Jedro

Opustitev zaslišanja izvedenca je dopustna le v primeru, če so strankine pripombe takšne, da ne zahtevajo izvedenčevega zaslišanja oziroma so pavšalne, neobrazložene ter ne povzročajo dvoma v pravilnost in popolnost mnenja. Tudi v tem primeru pa se mora sodišče do pripomb opredeliti in navesti, zakaj niso utemeljene oziroma zakaj dodatna pojasnila in odgovori na vprašanja, ki jih zahteva stranka, niso potrebni in zakaj dodatno zaslišanje ni potrebno. Tega sodišče prve stopnje ni storilo. S tem je poleg kršitve 253. člena ZPP, ki ima relativen značaj, storilo tudi kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je poseglo v strankino pravico do izjave.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek pred drugim sodnikom.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženki naložilo plačilo 4.420,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 9. 2008 dalje do plačila (1. točka izreka). Odločilo je še, da je toženka dolžna tožniku povrniti 2.138,30 EUR pravdnih stroškov s pripadki (2. točka izreka).

2. Pritožbo vlaga toženka. Uveljavlja pritožbena razloga po 1. in 2. točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga razveljavitev odločitve in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek.

Pritožnica navaja, da je sodišče svojo odločitev oprlo na izvedeniško mnenje, ki ga je v postopku izdelal dr. A. A., čeprav je sama zoper takšno mnenje ugovarjala in predlagala zaslišanje izvedenca. Sodišče prve stopnje predlogu ni ugodilo in svoje odločitve, čeprav jo je pritožnica grajala, ni obrazložilo. Odločitev, da zaslišanje izvedenca ni potrebno, je tudi vsebinsko nepravilna. Ugotavljanje višine škode je v konkretnem primeru za odločitev bistveno tudi v pogledu temelja zahtevka. Zato je treba pomanjkljivosti in nejasnosti v mnenju odpraviti. Priglaša stroške.

3. Tožnik je na pritožbo odgovoril. Meni, da je neutemeljena in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožnica v pritožbi utemeljeno opozarja na postopkovno kršitev, ki se nanaša na delo z izvedencem. Toženka je zoper izdelano mnenje ugovarjala in predlagala zaslišanje izvedenca. Sodišče je tak predlog na obravnavni 21. 4. 2015 zavrnilo, razlogov za takšno odločitev pa ni navedlo ne na naroku ne v sodbi. Takšno ravnanje ni pravilno. V sodni praksi je uveljavljeno stališče, da je opustitev zaslišanja izvedenca dopustna le v primeru, če so strankine pripombe takšne, da ne zahtevajo izvedenčevega zaslišanja oziroma so pavšalne, neobrazložene ter ne povzročajo dvoma v pravilnost in popolnost mnenja(1). Tudi v tem primeru pa se mora sodišče do pripomb opredeliti in navesti, zakaj niso utemeljene oziroma zakaj dodatna pojasnila in odgovori na vprašanja, ki jih zahteva stranka, niso potrebni in zakaj dodatno zaslišanje ni potrebno. Tega sodišče prve stopnje ni storilo. S tem je poleg kršitve 253. člena ZPP, ki ima relativen značaj, storilo tudi kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je poseglo v strankino pravico do izjave. To kršitev je toženka s tem, ko je na zadnjem naroku nanjo opozorila, tudi pravočasno uveljavila (286b člen ZPP).

6. Pritožbi je bilo zato treba ugoditi in sodbo na podlagi 354. člena ZPP razveljaviti. Zadevo vrača sodišču prve stopnje v nov postopek, saj gre za kršitev, ki je glede na njeno naravo ne more samo odpraviti. Ne more namreč namesto sodišča prve stopnje napisati razlogov za odločitev, ki jo je sprejelo.

7. Pritožbeno sodišče pa zaradi usmeritev za delo v novem postopku opozarja tudi na to, da je v svojem sklepu I Cp 805/2013 z dne 23. 10. 2013, ob tem, ko je zavzelo stališče, da tožniku pravice do povračila škode ni mogoče odrekati, če se izkaže, da mu je zaradi toženkinega neskrbnega ravnanja pri odpravi okvare in popravilu nizkonapetostnega voda nastala škoda oziroma je bila ta škoda večja kot bi bila, če bi bilo popravilo opravljeno tako, kot je treba, upoštevalo tožnikove trditve (v pripravljalni vlogi z dne 5. 12. 2011, list. št. 31, in pritožbi z dne 11. 12. 2012), da je predmet postopka (le) škoda, ki je bila zaradi neobzirnega (neskrbnega) ravnanja toženke prekomerna (presegla je običajne meje) oziroma nepotrebna. Takšne trditve namreč omogočajo sklepanje, da tožnik ne zahteva povračila celotne škode, ampak le tisto, ki je nastala v posledici očitane neskrbnosti. Ker pa so bile tožnikove trditve ob vložitvi tožbe splošnejše in omogočajo tudi drugačno sklepanje (to je, da tožnik, ne glede na zatrjevano (ne)skrbnost, zahteva, da mu toženka plača vso nastalo škodo), naj sodišče prve stopnje pred nadaljevanjem postopka to vprašanje s tožnikom razčisti.

8. V primeru, da bo tožnik potrdil, da zahteva le povračilo tiste škode, ki je posledica toženkine neskrbnosti, bo moralo sodišče prve stopnje v nadaljevanju postopka ugotoviti, ali je toženka dela v zvezi s sanacijo daljnovoda in nosilnih drogov na tožnikovem zemljišču opravila na način, ki je zagotavljal, da ob tem ni prišlo do škode oziroma je bila ta čim manjša. Če bi se izkazalo, da toženki v tem pogledu ni kaj očitati, potem tožnikovemu zahtevku ne bo mogoče ugoditi. V primeru drugačnih ugotovitev, pa mu bo mogoče priznati pravico do povračila tiste škode, za katero bo ugotovljeno, da je posledica takšnega (neustreznega) ravnanja. Pritožbeno sodišče ob tem dodaja, da zaključka o neskrbnosti toženke ni mogoče opreti le na ugotovljen obseg škode, saj se lahko izkaže, da je prav vsa nastala v posledici skrbno in na ustrezen način opravljenih del. 9. Za primer, da bi tožnik pojasnil, da zahteva povračilo celotne škode, torej tudi tiste, ki ni posledica neskrbnosti toženke, pa bo moralo sodišče prve stopnje zahtevek presojati ob smiselni uporabi (v času nastanka škode veljavnega) tretjega odstavka 61. člena Energetskega zakona (v nadaljevanju EZ, UL RS 79/1999 z nadaljnjimi spremembami). To določilo je namreč lastniku nepremičnine dajalo pravico do pravične odškodnine že v primeru, če je moral zaradi vzdrževanja infrastrukture dovoliti dostop in izvajanje del na svojem zemljišču, torej za manjši poseg kot je bil konkretni. Zato ne more biti dvoma, da je bil lastnik nepremičnine, na kateri so se izvajala vzdrževalna dela, upravičen tudi do povračila škode, ki je ob tem nastala. Za konkretni primer, ko je toženka po lastnih trditvah zaradi nujnosti del v tožnikovo nepremičnino posegla celo brez njegovega dovoljenja, ob tem pa je nastala tudi škoda, ne more veljati kaj drugega. Drugačna razlaga bi bila nesprejemljiva. Upoštevati je namreč treba, da je vsak poseg v sicer pravno zavarovane interese drugega nedopusten. Tudi v primeru, da določen poseg, ker tako določa zakon, ni nedopusten, pa to še ne pomeni, da ni nedopustna škoda, ki ob tem nastane.

10. Pritožbeno sodišče je še odločilo, da se nova glavna obravnava opravi pred drugim sodnikom (356. člen ZPP). Materialnopravna izhodišča, na katera je opozorilo v sklepu I Cp 805/2013, so namreč ob ponovnem odločanju ostala spregledana.

11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

Op. št. (1): Tako II Ips 138/2011 in II Ips 206/2012.