Jedro

Iz ustaljene sodne prakse izhaja, da se za povračilo stroškov tožeči stranki ob umiku tožbe uporablja 158. člen ZPP. Tako stališče je že v več zadevah zavzelo tudi pritožbeno sodišče. Tudi iz pravne teorije izhaja, da je med upravičence do povračila stroškov v smislu 158. člena ZPP potrebno šteti tudi tožečo stranko, v kolikor je ne zadene sankcija zakrivljene zamude pri umiku tožbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (II. točka izreka) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom postopek ustavilo (I. točka izreka). Nato je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške tega postopka v znesku 219,48 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila, pod izvršbo (II. točka izreka).

Zoper stroškovni sklep (II. točka izreka) je pritožbo vložila tožena stranka zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Tožena stranka se ne strinja z ugotovitvijo sodišča, da je z odločbo z dne 24. 6. 2013 izpolnila zahtevek oziroma ga smiselno pripoznala. Res je dne 24. 6. 2013 izdala odločbo glede višine tožnikove pokojnine od 23. 3. 2013 dalje in glede izplačila pripadajoče razlike pokojnine v nominalnem znesku. Del razlike je tudi že izplačala. Odločbo je izdala potem, ko jo je k temu zavezovala odločitev Ustavnega sodišča RS št. U-I-186/2012 z dne 14. 3. 2013 (Ur. l. RS, št. 25/2013) predvsem pa zaradi določb Zakona o odpravi posledic razveljavitve drugega, tretjega in četrtega odstavka 143. člena Zakona za uravnoteženje javnih financ (ZOPRZUJF, Ur. l. RS, št. 47/2013). Navedeno odločbo bi tožena stranka izdala tudi, če tožnik ne bi vložil tožbe zoper odločbi z dne 27. 11. 2012 in z dne 27. 8. 2012, saj je bil ZOPRZUJF sprejet z namenom odprave posledic uskladitve pokojnin, do katere je prišlo na podlagi določb Zakona za uravnoteženje javnih financ (ZUJF, Ur. l. RS, št. 40/2012 in 105/2012). Potreba po enaki obravnavi vseh upravičencev izhaja tudi iz že citirane odločbe Ustavnega sodišča RS. V sporni zadevi tako ni šlo za izpolnitev tožbenega zahtevka, temveč tožnik glede na kasneje izdano odločbo z dne 24. 6. 2013, ni bil več zainteresiran za to tožbo in jo je zato umaknil. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani stroškovni sklep v II. točki izreka spremeni tako, da odloči, da tožnik sam trpi svoje stroške postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi. Pri tem ni kršilo niti določb postopka niti materialnega prava, na kar pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti.

V sporni zadevi je tožnik dne 10. 7. 2013 sodišču posredoval pisni umik tožbe. Vztrajal pa je pri stroških, kot jih je priglasil v tožbi. Tožena stranka je dne 18. 7. 2013 sodišču posredovala vlogo, iz katere izhaja, da z umikom tožbe soglaša, nasprotuje pa zahtevku za povrnitev stroškov postopka.

Sodišče je odločitev sprejelo na podlagi prvega odstavka 158. člena ZPP, kjer je določeno, da je dolžna tožena stranka tožeči stranki povrniti stroške postopka, če je slednja umaknila tožbo takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek.

Tudi po stališču pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje toženi stranki utemeljeno naložilo, da tožniku povrne stroške postopka. Iz ustaljene sodne prakse namreč izhaja, da se za povračilo stroškov tožeči stranki ob umiku tožbe uporablja 158. člen ZPP. Tako stališče je že v več zadevah zavzelo tudi pritožbeno sodišče kot na primer opr. št. Psp 498/2013 z dne 6. 3. 2014 in Psp 616/2009 z dne 18. 2. 2010. Tudi iz pravne teorije (Pravdni postopek s komentarjem, GV Založba 2006, Nina Betetto - 2. knjiga, stran 23) izhaja, da je med upravičence do povračila stroškov v smislu 158. člena ZPP potrebno šteti tudi tožečo stranko, v kolikor je ne zadene sankcija zakrivljene zamude pri umiku tožbe.

V sporni zadevi je tožena stranka izpolnila tožnikov zahtevek s tem, ko je izdala odločbo št. ... z dne 24. 6. 2013. Glede izpolnitve zahtevka ni odločilno, da je tožena stranka odločbo izdala na podlagi določb ZOPRZUJF-a in odločbe Ustavnega sodišča z dne 14. 3. 2013. Bistveno je, da je z odločbo sanirala posledice svoje prejšnje odločbe, tudi za nazaj. S tako odločitvijo je tožnik soglašal, saj je odločba z dne 24. 6. 2013 očitno postala pravnomočna in je posledično tožbo umaknil. Tožniku pri tem tudi ni mogoče očitati, da je zamudil z umikom tožbe, saj je bila le-ta umaknjena še preden je sodišče razpisalo narok za glavno obravnavo.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi druge točke 365. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani stroškovni sklep sodišča prve stopnje.