlogih za zapustitev izvorne države ter težave s pridobivanjem dela, zaradi česar ni zaslužil dovolj za normalno življenje, ne predstavljajo nobenega od razlogov iz Ženevske konvencije in ZMZ-1.
Tožnik v svoji izpovedbi ni potrdil tožbenih navedb, da šolanja ni mogel zaključiti zaradi berberske narodnosti, temveč je za to navedel druge razloge (finančna situacija zaradi ločitve staršev).
Izrek
Tožba se zavrne.
Obrazložitev
1.Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite kot očitno neutemeljeno. Določila mu je 10 dnevni rok za prostovoljni odhod ter odredila, da se ga odstrani v izvorno državo Kraljevino Maroko, če v tem roku ne zapusti območja Republike Slovenije, območja držav članic Evropske unije in območja držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma. Določila mu je tudi prepoved vstopa na ta območja za obdobje enega leta, ki pa se ne izvrši, če zapusti ta območja v postavljenem roku.
2.Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je tožnik pri podaji prošnje za mednarodno zaščito navedel, da je iz izvorne države odšel zaradi dela. Na osebnem razgovoru je povedal, da je glavni problem v Maroku delo in finančne težave. Ker ni dokončal šole, je delal kot navadni delavec. Imel je tudi socialne težave, ker je Berber in tudi zaradi tega je delal kot navadni delavec. Zaslužek ni zadostoval za normalno življenje. V zadnjih dveh letih se je v Maroku vse podražilo, plačeval je tudi najemnino za stanovanje, nekaj denarja pošiljal staršem in na koncu ni ostalo nič. Kot Berber ni uspel najti službe pri Arabcih, vedno je moral iskati službo, kjer so zaposleni Berberi. V A., kjer je nazadnje delal, pa je povedal, da je bil lastnik Arabec. Kot konkretno dejstvo, zaradi katerega je zapustil Maroko, je navedel finančne razloge. Za zdravstveno zavarovanje je v Maroku poskrbljeno, če pristaneš na cesti. Država krije 25 % cene zdravila. Osnovno zdravstvo je v Maroku zagotovljeno, za kaj več pa je treba plačati. V Maroku bi ostal, če bi zaslužil dovolj za normalno življenje. Na pot je odšel, da bi si priskrbel boljšo prihodnost in se ne bi rad vrnil nazaj.
3.Tožena stranka ugotavlja, da je tožnikova prošnja očitno neutemeljena, saj očitno ne izpolnjuje zakonsko določenih pogojev za podelitev ene ali druge oblike mednarodne zaščite. Okoliščin konkretnega primera namreč ne gre povezati s preganjanjem na podlagi veroizpovedi, narodnosti, rase, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnega prepričanja. Svojo prošnjo utemeljuje z ekonomskimi težavami, ki ne morejo biti obravnavane v okviru mednarodne zaščite. Iz tožnikovih izjav ne izhaja, da mu je bil v Maroku kakorkoli onemogočen dostop do socialnih storitev in izvajanje osnovnih pravic ali da bi bili proti njemu osebno usmerjeni kakršnikoli gospodarski ukrepi, ki bi zanj imeli škodljive posledice. Dejal je, da je v Maroku urejen zakon, ki zagotavlja denarno pomoč tistim, ki izgubijo delo, in da delež cene zdravil krije država, obenem je zagotovljena osnovna zdravstvena oskrba. V Maroku je dejansko delal, vendar po lastni subjektivni presoji ni zaslužil dovolj za preživetje. Navedeni razlogi so lahko razlogi, da je zapustil izvorno državo, ne gre pa jih povezati s preganjanjem ali resno škodo, temveč sistemskimi napakami v Maroku. Tožnik je še izpostavil rasistično obnašanje Arabcev do Berberov predvsem v smislu, da ni dobil dela pri arabskih delodajalcih. Kljub temu je bil njegov zadnji šef v tapetniškem podjetju prav Arabec. Svojih navedb o rasizmu tako ni uspel ustrezno izkazati in jih kakorkoli utemeljiti. Predstavljene težave niso takšne narave, da bi predstavljale trajno in sistematično kršenje človekovih pravic. Zaradi tega tožena stranka tožnikove navedbe ocenjuje kot nepomembne za presojo upravičenosti do mednarodne zaščite in je njegovo prošnjo zavrnila kot očitno neutemeljeno na podlagi prve alineje 52. člena Zakon o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1).
4.Poleg tega tožnik prihaja iz Maroka, ki ga je z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav z dne 31. 3. 2022 Vlada Republike Slovenije določila kot varno izvorno državo. V tožnikovih navedbah ni nobenih tehtnih razlogov, ki bi kazali na to, da Maroko ob upoštevanju vseh tožnikovih osebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito zanj ni varna izvorna država. Nikakor ni mogoče zaključiti, da je imel tožnik v Maroku težave zaradi svoje rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini. Tudi sam je zatrdil, da težav v primeru vrnitve ne bi imel, saj je odšel le zaradi boljše prihodnosti. Tožena stranka je njegovo prošnjo zavrnila tudi iz razloga iz druge alineje 52. člena ZMZ-1, saj tožnik prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena ZMZ-1.
5.Tožnik v tožbi navaja, da je Maroko razglašen za varno izvorno državo z odlokom vlade o določitvi seznama varnih izvornih držav, vendar meni, da je bila tožena stranka dolžna ugotavljati s pridobivanjem dodatnih poročil o njegovi izvorni državi, saj ni nemogoče sklepati, da v tej državi na splošno in redno ni nikakršnega preganjanja, mučenja ali nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja in ogroženosti zaradi vsesplošnega nasilja v razmerah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada. Tožena stranka ni v zadostni meri upoštevala tožnikovih zatrjevanih individualnih okoliščin.
6.Na osebnem razgovoru je tožnik povedal, da se je kot pripadnik berberske narodnosti že v času šolanja počutil prikrajšanega, saj se zaradi finančnih zmožnosti staršev ni mogel naprej izobraževati po par razredih osnovne šole. Delo je opravljal večinoma nelegalno, ker delodajalci arabske narodnosti diskriminirajo berbersko etnično skupino, ne le oni, temveč je to sistemska pomanjkljivost v njegovi izvorni državi. Realno ni imel možnosti pridobitve zadostnih finančnih sredstev za človeka dostojno življenje. Živel je pod robom revščine in ni imel vsak dan denarja za hrano. Zdravstvene usluge so v njegovi izvorni državi plačljive. V Evropo je prišel zato, da bi preživel in ne zato, da bi živel udobno življenje.
7.Iz tega, kar je povedal na osebnem razgovoru, izhaja, da je vsebinsko zatrjeval diskriminatorno ravnanje Arabcev do njega kot pripadnika Berberov. Zaradi takšnega ravnanja bi bil lahko preganjan zaradi narodne pripadnosti in je tudi bil. V njegovem primeru je socialnoekonomska diskriminacija pomenila preganjanje in tako predstavlja hudo kršitev človekovih pravic. Prošnja ne bi smela biti zavrnjena kot očitno neutemeljena. Upoštevaje njegove osebne okoliščine Maroko zanj ni varna država. Če bi moral oditi nazaj v izvorno državo, bi utrpel resno škodo, njegovo življenje bi bilo zaradi revščine ogroženo. Tožnik predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter vrne zadevo toženi stranki v ponovno odločanje.
8.Tožena stranka se v odgovoru na tožbo sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe. Trdi, da lahko pristojni organ odloči brez informacij o izvorni državi v pospešenem postopku, če se da dejansko stanje ugotoviti na podlagi dejstev in okoliščin, ki jih navede tožnik v prošnji za mednarodno zaščito. Tožnik kot razlog zapustitve izvorne države ni navajal nobenih okoliščin, ki bi jih bilo mogoče vrednotiti kot preganjanje, ter ni navedel nobenih resnih in ponavljajočih se razlogov, ki bi bili huda kršitev temeljnih človekovih pravic. Izvorno državo je zapustil zaradi finančnih in socialnih težav. Diskriminacije Arabcev in navedb o rasizmu tožnik ni uspel ustrezno utemeljiti. Tožnikove trditve o rasističnem obnašanju Arabcev do Berberov v smislu, da tožnik ni dobil dela pri arabskih delodajalcih, kljub temu da je bil zadnji tožnikov šef v tapetniškem podjetju Arabec, so ob odsotnosti dokumentacije neprepričljive. Tožena stranka je tožnika seznanila, da izhaja iz varne izvorne države in mu je dala možnost, da izkaže vse svoje individualne okoliščine, zaradi katerih le-ta zanj ne bi bila varna. Tožnik navaja le težave, ki se navezujejo na slabo stanje v državi. Predlaga zavrnitev tožbe.
9.Tožba ni utemeljena.
10.V dokaznem postopku je sodišče pregledalo listine upravnega in sodnega spisa, ki jih je v soglasju s strankama štelo za prebrane in jih ni posebej naštevalo. Zaslišalo je tožnika.
11.ZMZ-1 v peti alineji prvega odstavka 49. člena določa, da pristojni organ z odločbo prošnjo zavrne kot očitno neutemeljeno v pospešenem postopku, če prosilec očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito in je podan razlog iz 52. člena tega zakona. Nadalje 52. člen ZMZ-1 v prvi alineji določa kot enega izmed razlogov, da se šteje prošnja kot očitno neutemeljena, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu. V drugi alineji citiranega člena pa je določeno, da se prošnja šteje za očitno neutemeljeno, če prosilec prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena tega zakona.
12.Tožena stranka je po presoji sodišča pravilno ugotovila, da obstajata oba razloga za zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljene iz 1. in 2. alineje 52. člena ZMZ-1. Glede obstoja teh razlogov se sodišče na podlagi drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sklicuje na razloge izpodbijane odločbe, katerih ne ponavlja, v zvezi s tožbenimi navedbami pa pojasnjuje in ponovno izpostavlja v nadaljevanju navedena dejstva.
13.S prošnjo za mednarodno zaščito je izražen zahtevek prosilca, o katerem mora organ odločiti, pri tem pa izjava prosilca v prošnji opredeljuje okvir odločanja upravnega organa. Prosilcu se prizna mednarodna zaščita v obliki statusa begunca ali statusa subsidiarne zaščite, če zatrjuje in izkaže, da v njegovem primeru obstojijo zakonsko določeni razlogi preganjanja iz 27. 0lena ZMZ-1 in da imajo zatrjevana dejanja preganjanja hkrati lastnosti, kot jih dolo0da 26. 0len ZMZ-1. Katera dejanja zajema pojem resne 6kode, ki je pogoj za priznanje statusa subsidiarne 6čitve, dolo0da 28. 0len ZMZ-1. Pri ugotavljanju pogojev za mednarodno 6titvo pristojni organ upo61teva in obravnava vse elemente oziroma dokazna sredstva, na61teta v prvem odstavku 23. 0lena ZMZ-1.
14.Ob upo61tevanju navedenih izhodi610d je po presoji sodi610da to7eena stranka pravilno ocenila, da to7enik kljub temu, da sta okvir in vsebina upo61tevanih okoli610din, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje pro61nje za mednarodno za61cito, definirani z njegovimi navedbami, ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoli610din v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno 6kodo. To7eena stranka je torej pravilno ugotovila, da to7enikove navedbe niso tak61ne narave, da bi predstavljale utemeljen razlog za priznanje ene ali druge oblike mednarodne za61cite, saj njegove navedbe o finan0dnih razlogih za zapustitev izvorne dr7eave ter te7ave s pridobivanjem dela, zaradi 0derar ni zaslu7eil dovolj za normalno 7eivljenje, ni nobeden od razlogov iz 7enevske konvencije in ZMZ-1. To7enik je namre0d na osebnem razgovoru navajal, da je bil razlog za zapustitev Maroka delo in finan0dne te7ave, saj ni zaslu7eil dovolj za normalno 7eivljenje, in da bi ostal, 0de bi zaslu7eil dovolj za normalno 7eivljenje. Po presoji sodi610da pa pravilno ugotovljeno dejstvo, da je to7enik v Maroku delal, kjer je bil zaposlen v tapetni61kem podjetju, pred tem pa je zamenjal 61tiri slu7ebe, izkazuje, da berberska narodnost ni razlog za to7nikovo slabo ekonomsko situacijo. Na pravilnost te ugotovitve pa ne vpliva to7nikovo sklicevanje na socialne te7ave v zvezi z njegovimi neuspehi dobiti slu7bo pri arabskih delodajalcih zaradi njegove berberske narodnosti, saj je v nadaljevanju priznal, da je bil zaposlen pri arabskem delodajalcu v podjetju, kjer je nazadnje delal. Prav tako je iz njegovih izpovedb na naroku za glavno obravnavo razvidno, da je bil zaposlen pri arabskih delodajalcih, s 0derim to7nik niti ni potrdil svojih zatrjevanj v upravnem postopku, da ni uspel najti slu7be pri Arabcih in s tem povezane zatrjevane njegove diskriminacije zaradi berberske narodnosti. Tako je to7ena stranka pravilno ugotovila, da to7nik svojo pro61njo za mednarodno za61cito utemeljuje z ekonomskimi te7avami. Ravno tako je pravilna presoja to7ene stranke, da iz to7nikovih navedb ni najti razlogov, ki bi kazali na to, da Maroko zanj ne bi bila varna izvorna dr7ava.
15.Po presoji sodi610da niso utemeljene to7ebne navedbe, da se je to7nik 7ee v 0dasu 61olanja kot pripadnik berberske narodnosti po0del počutil prikraj61anega, saj se zaradi finan0dnih zmo7enosti ni mogel naprej izobra7eevati po par razredih osnovne 61ole. To7nik je namre0d na osebnem razgovoru navedel, da ima narejenih 61est let osnovne 61ole in 61e dve leti pripravljalne 61ole, pri 0derem je na naroku za glavno obravnavo pojasnil, da je v Maroku osnovno 61olsko izobra7eevanje zaklju0deno po 61estih letih osnovne 61ole in treh letih pripravljalne 61ole, 61ele nato se posameznik lahko izobra7euje v srednji 61oli. Glede na to7nikove izpovedbe, da je zaklju0dil vseh 61est let osnovne 61ole ter eno ali dve leti pripravljalne 61ole, po presoji sodi610da ne dr7i to7ebne navedbe, da se to7nik ni mogel izobra7eevati po par razredih osnovne 61ole, saj je program tako imenovane osnovne 61ole zaklju0dil. Na osebnem razgovoru pa je navedel tudi, da se za nadaljevanje 61olanja ni odlo0dil zaradi finan0dnih in dru7binskih te7av, ki jih na tem razgovoru ni podrobneje pojasnil. 61ele na naroku za glavno obravnavo je to7nik izpovedal, da je zaradi ločitve star61ev leta 2013 moral zapustiti 61olo in iskati zaposlitev, da je lahko pre7evaljal sebe in star61a, vendar iz to7nikovih izpovedb ne izhaja, da bi bil v 0dasu izobra7eevanja prikraj61an zaradi berberske narodnosti. Prav tako pa iz to7nikovih navedb v upravnem postopku ni razvidno, da bi se zaradi narodnosti po0del prikraj61anega v 0dasu izobra7eevanja, 0deresar pa ni izpovedal med zasli61anjem na naroku za glavno obravnavo. To pomeni, da to7nik v svoji izpovedbi ni potrdil to7ebnih navedb, da 61olanja ni mogel zaklju0diti zaradi berberske narodnosti, temve0d je za to navedel druge razloge (finan0dna situacija zaradi lo0ditve star61ev). To7ebne navedbe v zvezi z diskriminacijo zaradi berberske narodnosti tako niso utemeljene.
16.Sodišče še ugotavlja, da tožnik v upravnem postopku ni zatrjeval, da je delo opravljal nelegalno, pri čemer ne gre za okoliščino, ki bi nastala po izdaji izpodbijane odločbe. Zato je po presoji sodišča navedena tožbena navedba nedovoljena tožbena novota. V skladu z 52. členom ZUS-1 se namreč lahko nova dejstva in novi dokazi upoštevajo kot tožbeni razlogi, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta. Na naroku za glavno obravnavo je tožnik v zvezi s pojasnili o tem, zakaj ni že v upravnem postopku zatrjeval ilegalnih zaposlitev, vztrajal pri tem, da je to povedal, čeprav to ne izhaja iz zapisnika o osebnem razgovoru. To pomeni, da tožnik v tožbi in na naroku za glavno obravnavo ni navedel opravičljivih razlogov, zakaj tega ni zatrjeval že v upravnem postopku. V skladu s tretjim odstavkom 20. člena ZUS-1 stranke v upravnem sporu ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati dokaze v postopku pred izdajo akta. Zato sodišče teh navedb pri presoji ni upoštevalo.
17.V zvezi s trditvami o diskriminatornem ravnanju Arabcev do njega kot pripadnika Berberov, sodišče pojasnjuje, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik ni uspel ustrezno izkazati in utemeljiti navedb o rasističnem obnašanju Arabcev do njega kot Berbera v smislu pridobitve dela pri arabskih delodajalcih. Tožnik je namreč na osebnem razgovoru sam izpovedal, da je zapustil izvorno državo, ker je imel socialne težave zaradi berberske narodnosti, pri čemer so bile njegove težave v tem, da ni uspel najti zaposlitve pri Arabcih in je moral vedno iskati službo, kjer so bili zaposleni oziroma je bil lastnik Berber, v nadaljevanju pa je navedel, da je bil lastnik podjetja, kjer je bil nazadnje zaposlen, Arabec. Na naroku za glavno obravnavo pa je tožnik najprej izpovedal, da težko v Maroku dobi službo zaradi svoje berberske narodnosti, ker večina delodajalcev noče zaposliti Berberov, da bi bil diskriminiran, če bi jo našel, nato pa je na posebno vprašanje sodišča, ali je bil diskriminiran pri opravljanju dela ali v postopku pridobivanja zaposlitve, pojasnil, da je bil diskriminiran pri opravljanju dela. Po presoji sodišča so te tožnikove izpovedbe kontradiktorne, saj je v upravnem postopku navajal diskriminatorno ravnanje delodajalcev pri pridobivanju zaposlitve, medtem ko je zaslišan na naroku zatrjeval njihovo diskriminatorno ravnanje med zaposlitvijo. Poleg tega tožnikova izpovedba na naroku za glavno obravnavo, da je začel iskati zaposlitev izključno pri Berberih po tem, ko so nastale težave z Arabci, kaže na to, da je pridobil zaposlitve pri arabskih delodajalcih oziroma tam, kjer so bili vsi zaposleni arabske narodnosti. To po presoji sodišča pomeni, da je kljub svoji narodni pripadnosti imel enake možnosti dobiti službo kot ostalo prebivalstvo Maroka pri arabskih delodajalcih, kjer je tudi delal kljub njegovi narodni pripadnosti. Zato niso utemeljene tožbene navedbe o diskriminatornem ravnanju Arabcev do tožnika zaradi berberske narodnosti v zvezi s pridobivanjem zaposlitve.
18.Sodišče pa v zvezi z diskriminacijo delodajalcev še pojasnjuje, da so delodajalci nedržavni subjekti, pri čemer tožnik ni trdil in izkazal, da država, politične stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja, vključno z mednarodnimi organizacijami, niso sposobni ali nočejo nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo v skladu s 26. do 28. členom ZMZ-1. V skladu s 24. členom ZMZ-1 so subjekti, ki lahko izvajajo preganjanje ali povzročijo resno škodo, država, politične stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja, ter nedržavni subjekti, če je mogoče dokazati, da subjekti iz prejšnjih alinej, vključno z mednarodnimi organizacijami, niso sposobni ali nočejo nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo, kot je določeno v 26., 27. in 28. členu tega zakona.
19.Tožnik pa je na naroku za glavno obravnavo izpovedal, da je bil diskriminiran med zaposlitvijo zaradi svoje nacionalne pripadnosti, vendar s tem v zvezi sodišče pojasnjuje, da tožnik v upravnem sporu ne more z izpovedbo, ki je dokaz, nadomestiti svoje pomanjkljive tožbene trditve, saj sodišče v skladu s prvim odstavkom 20. člena ZUS-1 razišče oziroma preizkusi dejansko stanje v okviru tožbenih navedb. V tožnik je namreč zatrjeval diskriminacijo v povezavi s tem, kar je povedal na osebnem razgovoru, kjer pa se je omejil na diskriminatorna ravnanja v postopku pridobitve zaposlitve. Zato teh njegovih izpovedb sodišče pri svoji presoji ni upoštevalo.
20.V zvezi s tožbenimi navedbami, ki se nanašajo na varno izvorno državo in drugo alinejo 52. člena ZMZ-1, sodišče pojasnjuje, da sta tudi pri dokazovanju tega okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirana z navedbami prosilca. Tožnik ne prereka tega, da je Vlada Republike Slovenije Maroko z Odlokom o določitvi seznama varnih držav 31. 3. 2022 razglasila za varno izvorno državo. V upravnem postopku tudi ni navedel nobenih pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi s tem, da se Maroko zanj ne šteje kot varna izvorna država. Zato po presoji sodišča tožena stranka ni bila dolžna pridobivati dodanih poročil o izvorni državi.
21.Tožnik posplošeno navaja, da bi to morala storiti, ker da "ni nemogoče sklepati, da v tej državi na splošno in redno ni nikakršnega preganjanja", mučenja, nečloveškega ali ponižujočega ravnanja, kaznovanja in ogroženosti zaradi vsesplošnega nasilja v razmerah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada. V zvezi s tem tožbenim ugovorom sodišče ugotavlja, da je tožnik povedal, da tam ni imel nobenih problemov z zakoni, vendar je odšel, da bi si priskrbel boljšo prihodnost, pri čemer bi še naprej živel, kot je do sedaj, če bi ostal (peta stran zapisnika o osebnem razgovoru).
22.Glede tožbenih trditev, da bi tožnik utrpel resno škodo v primeru vrnitve v izvorno državo, pri čemer bi bilo njegovo življenje ogroženo zaradi revščine, s čimer smiselno uveljavlja nevarnost resne škode iz 2. alineje 28. člena ZMZ-1, ki določa, da resna škoda zajema mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi. V zvezi s temi tožbenimi navedbami sodišče pojasnjuje, da je slaba finančna situacija za tožnika pomembna osebna okoliščina, vendar iz vidika odločanja o mednarodni zaščiti ni bistveno, kakšna je njegova sposobnost ekonomskega preživetja v njegovi izvorni državi. Vrhovno sodišče RS je že večkrat poudarilo, da bi morala biti slaba ekonomska situacija povezana s katerim od razlogov preganjanja, torej z osebnimi okoliščinami kot so vera, narodnost, politično prepričanje, rasa in podobno, da bi se lahko štela kot razlog za priznanje mednarodne zaščite. Prav tako je Vrhovno sodišče RS zavzelo stališče, da za priznanje mednarodne zaščite ne zadostuje tveganje, da bo prosilec v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljen nehumanemu ali ponižujočemu ravnanju, ampak mora to tveganje izvirati od dejavnikov, ki jih je mogoče neposredno ali posredno pripisati javnim organom te države, bodisi da grožnje za prosilca predstavljajo dejanja, ki jih organi te države izvajajo ali dopuščajo, bodisi država svojim državljanom pred neodvisnimi skupinami ali nedržavnimi subjekti ne more zagotoviti učinkovite zaščite. Tako stališče je med drugim Vrhovno sodišče RS zavzelo v sodbi I Up 102/2023 z dne 10. 5. 2023 (točka 9 in 10 obrazložitve). Tožnik pa zatrjevane slabe ekonomske situacije zaradi njegove berberske pripadnosti z izpovedbami na naroku za glavno obravnavo ni izkazal, saj iz njegovih izpovedb izhaja, da je dobil zaposlitev kljub njegove narodni pripadnosti. Zgolj navajanje slabega ekonomskega stanja v izvorni državi, kateremu je podvrženo celotno prebivalstvo ali pa večina prebivalstva, po presoji sodišča ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite.
23.Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo.
-------------------------------
1Iz sodne prakse Vrhovnega sodišča RS je razvidno, da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani s prosilčevimi navedbami (sodba Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Up 322/2016 z dne 22. 2. 2017, 8. točka obrazložitve). Organ o prošnji za mednarodno zaščito namreč odloča v okviru izjave prosilca (prvi odstavek 125. člena v zvezi z drugim odstavkom 207. člena Zakona o splošnem upravnem postopku; v nadaljevanju ZUP), ki mora navesti vsa dejstva in okoliščine v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo (26. - 28. člen ZMZ-1 in prvi odstavek 140. člena ZUP) in za utemeljitev svojih navedb predložiti vso dokumentacijo in vse razpoložljive dokaze (drugi odstavek 21. člena ZMZ-1). Vrhovno sodišče RS je sprejelo stališče, da se predpostavlja prosilčevo aktivno ravnanje, torej njegova obveznost, da sodeluje z organom (sodba Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Up 173/2018 z dne 5. 2. 2019, 25. točka obrazložitve). 2 Tožnik je namreč na naroku za glavno obravnavno izpovedal, da je zaključil eno leto pripravljalne šole.
Zveza:
RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o mednarodni zaščiti (2017) - ZMZ-1 - člen 52, 52-1, 52-2
Pridruženi dokumenti:*
*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.