Jedro

Vezano na tožbene navedbe, s katerimi tožnik graja ravnanje prvostopenjskega organa, gre ponoviti, da je bila obveznost priklopa na javni vodovod tožniku naložena z odločbo z dne 7. 4. 2017. V kolikor je tožnik menil, da mu navedena obveznost ne bi smela biti naložena (ker naj za to, kot gre razumeti njegove tožbene navedbe, ne bi bili izpolnjeni zahtevani pogoji – tožnik navaja, da je objekt nenaseljen, potreben prenove ali rušitve), da mu je bil določen neustrezen rok za njeno izpolnitev, da je izpolnitev obveznosti nemogoča ipd., bi moral eventualne s tem povezane ugovore uveljavljati v pravnih sredstvih zoper navedeno odločbo, ne more pa jih uveljavljati v pravnih sredstvih zoper sklep o denarni kazni, izdan v izvršilnem postopku, v katerem se o navedeni tožnikovi obveznosti ni meritorno odločalo, pač pa se je ugotavljalo zgolj, ali je ta izpolnjena.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijanim sklepom odločil, da mora tožnik (kot zavezanec) v postavljenem roku plačati denarno kazen v znesku 400,00 EUR, ki je bila zagrožena s sklepom istega organa z dne 15. 10. 2018 (1. točka izreka), tožniku je zagrozil z novo denarno kaznijo v znesku 450,00 EUR, če tudi v roku 3 mesecev po vročitvi sklepa ne bo izpolnil obveznosti iz odločbe z dne 7. 4. 2017 (2. točka izreka), odločil je, da pritožba zoper sklep ne zadrži izvršbe (3. točka izreka) ter da v postopku niso nastali stroški (4. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je podlaga zanj sklep prvostopenjskega organa z dne 15. 10. 2018, s katerim je bilo zavezancu zagroženo z denarno kaznijo v višini 400,00 EUR, če obveznosti, naloženih z odločbo z dne 7. 4. 2017, ne bo izpolnil v naknadnem roku treh mesecev po vročitvi sklepa. Ker je prvostopni organ ugotovil, da tožnik svoje obveznosti tudi v naknadnem roku ni izpolnil, je ravnal v skladu z 298. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP).

3. Toženka je (kot drugostopenjski organ) tožnikovo pritožbo zoper izpodbijani sklep zavrnila.

4. Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja in vlaga tožbo. V njej navaja, da je toženka zanemarila 237. člen ZUP, po katerem bi morala ugotoviti dejansko stanje na terenu, kot je razvidno iz podanih ugovorov. Tožnik je bil dne 28. 9. 2019 pozvan k županu toženke, ki mu je zastavil zgolj vprašanje, kdaj je na Okrožno sodišče Novo mesto vložil predlog za pridobitev služnosti na zemljiški parceli št. ..., k. o. ...s, v korist izvedbe komunalnih priključkov za stanovanjski objekt .... Tožnik pripominja, da je stanovanjski objekt na tem naslovu že vrsto let nenaseljen in za bivanje neprimeren, star cca. 45 let, potreben temeljite prenove ali celo rušitve. Stoji le 100 metrov od tožnikovega stalnega prebivališča na naslovu .... Pri zaslišanju župan toženke ni dopustil možnosti, da se tožnik izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe. Moral bi izvesti poseben ugotovitveni postopek glede na odločanje prvostopenjskega organa, pri katerem je bilo zaznati vrsto nepravilnosti (5., 7., 28., 33. in 36. člen Zakona o inšpekcijskem nadzoru – ZIN). Izdanih sklepov in odločb tega organa ni mogoče izvršiti (279. člen ZUP), dokler predhodno niso izpolnjeni pogoji, za katere je odgovornih več deležnikov. Prvostopenjski organ ni upravičeno izpostavil datum 22. 11. 2014 kot datum pričetka obvezne izvedbe komunalnih priključkov na naslovu .... Tega dne je Komunala R. tožnika pozvala k možnosti priključitve njegovega objekta na glavni komunalni vod, v kolikor tožnik izpolnjuje vse zahteve. Kljub tožnikovemu stalnemu prizadevanju, da pridobi sosedovo soglasje za izvedbo komunalnih priključkov po obstoječi služnostni poti, mu to ni uspelo. Dne 10. 7. 2019 je bil zato prisiljen vložiti predlog na Okrožno sodišče Novo mesto za dodelitev služnosti. O teh zapletih so bili obveščeni vsi deležniki v postopku – Komunala R., prvostopenjski in drugostopenjski organ (tedanja županja). Prvostopenjski organ ni preverjal dejstev, pač pa je verjel uradniku Komunale R., da priključki še niso izvedeni, ne glede na upravičene razloge. Prvostopenjski organ je tako s postopkom nadaljeval v nedogled, s svojimi sklepi je s prisilo odtujeval tožnikova denarna sredstva. Tožnikove številne pritožbe in pojasnila so bili ignorirani, povzročena mu je denarna kot tudi siceršnja škoda. V zvezi s kršitvijo ustavne pravice do pitne vode je potreben zdrav razum, ne represija. Tožnik sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi, nepravičen postopek ustavi ter vrne v ponovni začetek izvedbe komunalnih priključkov na naslovu .... Istočasno naj se toženki naloži tudi, da tožniku povrne vsa neupravičeno zasežena denarna sredstva, ki izhajajo iz nepravilnih in nezakonitih odločitev pri vodenju postopka pridobitve komunalnih priključkov. Toženki naj se naloži še, da ugotovi in odpravi vse pomanjkljivosti, ki so evidentne iz tožnikovih ugovorov.

5. Toženka v odgovoru na tožbo prereka navedbe tožnika in predlaga, da se tožba zavrne. Uvodoma pojasnjuje dosedanji potek upravnih postopkov v zvezi s priključitvijo objekta na naslovu ..., na javni vodovod. Meni, da tožnik v zvezi z zatrjevano nezmožnostjo priklopa objekta prvenstveno izpodbija izvršilni naslov, tj. odločbo o obveznosti priključitve objekta z dne 7. 4. 2017, kar pa ni dopustno. Z izpodbijanim sklepom se zgolj izvršuje denarna kazen, ki je bila predhodno zagrožena s sklepom prvostopenjskega organa z dne 15. 10. 2018. S takšnim sklepom ni odločeno oziroma poseženo v pravice, obveznosti ali pravne koristi tožnika. Odločitev o slednjih namreč vsebuje odločba z dne 7. 4. 2017, sodišče pa podanih ugovorov ne more presojati. Po oceni toženke pa bo lahko tožnik (glede na vložen predlog za pridobitev služnosti za izgradnjo vodovodnega priključka) podal pri prvostopenjskem organu predlog za odlog upravne izvršbe. Toženka zahteva povrnitev stroškov postopka.

6. Toženka je z vlogo z dne 25. 5. 2021 sodišče seznanila, da je tožnik objekt priključil na javni vodovod, zaradi česar je bil izdan sklep o ustavitvi izvršbe.

7. Tožnik je v nadaljnji vlogi navedel, da je možnost priključitve objekta pridobil šele s sodnim sklepom, prejetim dne 2. 11. 2020, objekt pa je uspel priključiti šele 3. 3. 2021. Pri tožbi vztraja.

**K I. točki izreka:**

8. Tožba ni utemeljena.

9. Med strankama je v zadevi spor glede zakonitosti izpodbijanega akta – sklepa, s katerim je prvostopenjski organ tožniku zaradi neizpolnitve naložene mu obveznosti izrekel denarno kazen in mu zagrozil z novo denarno kaznijo, če naložene mu obveznosti ne bo izpolnil tudi v postavljenem naknadnem roku.

10. Kot je razvidno iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, je prvostopenjski organ z odločbo z dne 7. 4. 2017 (ki je postala pravnomočna dne 26. 4. 2017) tožniku naložil, da v roku štirih mesecev od vročitve te odločbe priključi svojo stavbo na naslovu ..., na javni vodovod. Tožnik stavbe do izteka navedenega roka ni priključil na javni vodovod, zato je prvostopenjski organ dne 18. 4. 2018 izdal sklep, s katerim je dovolil izvršbo navedene odločbe. Tožniku je ob tem postavil dodaten rok za izpolnitev obveznosti, ob tem pa mu zagrozil tudi z denarno kaznijo v višini 300,00 EUR, če obveznosti tudi v naknadnem roku ne bo izpolnil. Tožnik stavbe tudi v naknadnem roku ni priključil na javni vodovod, zato je prvostopenjski organ dne 15. 10. 2018 izdal sklep, s katerim je tožniku izrekel denarno kazen v znesku 300,00 EUR in mu obenem zagrozil z novo denarno kaznijo v znesku 400,00 EUR, če obveznosti ne bo izpolnil v naknadnem roku treh mesecev. Naknadni rok za izpolnitev obveznosti, določen s sklepom z dne 15. 10. 2018, je potekel dne 4. 2. 2019. 11. Po izteku naknadnega roka iz sklepa z dne 15. 10. 2018 je prvostopenjski organ preveril, ali je tožnik stavbo na naslovu ..., priklopil na javni vodovod. S tem v zvezi je s strani Komunale R., d.o.o., prejel informacijo, da priklop še ni bil izveden. Navedeno dejstvo je med strankama sicer nesporno, saj tožnik v pripravljalni vlogi sam navaja, da je objekt na javni vodovod priključil šele 3. 3. 2021. 12. Na podlagi navedene ugotovitve je prvostopenjski organ izdal izpodbijani sklep, s katerim je tožniku iz razloga, ker ta tudi v naknadnem roku, določenem s sklepom z dne 15. 10. 2018, ni izpolnil obveznosti, ki mu je bila naložena z odločbo z dne 7. 4. 2017, izrekel denarno kazen in mu zagrozil z novo denarno kaznijo, če navedene obveznosti ne bo izpolnil tudi v dodatnem roku.

13. Podlago za izrek denarne kazni v upravni izvršbi predstavlja 298. člen ZUP. Iz prvega odstavka slednjega izhaja, da v primeru, če je zavezanec dolžan kaj storiti, dopustiti ali kaj trpeti, pa ravna v nasprotju s to obveznostjo, ali če je predmet izvršbe kakšno zavezančevo dejanje, ki ga ne more namesto njega opraviti nihče drug, ali če narava izvršbe to terja, ali če izvršba po drugih osebah ni bila uspešna ali ni primerna, prisili organ, ki opravlja izvršbo, zavezanca k izpolnitvi obveznosti z denarno kaznijo. Iz drugega odstavka 298. člena ZUP pa izhaja, da organ, ki opravlja izvršbo, zagrozi najprej zavezancu, da bo uporabil denarno kazen, če ne bo izpolnil svoje obveznosti v danem roku. Če stori zavezanec medtem kaj takega, kar nasprotuje njegovi obveznosti, ali če dani rok preteče brez uspeha, se denarna kazen, s katero je organ zagrozil, takoj izterja, obenem pa mu določi organ nov rok za izpolnitev obveznosti in mu zagrozi z novo, višjo denarno kaznijo.

14. Denarne kazni so namenjene zagotovitvi spoštovanja izvršilnih naslovov. Z njimi se želi vplivati na zavezančevo voljo, da bo zaradi teh (zagroženih ali izrečenih) kazni naknadno vendarle izpolnil obveznost, ki izhaja iz izvršilnega naslova. Zagrožena denarna kazen je torej prisilno sredstvo, za njen izrek pa zadostuje že objektivna neizpolnitev naložene obveznosti, ne glede na subjektivne razloge, zaradi katerih zavezancu obveznosti ni uspelo izpolniti1. 15. V predmetni zadevi je nesporno, da tožnik svoje obveznosti v (naknadnem) roku, določenem s sklepom z dne 15. 10. 2018, ni izpolnil. Ob upoštevanju navedenega dejstva je upravni organ z izpodbijanim sklepom na podlagi 298. člena ZUP tožniku utemeljeno izrekel (predhodno zagroženo) denarno kazen in mu zagrozil z novo denarno kaznijo.

16. Vezano na tožbene navedbe, s katerimi tožnik graja takšno ravnanje prvostopenjskega organa, gre ponoviti, da je bila obveznost priklopa na javni vodovod tožniku naložena z odločbo z dne 7. 4. 2017. V kolikor je tožnik menil, da mu navedena obveznost ne bi smela biti naložena (ker naj za to, kot gre razumeti njegove tožbene navedbe, ne bi bili izpolnjeni zahtevani pogoji – tožnik navaja, da je objekt nenaseljen, potreben prenove ali rušitve), da mu je bil določen neustrezen rok za njeno izpolnitev, da je izpolnitev obveznosti nemogoča ipd., bi moral eventualne s tem povezane ugovore uveljavljati v pravnih sredstvih zoper navedeno odločbo, ne more pa jih uveljavljati v pravnih sredstvih zoper sklep o denarni kazni, izdan v izvršilnem postopku, v katerem se o navedeni tožnikovi obveznosti ni meritorno odločalo, pač pa se je ugotavljalo zgolj, ali je ta izpolnjena (prim. prvi odstavek 292. člena ZUP).

17. Tožnik ne more uspeti niti s svojimi tožbenimi navedbami o tem, da se izvršba ne bi smela voditi. S tem povezane tožbene navedbe (kolikor jih gre razumeti kot navedbe o obstoju ovir za prisilno izvršbo oziroma glede načina izvršbe) bi lahko tožnik (eventualno) uveljavljal v pravnih sredstvih zoper sklep z dne 18. 4. 2018, s katerim je prvostopenjski organ dovolil predmetno izvršbo. Ravno tako bi lahko v tožbi zatrjevane okoliščine, ki se nanašajo na vodenje postopka za pridobitev služnosti, predstavljale eventualno podlago za morebiten odlog izpolnitve obveznosti in s tem tudi za odlog izvršbe (prim. drugi odstavek 293. člen ZUP). S tovrstnimi tožbenimi navedbami pa tožnik ne more izkazati nezakonitosti izpodbijanega sklepa, v okviru katerega upravni organ ni odločal o dovolitvi izvršbe, pač pa (kot že navedeno) zgolj, ali je tožnik (v naknadnem roku) izpolnil z odločbo z dne 7. 4. 2017 naloženo mu obveznost. 18. Sodišče ob zapisanem sicer ugotavlja, da pri obveznosti, ki je bila z odločbo z dne 7. 4. 2017 naložena tožniku, ne gre za objektivno nemogočo obveznost, kar nenazadnje izhaja iz (nespornega) dejstva, da je tožnik svojo obveznost v času vodenja upravnega spora izpolnil. Tožnik pa tudi ne uspe izkazati, da svoje obveznosti objektivno ne bi mogel izpolniti že v (naknadnem) roku, določenem s sklepom z dne 15. 10. 2018 – kot že navedeno, je bila tožniku obveznost priključitve na javni vodovod namreč naložena že z odločbo z dne 7. 4. 2017, kljub temu pa je s sodnim postopkom za pridobitev služnosti, ki naj bi bila potrebna za izvedbo tega priklopa, pričel šele 10. 7. 2019 (tj. več kot dve leti po tem, ko mu je bil s pravnomočno odločbo naložen priklop na javni vodovod, in tudi po izdaji izpodbijanega sklepa).

19. Vezano na tožnikove očitke, da je toženka njegove ugovore zavrnila brez ugotavljanja dejanskega stanja na terenu, sodišče pojasnjuje, da je tožnik v pritožbi (poimenovani ugovor) zoper izpodbijani sklep tudi sam potrdil, da priključek na javni vodovod še ni izveden. Ker je bilo ključno dejstvo, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijanega sklepa (tj. dejstvo, da tožnik ni izvedel priključitve na javni vodovod), med strankama nesporno, dejansko stanje v zadevi pa tako popolno ugotovljeno, toženki postopka (vezano na ugotovljeno dejansko stanje) ni bilo treba dopolnjevati (251. člen ZUP), s tem povezanim (sicer pavšalnim) tožbenim očitkom pa utemeljenosti ni mogoče priznati.

20. Tožnik zatrjuje tudi, da mu v postopku pred toženko ni bilo omogočeno, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe, toženka pa bi po mnenju tožnika morala izvesti tudi poseben ugotovitveni postopek. Ker tožnik s svojimi pavšalnimi navedbami ne pojasni, glede katerih relevantnih dejstev ali okoliščin naj se ne bi mogel izjaviti, ne izkaže pa tudi, v čem bi morala toženka eventualno dopolniti upravni postopek, tudi s tem povezanim tožbenim očitkom utemeljenosti ni mogoče priznati.

21. Kot slednje sodišče kot povsem pavšalne in posledično neutemeljene označuje tudi tožbene očitke o nepravilnostih pri ravnanju prvostopenjskega organa, „_ki se lahko odrazijo v nekaterih členih ZIN-a (5., 7., 28., 33. in 36)_“ ter o kršitvi tožnikove pravice do pitne vode.

22. V povzetku zapisanega sodišče ugotavlja, da tožnik ni uspel izkazati nepravilnosti ali nezakonitosti izpodbijanega sklepa. Ker sodišče obenem ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

23. Sodišče je v zadevi odločilo na seji, saj dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta (tj. odločilno dejstvo, da tožnik v (naknadnem) roku, določenem s sklepom z dne 15. 10. 2018, ni izpolnil obveznosti iz odločbe z dne 7. 4. 2017), med tožnikom in toženko ni sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

**K II. točki izreka**

24. Ker je sodišče tožbo zavrnilo, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (25. člen ZUS-1).

1 Glej Komentar Zakona o splošnem upravnem postopku, Uradni list, Ljubljana 2020, 2. knjiga, stran 855, in sodbo Vrhovnega sodišča X Ips 1100/2005