Jedro

Bistvena predpostavka za utemeljenost zahtevka za plačilo rente zaradi izgube na zaslužku je, da poškodovani izgubi zaslužek zaradi popolne ali delne nezmožnosti za delo.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se v celoti, pritožbi tožeče stranke pa delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni: - v I. in II. točki izreka tako, da se znesek odškodnine za tujo pomoč zviša na 5.796,00 EUR, skupna obveznost plačila toženke pa se zniža za 2000,00 EUR in se višji zahtevek iz naslova odškodnine za nepremoženjsko škodo, za potne stroške in za tujo pomoč zavrne: - v V. točki tako, da je tožena stranka dolžna v 15 dneh tožeči povrniti 3.289,65 EUR pravdnih stroškov, in sicer v korist proračuna RS št: SI561100-6370421877 s sklicem na št: 00800370154014, koda namena: GOVT, namen: vračilo po odločbi Bpp 1324/2014, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

II. Sicer se pritožba tožeče stranke zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni od vročitve te sodbe plačati njene stroške pritožbenega postopka v znesku 165,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči plačati 15.500,00 EUR, 264,18 EUR (potni stroški) in 5.436,00 EUR (tuja pomoč), vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 8. 2009 dalje, višji zahtevek iz naslova odškodnine za nepremoženjsko škodo, za potne stroške in tujo pomoč, pa je zavrnilo (I. in II. točka izreka sodbe). Zavrnilo je tudi rentni zahtevek tožnice iz naslova tuje pomoči (III. točka izreka sodbe) in rentni zahtevek iz naslova izgube dohodka (IV. točka izreka sodbe). Toženi stranki je naložilo plačilo 3.071,70 EUR pravdnih stroškov (V. točka izreka sodbe).

2. Zoper sodbo se pritožujeta obe stranki.

3. Tožnica vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in pritožbenemu sodišču predlaga spremembo sodbe oz. (podredno) njeno razveljavitev in vrnitev v novo sojenje, vse s stroškovno posledico. Ne strinja se z višino dosojene odškodnine, ker ni skladna s sodno prakso. Pri presoji odškodnine zaradi nevšečnosti med zdravljenjem in telesnih bolečin je sodišče neutemeljeno sledilo samo mnenju izvedenca in ne tožnici. Tožnica poudarja, da se je kot posledica poškodbe pri njej razvila Dequervainova bolezen, katere značilna simptoma sta bolečina in oteklina. Iz medicinske dokumentacije izhaja, da je tožnica jemala močne analgetike, ki pa niso pomagali, zato je dvakrat dobila blokado (drugo dne 17. 4. 2009). Ker so bolečine vztrajale tudi po 22. 5. 2009, je bila napotena h kirurgu plastiku. Hude bolečine so bile torej prisotne vsaj 4 mesece (in ne samo 10 dni, kot v svojem mnenju ugotavlja izvedenec), zdravljenje pa je bilo zaključeno šele po dveh letih, v tem času pa je tožnica ves čas jemala analgetike. Bolniški stalež ne pomeni nujno zaključka zdravljenja, prisojena odškodnina v višini 8.000,00 EUR pa je prenizka. Tudi pri prisoji odškodnine iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti (za kar je sodišče tožnici dosodilo 6.000,00 EUR od vtoževanih 15.000,00 EUR) je sodišče upoštevalo samo mnenje izvedenca, ne pa tožničine izpovedi in izpovedi prič. Poudarilo je samo zmanjšanje življenjskih sposobnosti zaradi funkcionalnih posledic, spregledalo pa tožničino duševno prikrajšanje. Ne drži, da izvedenec ni mogel določiti, v kolikšnem odstotku so trajne posledice prisotne zaradi poškodbe in v kolikšnem zaradi karpalnega sindroma. Sodišče bi moralo upoštevati egg-shell skull doktrino. Tožnica trpi psihične bolečine, ker je njeno zdravje za vedno okrnjeno, o čemer sta izpovedala tudi njena hči in mož. Sodišče je neutemeljeno zavrnilo tožničin zahtevek v višini 1.200,00 EUR iz naslova skaženosti. Tožnica je izpovedala, da ji ni vseeno, ker ima brazgotino in jo ljudje sprašujejo, kaj se je zgodilo, saj ni oseba, ki se rada izpostavlja. Pojem gnusa je zelo različen. Po mnenju tožnice bi ga lahko njeni kupci doživeli, če bi jim z brazgotinasto roko ponudila hrano. Strah za izid zdravljenja je bil pri tožnici prisoten kar dve leti, zato je prisojena odškodnina 1.500,00 EUR prenizka. Glede na primerljive poškodbe je sodna praksa v dveh primerih dosodila odškodnino v višini od 20 povprečnih plač naprej. Pri obrazložitvi odločitve glede tuje pomoči je sodišče prve stopnje prišlo samo s seboj v nasprotje, ko je ugotovilo, da tožnica trpi v vsakodnevnem življenju določene omejitve, zaradi katerih ji pomagajo družinski člani, kar naj bi bilo normalno in pričakovano. Pomoči, ki jo oškodovanec potrebuje zaradi škodnega dogodka, družinski člani niso dolžni nuditi, ker je to dejansko breme tistega, ki je škodo povzročil. Pri obračunu nadomestila za tujo pomoč je sodišče neutemeljeno izpustilo mesec december 2008 in napačno izračunalo nadomestilo za meseca januar in februar 2009. Argumentacija sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo zahtevek za plačilo izgube na osebnem dohodku, je nerazumljiva. Tožnica poudarja, da bi imela še vedno službo, če ne bi prišlo do škodnega dogodka. Če bi bilo sodišče mnenja, da je njen zahtevek premalo specificiran, bi jo moralo pozvati na dopolnitev. Tudi rento v mesečnem znesku 260,00 EUR je tožnici neutemeljeno zavrnilo. Vrhovno sodišče je že odločilo, da se pri oškodovancih, ki so pred poškodbo stalno delali, šteje za verjetno, da bi po normalnem teku stvari zaslužek iz istega dela in v enaki višini pridobivali tudi po škodnem dogodku. Enaka argumentacija bi morala veljati tudi za oškodovance, ki pred škodnim dogodkom sicer niso imeli stalne zaposlitve, a so vendar z delom redno pridobivali zaslužek (pritožba se sklicuje na odločbi VS RS II Ips 83/2008 in II Ips 100/2011). Tožnica še opozarja, da se odločitve o pravdnih stroških ne da preizkusiti. Napačna je odločitev sodišča, da mora tožena stranka vse stroške nakazati na račun Okrožnega sodišča, ker ima tožnica odločbo o brezplačni pravni pomoči. Sodišče je tožnici pozabilo priznati tudi znesek sodne takse. Priglaša pritožbene stroške.

4. Toženka se pritožuje zoper ugodilni in stroškovni del sodbe (I. in V. točko izreka) iz razloga napačne uporabe materialnega prava. Zavarovanec toženke je imel v času škodnega dogodka sklenjeno zavarovanje z zavarovalno pogodbo, v kateri je bil naveden obseg zavarovalnega kritja z odbitno franšizo, ki znaša 10 % od sestavin dajatve zavarovalnice, vendar ne manj kot 500 in ne več kot 2.000,00 EUR. Tožena stranka torej zneska 2.000,00 EUR ni dolžna plačati. Toženka je pasivno legitimirana le v obsegu zavarovalnega kritja. Posledično pritožba izpodbija tudi odločitev o stroških in priglaša pritožbene stroške.

5. Tožnica je na pritožbo toženke odgovorila, predlagala njeno zavrnitev in priglasila stroške odgovora na pritožbo. Toženka na pritožbo tožnice ni odgovorila.

6. Pritožba toženke je v celoti, pritožba tožnice pa delno utemeljena.

7. Temelj obveznosti med pravdnima strankama v pritožbenem postopku ni več sporen.

Glede pritožbe toženke

8. Pritožba ima prav, ko opozarja, da je skladno z določbo prvega odstavka 965. člena Obligacijskega zakonika (OZ) zavarovalnica oškodovancu dolžna kriti škodo, ki mu je nastala zaradi dogodka, za katerega odgovarja zavarovanec, vendar največ do zneska njene obveznosti. Ker je zavarovalna pogodba v obravnavanem primeru določala obseg zavarovalnega kritja z odbitno franšizo, je slednjo treba upoštevati pri odločitvi o višini toženkine obveznosti. Odbitna franšiza po pogodbi znaša 10 % od sestavin dajatve zavarovalnice, vendar ne manj kot 500,00 in ne več kot 2.000,00 EUR. Ker 10 % prisojene terjatve v izpodbijani sodbi presega 2.000,00 EUR, tožena stranka torej zneska 2.000,00 EUR ni dolžna plačati. Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo materialno pravo, ker dogovorjene odbitne franšize ni upoštevalo.

Glede pritožbe tožnice

9. Sodišče prve stopnje je tožnici iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem prisodilo odškodnino v višini 8.000,00 EUR od zahtevanih 14.000,00 EUR. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje upoštevalo samo mnenje izvedenca dr. A. A. Sodišče prve stopnje je (19. in 20. točka obrazložitve sodbe) upoštevalo tudi izpoved tožnice. Pomisleke o pravilnosti izvedenskega mnenja, ki jih tožnica ponavlja v pritožbi (da je bila pri njej kot posledica Dequervainove bolezni prisotna močna bolečina, ki jo je blažila z močnimi analgetiki in blokadami, da je huda bolečina trajala vsaj 4 mesece, in da je bilo zdravljenje zaključeno šele po dveh letih) je tožnica podala že v pripombah na izvedensko mnenje. Izvedenec jih je ovrgel v dopolnitvi izvedenskega mnenja in ob zaslišanju. Sodišče prve stopnje, ki je izvedensko mnenje ocenilo kot izčrpno ter prepričljivo, je ugotovilo (16. točka obrazložitve), da je tožnica v škodnem dogodku dobila udarnino in nateg levega zapestja, krvavitev v prvi ekstenzorni kompartment levega zapestja in poko leve koželjnice v zapestju in da je tožnica trpela hude telesne bolečine v trajanju 10 dni, srednje hude telesne bolečine 2 meseca, blage stalne bolečine 6 mesecev, blage občasne bolečine pa tožnica trpi še danes (14. točka obrazložitve). Obrazložitev izvedenca, da trajanja bolečinskih obdobij ni določal kontinuirano, temveč kumulativno (upošteval je, da je tožnica najhujše bolečine trpela takoj po poškodbi in po vsaki posamezni operaciji), ovrže pritožbene navedbe o tem, do kdaj je tožnica trpela hude telesne bolečine. Izvedenec je dodatno pojasnil tudi, kaj stroka šteje za hude bolečine, in s tem ovrgel tožničine (v pritožbi ponovljene) navedbe o tem, da je pri njej zelo huda bolečina trajala kontinuirano 4 mesece, srednje huda pa 10 mesecev. Pritožba pavšalno zavrača dosojeno višino 8.000,00 EUR kot prenizko, ne da bi se sklicevala na primerljivo zadevo iz sodne prakse. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je prisojena odškodnina primerna in pravična ter skladna s prisojenim odškodninami v primerljivih primerih (primerljivih predvsem po trajanju telesnih bolečin in obsegu nevšečnosti med zdravljenjem).(1)

10. Sodišče prve stopnje tožnici iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti prisodi 6.000,00 EUR odškodnine od zahtevanih 15.000,00 EUR. V izvedenskem mnenju ima sodba zanesljivo podlago za zaključek, da je pri tožnici prisotna zavrta gibljivost palca (zavrta opozicija), mravljinčenje, slabši stisk roke, da tožnica nima cilindričnega prijema, pincetni je delni, v posledici česar lahko tožnica sicer opravlja vsa opravila, vendar z večjimi napori. Sodba na podlagi izvedenskega mnenja ugotavlja, da je takšna oslabljenost leve roke posledica obravnavane poškodbe in tudi sindroma karpalnega kanala levo, pri čemer je vpliv obeh vzrokov enak (ne držijo pritožbene navedbe, da naj bi izvedenec ne mogel določiti, v kolikšnem odstotku so trajne posledice prisotne zaradi poškodbe in v kolikšnem zaradi karpalnega sindroma). Že sodišče prve stopnje (22. točka obrazložitve) je v zadosti meri in pravilno odgovorilo na pripombe tožnice, ki jih ta ponavlja v pritožbi, češ da bi morali upoštevati t.i. egg shell skull doktrino. Z izvedencem je ugotovilo, da ne držijo tožničine navedbe, da pred poškodbo ni imela težav z levo roko. Sum na sindrom karpalnega kanala levo pri tožnici je bil podan že 30. 9. 2005, zato težav, povezanih s sindromom, ne gre pripisovati sami poškodbi. Sodišče prve stopnje je pri presoji zmanjšanja življenjske aktivnosti tožnice že upoštevalo dejstvo, „da ne more uživati in dvigovati svojih vnukinj“, na kar se tožnica ponovno sklicuje v pritožbi. Zmotno je prikazovanje pritožbe, da je sodišče prve stopnje poudarilo samo zmanjšanje življenjskih sposobnosti zaradi funkcionalnih posledic, spregledalo pa tožničino duševno prikrajšanje. Pojem zmanjšanja življenjske aktivnosti zajema zmanjšanje človekovih sposobnosti na celotnem področju njegovega udejstvovanja, ki vpliva na kakovost njegovega življenja, kar je lahko posledica tako telesnega kot psihičnega prikrajšanja(2). Ni res, da sodišče prve stopnje drugih dokazov, razen izvedenskega mnenja, ni upoštevalo. Kot to izhaja iz 22. točke obrazložitve, je sodišče verjelo izpovedi tožnice, da ji stvari še danes padajo iz rok, pri čemer je upoštevalo, da sta skladno s tožnico o teh okoliščinah izpovedala tudi tožničina hčerka in mož. Ob upoštevanju vseh trajnih omejitev, ki jih trpi tožnica, in dejstva, da je na njihov nastanek v 50 % prispeval od poškodbe ločen vzrok - sindrom karpalnega kanala, je prisojena odškodnina 6.000,00 EUR iz naslova zmanjšanja življenjske aktivnosti tudi po presoji pritožbenega sodišča primerna in skladna z dosedanjo sodno prakso v primerih s podobnimi trajnimi posledicami(3).

11. Neutemeljena je pritožbena graja prenizko priznane odškodnine iz naslova strahu, ker naj bi bil strah za izid zdravljenja pri tožnici prisoten kar dve leti. Sodišče prve stopnje(4) je pri odmeri odškodnine upoštevalo skupno trajanje (različne intenzivnosti) strahu nekaj manj kot 26 mesecev, kar je več od zatrjevanega trajanja dveh let. Tožnica do višje odškodnine od priznanih 1.500,00 EUR ni upravičena.

12. Pritožbene trditve ne vzbujajo pomislekov o pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje, da tožnici ne pripada odškodnina iz naslova skaženosti. Pritožba opozarja, da je dojemanje gnusa zelo subjektivno, in da je tožnica izpovedala, da jo moti že radovednost drugih ljudi zaradi njene brazgotine. V sodni teoriji in praksi prevladujejo za presojo o konkretni vsebini pravnega standarda skaženosti objektivno subjektivni kriteriji(5). To pomeni, da presoja terja najprej natančno ugotavljanje konkretnih sprememb oškodovančeve zunanjosti (kar je sodišče prve stopnje izpolnilo s tem, da si je tožničino brazgotino na naroku neposredno ogledalo), šele nato sledi sklepanje o njeni opaznosti, možnosti zakrivanja in subjektivnem doživljanju vidnih sprememb (upoštevajoč tudi starost in spol). Iz ugotovitve izpodbijane sodbe, da gre pri tožnici za relativno nežno brazgotino v predelu zapestja, ki je vidna le iz bližine in lahko le od blizu povzroča večjo radovednost, tudi po presoji pritožbenega sodišča ne izhaja, da bi tožničina brazgotina zadostila objektivnemu pomenu skaženosti. Subjektivno doživljanje tožnice je treba objektivizirati. Radovednost drugih ljudi oziroma navajanje hipotetične možnosti, da bi, če bi tožnica še vedno delala kot delilka hrane, stranke lahko domnevni gnus ob zaznavi tožničine brazgotine prenesle tudi na hrano, ne zadošča za priznanje odškodnine.

13. Primera iz sodne prakse, na katera se pritožba sklicuje, nista primerljiva z obravnavanim. V zadevi II Ips 259/2004 je šlo za hujše telesne poškodbe (prelom čolnička v zapestju in razvoj lažnega sklepa na mestu preloma) ter hujše nevšečnosti med zdravljenjem (oškodovanec je bil dvakrat hospitaliziran s skupnem trajanju 10 dni), pri čemer je bilo zmanjšanje življenjske aktivnosti pripisati samo posledicam poškodbe (in ne tudi ločenemu vzroku, kot v obravnavanem primeru). Tudi v zadevi II Ips 872/2006 so bile prisotne obsežnejše poškodbe kot v tožničinem primeru (sum poka glavice desne koželjnice, zvin desnega zapestja, nategnitve in natrganja nekaterih sklepnih vezi in ovojnic, utesnitev podlahtničnega živca), s hujšimi trajnimi posledicami za oškodovanca, ki je bil tudi oviran (celo deloma onemogočen) pri opravljanju svojega poklica.

14. Obrazložitev sodišča prve stopnje glede nadomestila za tujo pomoč si ni nasprotujoča, kot želi prikazati pritožba. Sodišče prve stopnje je pomoč družinskih članov pravilno upoštevalo in bilo pri določitvi trajanja potrebne pomoči tožnici celo zelo naklonjeno. Utemeljeno pa pritožba opozarja, da je pri obračunu nadomestila za tujo pomoč sodišče prve stopnje izpustilo mesec december 2008 in napravilo napačen obračun za meseca januar in februar 2009. Ker ji je sodišče prve stopnje (30. točka obrazložitve) za te mesece priznalo odškodnino za pomoč v trajanju 2 uri dnevno in ob upoštevanju (v pritožbi neizpodbijane) urne postavke 6,00 EUR/uro, tožnica v pritožbi upravičeno terja še dodatnih 360,00 EUR. Skupno je zato treba odškodnino iz naslova pomoči zvišati na (v pritožbi zahtevanih) 5.796,00 EUR.

15. Sodišče prve stopnje je materialnopravno pravilno zavrnilo tožničin zahtevek za plačilo izgube na osebnem dohodku. Brez podlage je pritožbeni očitek, da je izpodbijana sodba v tem delu nerazumljiva. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da je zahtevek tožnice za čas trajanja bolniškega staleža mogoče opredeliti kot zahtevek iz naslova zmanjšanja osebnega dohodka zaradi staleža, kar je potrditvah same tožnice slednja za čas do 30. 8. 2010 že izterjala od delodajalca. Pravilen je zato zaključek, da ji odškodnina za izgubo na zaslužku za čas bolniškega staleža ne pripada. Glede vtoževane rente za obdobje po 30. 8. 2010 pa je sodišče prve stopnje zahtevek (pravilno) zavrnilo na podlagi drugega odstavka 174. člena OZ. Bistvena predpostavka za utemeljenost zahtevka za plačilo rente zaradi izgube zaslužka je, da poškodovani izgubi zaslužek zaradi popolne ali delne nezmožnosti za delo. Tožnica v postopku ni niti zatrjevala, še manj pa dokazala, da je delo izgubila (oz. ji ni bila ponujena pogodba za nedoločen čas) zato, ker bi bila zaradi poškodbe za delo nezmožna. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenskega mnenja ugotovilo, da je tožnica sposobna pridobivanja (sicer z večjimi napori), zato do rente ni upravičena. Pritožbeno sklicevanje na delovni spor med tožnico in njenim (bivšim) delodajalcem ne more pripeljati do drugačnega rezultata, saj tožnica zatrjuje, da ji delodajalec pogodbe ni podaljšal, ker je vložila odškodninski zahtevek in ne trdi, da je do odpovedi prišlo zaradi njene delovne nezmožnosti. Posledično se pritožbenemu sodišču ni treba izreči o (v pritožbi zatrjevani) enakosti položajev stalno zaposlenih oškodovancev in delavcev za določen čas.

16. Pritožba izpodbija tudi odločitev sodišča prve stopnje o pravdnih stroških. Zatrjevana kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana, saj je stroškovno odločitev mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje je navedlo, katere stroške je pravdnima strankama priznalo in kakšna je razporeditev uspeha med strankama. Pravilna je tudi odločitev, da se prisojeni stroški tožnice po odvetniški tarifi omejijo na polovico, saj to določa 17. člen Odvetniške tarife(6). Prav tako drži, da je toženka dolžna stroške tožnice nakazati neposredno na račun Okrožnega sodišča, ker ima tožnica odločbo o brezplačni pravni pomoči. Podlaga za to je določba tretjega odstavka 46. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP) (7). Pritrditi pa je pritožbi, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo sodne takse (odmerjene na 675,00 EUR). Čeprav je bila tožnica plačila sodnih taks oproščena, jih je tožena stranka (v odstotku uspeha) dolžna povrniti v skladu z drugim odstavkom 15. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1),(8) kar sodišče (neuspeli) stranki naloži po uradni dolžnosti (tretji odstavek 15. člena ZST-1).

17. Po navedenem je pritožbeno sodišče pritožbi toženke v celoti, pritožbi tožnice pa delno ugodilo in izpodbijano sodbo v I. in II. točki izreka spremenilo tako, da se celotna obveznost plačila toženke zniža za 2.000,00 EUR, znesek odškodnine za tujo pomoč pa se zviša na 5.796,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, višji zahtevek za plačilo nepremoženjske škode, odškodnine za potne stroške in za tujo pomoč pa se zavrne (prva in peta alineja 358. člena ZPP). Sicer je pritožba tožnice neutemeljena in jo je pritožbeno sodišče, ker niso podane procesne in materialne kršitve, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zavrnilo in v izpodbijanem nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

18. Sprememba odločitve o glavni stvari narekuje spremembo odločitve o stroških postopka (drugi odstavek 165. člena in drugi odstavek 154. člena ZPP). Po spremenjenem uspehu med pravdnima strankama (65 % tožnica, 35 % toženka) in upoštevanju taksne obveznosti za tožbo, znašajo pravdni stroški tožnice 3.297,86 EUR (5.073,63 EUR x 0,65), stroški toženke pa 8,21 EUR (23,45 EUR x 0,35). Toženka je zato dolžna tožnici povrniti 3.289,65 EUR, in sicer v korist proračuna RS št: SI561100-6370421877 s sklicem na št: 00800370154014, koda namena: GOVT, namen: vračilo po odločbi Bpp 1324/2014. 19. V pritožbenem postopku je toženka uspela v celoti, tožnica pa samo v zanemarljivem delu, zato je pritožbeno sodišče skladno s prvim odstavkom 165. člena ZPP odločilo, da mora tožnica toženki povrniti stroške pritožbenega postopka. Ti obsegajo strošek sodne takse za pritožbo v višini 165,00 EUR, kar je tožnica dolžna toženki plačati v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Op. št. (1): Po Fischerjevi lestvici sodi zlom koželjnice (kot hujša poškodba od poka koželjnice, ki ga je utrpela tožnica) med lahke poškodbe (II. skupina) (več o tem Berger Škrk, A. Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, GV Založba, 2010, str. 71). Prim. odločbe: VSRS sodbe II Ips 721/2008, II Ips 62/2009, II Ips 582/2007, VSL sodba II Cp 2861/2015. Op. št. (2): Jadek Pensa, D. Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, GV Založba, 2003, str. 1026. Op. št. (3): Prim. odločbe VSRS II Ips 380/2009, II Ips 137/2008, II Ips 582/2007 in VSL II Cp 2638/2011.Višje odškodnine so bile prisojene v primerih, kjer oškodovanci niso mogli več opravljati svojega dela (npr. VSRS sodba II Ips 721/2008,VSL sodba II Cp 2861/2015).

Op. št. (4): Glej 24. točko obrazložitve izpodbijane sodbe.

Op. št. (5): Jadek Pensa, D. prav tam, str. 1027. Op. št. (6): Z dnem uveljavitve nove Odvetniške tarife 10. 1. 2015 velja, da je odvetnik, postavljen po uradni dolžnosti, in odvetnik, ki izvaja storitve brezplačne pravne pomoči, upravičen do plačila za svoje delo v višini polovice zneska, ki bi mu pripadal po odvetniški tarifi.

Op. št. (7): Tretji odstavek 46. člena ZBPP določa: „O višini in obsegu stroškov iz prvega odstavka tega člena, ki jih mora nasprotna stranka namesto stranki, ki je upravičena do brezplačne pravne pomoči, povrniti v korist proračuna Republike Slovenije, odloči pristojno sodišče po določbah o povrnitvi stroškov postopka.“ Op. št. (8): Takse stranke, ki je bila oproščena plačila taks in je v postopku uspela, mora plačati nasprotnik te stranke.