Jedro

Za zavrnitev prošnje za azil kot očitno neutemeljene zadošča že obstoj enega izmed v treh alinejah 2. odstavka 35. člena ZAzil navedenih razlogov.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) v zvezi z 2. odstavkom 39. člena Zakona o azilu (ZAzil - UPB1, Uradni list RS, št. 134/2003, 85/2005 - odl. US) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 27.10.2005; s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožnika oprostilo plačila sodnih taks. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka kot očitno neutemeljeno zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji, ki jo je podal dne 4.10.2005, in sicer na podlagi 1. alinee 2. odstavka 35. člena v zvezi s 5. alineo 36. člena ZAzil ter mu določila, da mora zapustiti Republiko Slovenijo v roku enega dne od pravnomočno končanega azilnega postopka.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje pritrdilo stališču tožene stranke, da so bili v obravnavanem primeru izpolnjeni pogoji za odločanje po 2. odstavku 35. člena ZAzil in da so podani razlogi za zavrnitev tožnikove prošnje kot očitno neutemeljene. Sodišče prve stopnje ugotavlja, da se je pri svoji odločitvi tožena stranka oprla na podatke iz upravnih spisov. Iz podatkov izhaja, da je bil tožnik prijet (skupaj z ostalimi) dne 20.9.2005 ob 21.35 uri, v Azilni dom je bil pripeljan 21.9.2005 ob 9.30 uri. Iz upravnih spisov in navedb tožene stranke izhaja, da je tožnik na Policijski postaji napisal lastnoročno izjavo, ki je bila prevedena, da namerava zaprositi za azil. V azilnem domu je tožnik prejel brošuro "Informacije za prosilce za azil v RS", prav tako pa tudi obvestilo, da se mora v zvezi s postopkom vložitve prošnje za azil 21.9.2005 ob 13.00 uri oglasiti zaradi zdravstvenega pregleda in nato ob 14.00 uri za sprejem prošnje za azil. Prav tako je bil seznanjen, da se bo štelo, da v Republiki Sloveniji ne želi vložiti prošnje za azil, če se v navedenih terminih ne bo javil na predvidenem mestu. Tožnik je nato zapustil azilni dom in je 22.9.2005 ob 17.00 uri prečkal slovensko-italijansko mejo in bil naslednjega dne, 23.9.2005 ob 15.30 uri vrnjen slovenskim obmejnim organom. Policijska uprava Nova Gorica pa je izdala odločbo o prekršku z dne 23.9.2005. Po presoji sodišča prve stopnje je sklepanje tožene stranke v konkretnem primeru pravilno. Tožena stranka se je oprla na izjavo, da zapustitev sprejemnih prostorov azilnega doma pred formalno podajo prošnje za azil pomeni odstop od namere, da se zaprosi za azil v Republiki Sloveniji, ki jo je tožnik podpisal v Urdu jeziku. Tožnik je to podpisal 21.9.2005, naslednjega dne pa se je odpeljal z rojakoma v Italijo in je bil 23.9.2005 vrnjen slovenskim obmejnim organom in bil nastanjen v Centru za tujce zaradi odstranitve iz države. Teh dogodkov tožnik v tožbi ne izpodbija, zato se lahko sodišče prve stopnje strinja z oceno tožene stranke, da je tožnik prošnjo za azil, ki jo je vložil 4.10.2005 na predpisanem obrazcu, vložil le z namenom, da odloži prisilno odstranitev iz države. Tožnik je bil namreč 23.9.2005 nastanjen v Centru za tujce zaradi odstranitve in je nato 26.9.2005 ponovno napisal lastnoročno izjavo, s katero zaproša za azil. Takšen potek dogodkov, ki jih tožnik ne izpodbija s tožbo, je po mnenju sodišča prve stopnje utemeljeno služilo toženi stranki za sklepanje, da je tožnik vložil prošnjo za azil le z namenom, da odloži prisilno odstranitev iz države. Po mnenju sodišča prve stopnje je tožena stranka svoje stališče tudi argumentirano obrazložila, zato tožbeni ugovor o nasprotnem ni utemeljen. Tožnik je v tožbi predlagal, da se opravi glavna obravnava in da se ga zasliši. Pri tem pa ne navaja nobenih okoliščin, dejstev oziroma drugih dokazov, ki naj bi jih sodišče prve stopnje na obravnavi izvedlo in ki bi lahko vplivali na drugačno ugotovitev dejanskega stanja. Prav tako tožnik v tožbi ni navedel oziroma predstavil, v čem naj bi se njegovo zaslišanje na obravnavi razlikovalo od podatkov, ki jih je priskrbela tožena stranka in ki izhajajo iz izpodbijane odločbe, ali pa da bi se razlikovalo od njegovega zaslišanja pred sodiščem prve stopnje dne 2.11.2005 v zvezi z omejitvijo gibanja. Ker tožnik v tožbi ni navedel ničesar, kar bi po mnenju sodišča prve stopnje utemeljeno kazalo na zmotno ugotovljeno dejansko stanje v zvezi z razlogom na podlagi 1. alinee 2. odstavka 35. člena v zvezi s 5. alineo 36. člena ZAzil, je sodišče prve stopnje odločilo na seji senata (2. odstavek 50. člena ZUS). Pri tem je sodišče prve stopnje sledilo tudi mnenju Ustavnega sodišča Republike Slovenije v njegovi odločbi, št. Up 422/2003 z dne 10.7.2003 in pritožbenega sodišča v njegovih sodbah, št. I Up 88/2006-2 z dne 9.2.2006 in št. I Up 204/2006-2 z dne 15.2.2006. Tožnik v pritožbi zoper izpodbijano sodbo ponavlja tožbene navedbe in še dodaja: Tožena stranka, temu pa sledi tudi sodišče prve stopnje, niti ne navajata, zakaj ne bi bilo možno, da bi se tožnik zmotil in namesto v mesto pomotoma prekoračil državno mejo z Italijo, upoštevajoč, da je Slovenija relativno majhna država, v kateri si v eni uri tako rekoč iz Ljubljane v Gorici ali Udinah. Ponovno poudarja, da so v azilnem domu sicer prosilcem na voljo tipski formularji in da je enega izmed teh tipskih formularjev prejel tudi on in se tudi po njem ravnal, za razliko od tožene stranke, ki ga je pozvala na zaslišanje v zvezi s sprejemom prošnje za azil, nato pa je to odpadlo. Kot je že bilo poudarjeno na sami glavni obravnavi, je potrebno upoštevati, da niso zgolj pisna navodila tisto, po čem se ravnajo prosilci za azil v azilnem domu, ampak so največkrat ti formularji dopolnjeni z ustnimi navodili inšpektorjev in drugih delavcev azilnega doma. Pogosto je problem tudi sporazumevanje in posledično nesporazum in ravnanje, kot v konkretnem primeru, ko se mu očita zloraba azilnega postopka. Kolikor bi sodišče prve stopnje omogočilo izvedbo z zaslišanjem prevajalca za jezik Urdu ali Punjabi, potem bi bilo dejansko stanje lahko popolnoma drugačno in bi se lahko ugotovilo, da se je ravnal po ustnih navodilih in da je odšel v mesto, ne pa v Italijo, ali pa, da ni imel namen zlorabiti azilni postopek. Predlaga, da pritožbeno sodišče razveljavi izpodbijano sodbo in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje oziroma podrejeno, da spremeni izpodbijano sodbo ali samo opravi glavno obravnavo in s svojo sodbo spremeni izpodbijano sodbo.

Tožena stranka in Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilna in zakonita.

Kot sta tožniku pravilno navedla že sodišče prve stopnje in tožena stranka je mogoče prošnjo za azil zavrniti v pospešenem postopku na podlagi 2. odstavka 35. člena ZAzil, kadar je za to podan kateri izmed razlogov iz treh alinei navedenega odstavka. Za zavrnitev prošnje za azil kot očitno neutemeljene torej zadošča že obstoj enega izmed v treh alineah navedenih razlogov. V tem primeru pa sta tudi po presoji pritožbenega sodišča izpolnjena razlog iz 1. alinee 2. odstavka 35. člena v povezavi s 5. alineo 36. člena ZAzil. Po 1. alinei 2. odstavka 35. člena ZAzil se prošnja za azil lahko zavrne kot očitno neutemeljena, če prosilec zavaja oziroma zlorablja azilni postopek, kar je podano tudi s tem, da prošnjo za azil vloži zaradi odložitve odstranitve iz Slovenije (5. alinea 36. člena ZAzil). Ta razlog je po presoji pritožbenega sodišča v tem primeru podan zato, ker je tožnik v Slovenijo ilegalno prišel dne 20.9.2005 ob 21.35 uri, torej gre za tujca iz 8. člena ZAzil, ki bi moral v skladu z navedeno določbo ZAzil svojo prošnjo za azil vložiti čimprej pri pristojnem organu, to je pri Ministrstvu za notranje zadeve, v azilnem domu ali na policiji (2. odstavek 25. člena ZAzil). Iz upravnih spisov in navedb tožene stranke namreč izhaja, kar je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, da je tožnik na Policijski postaji napisal lastnoročno izjavo, ki je bila prevedena, da namerava zaprositi za azil. V Azilnem domu je tožnik dne 21.9.2005 prejel brošuro "Informacije za prosilce za azil v RS", prav tako pa tudi obvestilo, da se mora v zvezi s postopkom vložitve prošnje za azil 21.9.2005 ob 13.00 uri oglasiti zaradi zdravstvenega pregleda in nato ob 14.00 uri za sprejem prošnje za azil. Prav tako je bil seznanjen, da se bo štelo, da v Republiki Sloveniji ne želi vložiti prošnje za azil, če se v navedenih terminih ne bo javil na predvidenem mestu. Tožnik je nato zapustil azilni dom in je 22.9.2005 ob 17.00 uri prečkal slovensko-italijansko mejo in bil naslednjega dne, 23.9.2005 ob 15.30 uri vrnjen slovenskim obmejnim organom. Policijska uprava Nova Gorica pa je izdala odločbo o prekršku z dne 23.9.2005. Tožnik je bil 23.9.2005 nastanjen v Centru za tujce zaradi odstranitve in je nato 26.9.2005 ponovno napisal lastnoročno izjavo, s katero izraža namero, da bo zaprosil za azil. Teh dogodkov tožnik v tožbi in sedaj v pritožbi zoper izpodbijano sodbo ne izpodbija, zato se lahko tudi pritožbeno sodišče strinja z oceno tožene stranke, da je tožnik prošnjo za azil, ki jo je pa pred toženo stranko vložil na predpisanem obrazcu dne 4.10.2005, vložil le z namenom, da odloži prisilno odstranitev iz države. Tudi pritožbeno sodišče meni, da je takšen potek dogodkov, ki jih tožnik ne izpodbija s tožbo in sedaj tudi ne s pritožbo zoper izpodbijano sodbo, utemeljeno služilo toženi stranki za sklepanje, da je tožnik vložil prošnjo za azil le z namenom, da odloži prisilno odstranitev iz države. Tudi pritožbeno sodišče meni, da je tožena stranka svoje stališče argumentirano obrazložila, zato tožbeni in sedaj pritožbeni ugovor o nasprotnem ni utemeljen.

Ker je podan že navedeni razlog za zavrnitev tožnikove prošnje za azil kot očitno neutemeljene, toženi stranki ni bilo treba ugotavljati drugih pogojev za zavrnitev prošnje kot očitno neutemeljene. Ker po presoji pritožbenega sodišča obstaja razlog iz 1. alinee 2. odstavka 35. člena v zvezi s 5. alineo 36. člena ZAzil za zavrnitev tožnikove prošnje za azil kot očitno neutemeljene, se pritožbeno sodišče do obstoja drugih razlogov v tej pritožbi ne opredeljuje izrecno, ampak se strinja z razlogi, ki jih je glede tega razloga navedla že tožena stranka in se je nanje na podlagi 2. odstavka 67. člena ZUS sklicevalo tudi že sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče torej meni, da je bilo v obravnavanem primeru pravilno uporabljeno materialno pravo.

Pritožbeno sodišče kot nedopustno zavrača pritožbeni ugovor zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Ta ugovor je mogoče s pritožbo v upravnem sporu uveljavljati le, če je dejansko stanje ugotavljalo sodišče prve stopnje samo, tega pa v obravnavanem primeru ni (5. odstavek 72. člena ZUS).

Kot neutemeljen pritožbeno sodišče zavrača tudi pritožbeni ugovor bistvene kršitve pravil postopka v upravnem sporu, ki naj bi bila storjena s tem, ker je sodišče prve stopnje odločilo na seji in ne po opravljeni glavni obravnavi, ki jo je tožnik zahteval v tožbi. Po 4. odstavku 72. člena ZUS je namreč takšna kršitev pravil postopka podana le, kadar je to vplivalo, ali bi moglo vplivati na pravilnost in zakonitost sodbe. To pa v obravnavanem primeru tudi po presoji pritožbenega sodišča ni. Tožnikova prošnja za azil je bila namreč zavrnjena kot očitno neutemeljena, za kar so bili po presoji pritožbenega sodišča izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji. Vsako nadaljnje ugotavljanje okoliščin za priznanje azila pa ne bi moglo vplivati na spremembo pravilne presoje sodišča prve stopnje in tožene stranke, da je tožnik vložil prošnjo za azil zgolj zato, da bi odložil prisilno odstranitev iz Slovenije. Tožnik pa niti v tožbi niti v pritožbi zoper izpodbijano sodbo ni navedel okoliščin, ki naj bi jih ugotavljali na glavni obravnavi in ki naj bi dokazovale, da njegova prošnja ni očitno neutemeljena. Iz enakega razloga pritožbeno sodišče meni, da je neupošteven tožnikov predlog, da pritožbeno sodišče opravi glavno obravnavo, saj za to niso podani razlogi po 1. odstavku 77. člena ZUS. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.