Jedro

Pazniki niso ravnali s potrebno skrbnostjo, ki se od njih zahteva, saj z ustreznimi ukrepi niso poskrbeli za varnost obsojencev.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba z vmesno sodbo spremeni tako, da se ugotovi odškodninska odgovornost tožene stranke za vso tožnikovo škodo.

Zaradi odločitve o višini tožbenega zahtevka se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna plačati 7.093,97 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 2.9.2004 dalje do plačila. Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 1.004,38 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo se tožnik pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov, opredeljenih v 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter predlaga spremembo oziroma razveljavitev sodbe. Opozarja, da je priča M. L. (paznik) povedal, da je bil K. konfliktna oseba ter da je imel sam s seboj psihične probleme. Tudi iz izpovedbe prič D. Z. in A. K. jasno izhaja, da je bil K. obsojen za povzročitev krvnega delikta, da so se ga sozaporniki bali oziroma jih je bilo strah, zato so se ga izogibali. Vse to še dodatno potrjuje navedbe tožnika, da je bil K. ostalim zapornikom nevaren. Iz izvedenih dokazov je jasno razvidno, da je K. bival sam v sobi, ni imel stikov s sozaporniki, kolikor pa se jim je približal, jih je ustrahoval in sprožal konflikte. Iz izvedenih dokazov je prav tako mogoče sklepati, da so bili zaporniki sami v sobi za tuširanje, v kateri so bili zaprti, brez kakršnegakoli nadzora paznikov, saj z notranje strani ni kljuke, da bi lahko odprli vrata. Ni pravilna ocena sodišča, da sta paznika prišla do tožnika v času 10 oziroma 20 sekund, potrebno je upoštevati pričo D. Z., ki je izpovedal, da je do prihoda paznikov sigurno preteklo 3 do 4 minute, kar pa v boju za preživetje predstavlja zapoznelo reakcijo, saj bi v primeru ustreznega nadzora v kopalnici pazniki pristopili nemudoma, tožnik pa bi posledično utrpel manjše poškodbe oziroma bi škodo in napad bilo mogoče preprečiti. Da gre za opustitev dolžnega ravnanja, izhaja tudi iz izpovedb paznikov, da so v času napada na oddelku imeli ročne detektorje, ki bi jih lahko uporabili, vendar se za tak način nadzora niso odločili. Iz izpovedi priče M. C. je jasno razvidno, da so se fizični obračuni v kopalnici že dogajali, vendar odgovorne osebe zavoda za varnost zapornikov niso storile ničesar, da bi nadaljnje napade oziroma spopade preprečile. Po določilih pravilnika o izvrševanju nalog paznikov so pazniki dolžni preprečiti napade med obsojenci, kar pa v predmetni zadevi niso storili, zato obstoji odškodninska odgovornost na strani tožene stranke. Ob upoštevanju posameznih ukrepov ter uporabi razpoložljivih tehničnih sredstev bi morali in mogli preprečiti napad na tožnika.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka oprlo na sledeče dejansko stanje: do škodnega dogodka je prišlo na način, kot ga zatrjuje tožnik, in sicer ga je v času prestajanja zaporne kazni v Zavodu za prestajanje kazni zapora X med tuširanjem v kopalnici napadel sozapornik J. K.; tožnika je poškodoval z nevarnim predmetom v obliki noža, ki ga je sam priredil iz britvic; tožnik se je branil, začel je klicati paznike; preden so prišli pazniki, je K. prijel za roko sozapornik D. Z., K. pa je porezal tudi njega; tuširanje v zaporu je potekalo na ta način, da so pazniki zaprli pripornike v kopalnico, po končanem tuširanju pa so jih spustili ven; priporniki običajno gredo na tuširanje v spodnjem perilu, s seboj imajo brisače, pribor za tuširanje, pred tuširanjem se pripornikov ne pregleduje; tožnik je J. K. poznal le na videz, videvala sta se na skupnih sprehodih; J. K. je bil konfliktna oseba s psihičnimi problemi, ki so se ga ostali izogibali; priporniki niso zdržali z njim, ker jih je bilo strah, pripor je prestajal v samici.

Iz obrazložitve sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje glede opisa škodnega dogodka in povzročitelja sledilo navedbam tožnika in njegovi izpovedi ter izpovedi zaslišanih prič (sozapornikov in paznikov). Glede ravnanja paznikov je štelo, da do škodnega dogodka niso zaznali okoliščin, ki bi kazale na to, da bi bil J. K. lahko nevaren za ostale pripornike, in presodilo, da bi pazniki lahko preprečili škodni dogodek oziroma zagotovili varnost tožnika le na ta način, da bi izvedli osebni pregled J. K. pred vstopom v kopalnico, kar bi na podlagi 27. člena pravilnika o izvrševanju nalog paznikov (Ur. l. RS, št. 78/2001), lahko v konkretnem primeru izvedli le, če bi bil podan sum, da J. K. poseduje, prenaša ali skriva predmete, ki jih po hišnem redu ne sme imeti pri sebi. Zaključilo je torej, da delavcem tožene stranke ni mogoče očitati opustitve dolžnega ravnanja oziroma krivdnega ravnanja, ker iz navedb tožnika in prič ne izhaja, da bi kateri od zapornikov opozarjal paznike, da jih K. ogroža. Glede na zgoraj ugotovljeno dejansko stanje pa pritožba utemeljeno očita sodišču prve stopnje zmotno uporabo materialnega prava. Podlaga obveznosti tožene stranke do povračila škode je v določbi 26. člena Ustave, ki določa, da ima vsakdo pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja. Odškodninska odgovornost države za škodo, ki jo povzroči njen organ tretji osebi pri opravljanju ali v zvezi z opravljanjem svojih funkcij, ima podlago tudi v določbi 148. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Ključno vprašanje pri tej zadevi je, ali so delavci tožene stranke (pazniki v Zavodu za prestajanje kazni zapora X) ob škodnem dogodku in v zvezi z njim pravilno ravnali, ali pa jim je mogoče očitati ravnanje ali opustitve v nasprotju s predpisi oziroma običajno metodo dela, kar se v sodni praksi tudi šteje kot protipravno ravnanje. Izvrševanje nalog ter način izvajanja pooblastil in drugih ukrepov paznikov v Upravi Republike Slovenije za izvrševanje kazenskih sankcij ureja pravilnik o izvrševanju nalog paznikov (v nadaljevanju pravilnik). Po določbi 13. člena pravilnika pazniki skrbijo za varnost zaprtih obsojencev tako, da jih nadzirajo in varujejo v bivalnih in drugih prostorih, pri delu in bivanju na prostem, v zavodu in zunaj njega, pri spremljanju zunaj zavoda in ob drugih priložnostih. Pri tem morajo preprečevati pobege, napade, spore in spopade med obsojenci, samomore, samopoškodbe, povzročanje materialne škode, priprave in poskuse storitve kaznivih dejanj v zavodu in zunaj njega in druge nedovoljene aktivnosti. Pravilnik določa različne ukrepe za zagotavljanje varnosti ter reda in discipline (17. člen), med ostalim tudi z opravljenimi pregledi bivalnih in drugih prostorov, osebnim pregledom obsojencev, njihove osebne prtljage, s tem, da zadržijo in zasežejo nedovoljene predmete. Pravilnik nadalje v 24. členu določa, da smejo pazniki za zagotovitev varnosti, reda in discipline ter izvajanje hišnega reda opravljati osebne preglede obsojencev, preglede prijetih in odposlanih pošiljk, preglede bivalnih in drugih prostorov in prtljage, pri čemer se pri opravljanju pregledov poslužujejo tudi tehničnih sredstev. Glede na vse ugotovljene okoliščine dogodka je v konkretni zadevi očitno, da delavci tožene stranke niso ravnali v skladu z določili pravilnika in niso zagotovili varnosti tožnika kot zapornika na prestajanju kazni zapora, saj so dopustili oziroma niso preprečili, da je zapornik izdelal in prinesel v skupno kopalnico na tuširanje priročno rezilo, napadel tožnika in ga poškodoval. Pri tem je sodišče zmotno sklepalo, da so delavci tožene stranke ravnali prav in s potrebno skrbnostjo ter da niso kršili določila zadnjega odstavka 27. člena pravilnika, ki se nanaša na izredni pregled obsojencev v primeru suma, da poseduje, prenaša ali skriva predmete, ki jih po hišnem redu ne sme imeti pri sebi. Pritožba pravilno opozori, da je ne samo iz izpovedi tožnika in dveh soobsojencev razvidno, da so se zapornika J. K. ostali sozaporniki bali, se ga izogibali, ker jih je ustrahoval in sprožal konflikte, ampak so enako izpovedali tudi pazniki, ki so bili v času škodnega dogodka zadolženi za izvajanje potrebnih ukrepov v zaporu. Ob tem in dejstvu, da so bili priporniki sami zaprti v prostoru za tuširanje, dokler niso pazniki odprli vrat od zunaj, je očitno, da pred škodnim dogodkom niso ravnali s potrebno skrbnostjo, ki se od njih zahteva, saj z ustreznimi ukrepi niso poskrbeli za varnost obsojencev.

Glede na navedeno je podana odškodninska odgovornost tožene stranke v celoti, saj ni nobenih trditev o morebitni soodgovornosti tožnika za škodo, ki jo je v tem dogodku utrpel. Zaradi smotrnosti je pritožbeno sodišče z vmesno sodbo (315. člen ZPP) spremenilo sodbo sodišča tako, da je ugotovilo odškodninsko odgovornost tožene stranke v celoti (Načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS na Občni seji dne 22. in 23.6.1993). Ker sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni ugotavljalo za prisojo pravične denarne odškodnine pravno relevantnih okoliščin, je bilo treba zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek, da odloči o višini tožbenega zahtevka (355. člen ZPP).

Odločitev o stroških postopka je v skladu z določbo 3. in 4. odstavka 165. člena ZPP.